Leto 1919 – obnova ali ustanovitev Univerze v Ljubljani ?

 V Ljubljani je v obdobju Ilirskih provinc delovala popolna univerza z rektorjem slovenskega rodu.
Objavljeno
28. marec 2018 19.37
Aleš Iglič
Aleš Iglič
Na šanghajski lestvici univerz je na univerzi Harvard navedena letnica 1636, ko so ustanovili to takrat višjo šolo. V zapisih je prvič omenjena kot univerza leta 1780. Na isti lestvici pri ljubljanski univerzi lahko preberemo letnico 1595. Tega leta je Adam Bohorič spet postal rektor ljubljanske protestantske stanovske šole (1563–1598), ki je v zadnjem obdobju delovanja pridobila nekatere atribute višje šole.

Ob omenjenih podatkih se glede na večstoletno tradicijo višjega in visokega šolstva v Ljubljani lahko vprašamo, ali bomo leta 1919 praznovali ustanovitev ljubljanske univerze ali pa le njeno obnovo.

Poljaki so konec 18. stoletja izgubili svojo državo in jo spet dobili šele po koncu prve svetovne vojne leta 1918. Poimenovali so jo Druga poljska republika, da so poudarili predhodni obstoj prve republike obeh narodov, ki je združevala Kraljevino Poljsko in Veliko litovsko kneževino v letih 1569–1795. V primeru ustanovitve poljske države leta 1918 po velikem premoru je šlo torej za obnovitev države in ne ustanovitev čisto nove države, ki bi se pojavila prvič v zgodovini.

Podobno je bila leta 1919 ljubljanska univerza le obnovljena in ne ustanovljena prvič v zgodovini. Zato bi morali leta 2019 praznovati stoletnico obnove ljubljanske univerze in ne stoletnico njene prve ustanovitve. Na univerzah v sosednjih državah, na primer v Gradcu in Zagrebu, ne navajajo kot letnice ustanovitve njihovih univerz letnico zadnje obnove omenjenih univerz, ki prav tako kot ljubljansko višje in visoko šolstvo ni obstajalo neprekinjeno in je bilo za daljši čas ukinjeno po marčni revoluciji v 19. stoletju, Kot letnico ustanovitve navajajo letnico prve ustanovitve predhodne višje ali visoke šole.

Oživitev, ne pa ustanovitev

Oživitev visokošolskega študija v Ljubljani leta 1919 je omogočila ustanovitev Kraljevine SHS leta 1918. Kraljevina SHS je bila prva mednarodno priznana država, ki je v svojem imenu nosila ime našega naroda, to je ime Slovencev, hkrati pa je bila tudi bolj demokratična od poznejše komunistične Jugoslavije. Zato bi tudi stoletnica ustanovitve Kraljevine SHS nedvomno zaslužila ustrezno obeležitev.

Slovaki, ki imajo danes lastno državo, bodo, na primer, praznovali tudi ustanovitev Češkoslovaške republike leta 1918, saj se je v imenu Češkoslovaške prvič v zgodovini pojavila Slovaška kot del imena mednarodno priznane neodvisne države. Ustanovitev Češkoslovaške republike bodo praznovali tudi Čehi. Res je sicer, da Kraljevina SHS ni vključevala južne Koroške ter slovenske Primorske in je doživela obdobje diktature kralja Aleksandra. Vendar pa je omogočila obnovo visokošolskega študija v Ljubljani in gospodarski razcvet nekaterih slovenskih pokrajin po koncu gospodarske krize v tridesetih letih 20. stoletja.

Ta gospodarski razcvet lahko primerjamo z razcvetom v slovenskih deželah v zadnjem obdobju avstro-ogrske monarhije, ko se je začela gradnja Južne železnice in drugih železniških prog na Slovenskem. Mimogrede, zaradi podpisa londonskega sporazuma leta 1915 bi Slovenci izgubili slovensko Primorsko tudi ob nadaljnjem obstoju Habsburške monarhije in uvedbi trializma.

Zgodovinar Bogo Grafenauer je zapisal, da je na Slovenskem leta 1918 prevladalo mnenje, da je bila z ustanovitvijo Kraljevine SHS presežena najvišja točka ogroženosti slovenske narodne identitete. Brez te – oziroma če leta 1918 ne bi bila najprej ustanovljena Država SHS, ki je sicer ni priznala nobena antantna sila – osamosvojitev Slovenije v letih 1990–1991 najverjetneje ne bi bila mogoča. Slovenci bi bili morda v podobnem položaju, kot so potomci Keltov v današnji Franciji ali Veliki Britaniji, ali pa Baski in Katalonci v Španiji. V okviru poznejše in mednarodno priznane Kraljevine SHS so Slovenci ohranili in razvijali svojo narodno identiteto in leta 1919 tudi oživili Univerzo v Ljubljani.

Semiuniverza

Vrnimo se zdaj spet k razvoju višjega in visokega šolstva v Ljubljani. V letih od 1597 do 1773 je v Ljubljani deloval jezuitski kolegij, ki je od leta 1619 začel uvajati tudi nekatere višješolske programe. Razvitejše visokošolsko izobraževanje se je v Ljubljani začelo leta 1704, ko so ustanovili stolici za logiko in cerkveno pravo v okviru filozofskega študija. Leta 1705 so ustanovili še stolico za fiziko in matematiko, leta 1766 pa stolico za mehaniko. Pokrivali so tudi študij teologije v povezavi s filozofskim študijem.

Ker visokošolska ustanova v Ljubljani ni pokrivala vseh študijev, jo zdaj nekateri imenujejo tudi semiuniverza. Ta izraz je uvedel zgodovinar dr. Jože Ciperle. Po ukinitvi jezuitskega reda leta 1773 je ljubljanska semiuniverza nosila različna imena, na primer Academia Labacensis pa tudi univerza, nazadnje pa se je uveljavilo ime Cesarsko-kraljevi licej v Ljubljani. V osemdesetih letih 18. stoletja je bil dodatno uveden še medicinsko-kirurški študij. V času jožefinskih reform je bilo delovanje ljubljanskega visokega šolstva za nekaj let prekinjeno.

Popolna univerza v času Ilirskih provinc

V obdobju Ilirskih provinc (1809–1813) so v Ljubljani kot glavnem mestu leta 1810 ustanovili popolno univerzo (Écoles Centrales) z možnostjo študija medicine in kirurgije, inženirstva, arhitekture, prava in teologije. Avstrijska oblast je po zasedbi Ilirskih provinc formalno ustanovila Ilirsko kraljestvo, visoko šolstvo v Ljubljani pa vrnila v stanje pred francosko zasedbo. Kraljestvo Ilirija je bilo ustanovljeno leta 1816 s cesarskim patentom, ki je izšel tudi v slovenščini. Obsegalo je Kranjsko, Koroško, Goriško, Istro in Trst. Po meščanski revoluciji leta 1848 je bil do leta 1850 višješolski študij v Ljubljani ukinjen. Ostal je le študij teologije v okviru ljubljanske škofije.

Ponovno uvedbo visokošolskega študija v Ljubljani je po 69 letih omogočila šele ustanovitev SHS, ko je bila leta 1919 obnovljena Univerza v Ljubljani. Dodajmo še mnenje fizika in zgodovinarja dr. Stanislava Južniča, ki je zapisal, da je teh slabih 70 let premora v delovanju ljubljanskega visokega šolstva bil čas, ko smo Slovenci dosegli največje znanstvene uspehe v svoji zgodovini, če omenimo samo dosežke Frana Miklošiča in Jožefa Stefana. Glede kontinuitete pa bi se lahko podobno, kot počnejo druge univerze, sklicevali, da smo v tem času imeli univerzo, ki je delovala v izgnanstvu. V obdobju Ilirskih provinc je ljubljanska univerza ustanovila tudi Botanični vrt, imenovan Vrt domovinske flore, ki od takrat deluje neprekinjeno. Tako je Botanični vrt v Ljubljani edina ljubljanska visokošolska ustanova z neprekinjenim delovanjem od francoskih časov do danes.

Na koncu bi bilo treba ponoviti, da je po marčni revoluciji avstrijska oblast podobno kot pri nas zaprla številne višje oziroma visokošolske ustanove tudi v sosednjih deželah, na primer v Zagrebu in Gradcu, kjer pa se je univerzitetno izobraževanje znova vzpostavilo hitreje kot v Ljubljani. Vse te univerze kot začetek svojega delovanja ne navajajo datum njihovega ponovnega zagona po ukinitvi (v ljubljanskem primeru je to leto 1919), pač pa prvotno letnico ustanovitve. Po tem zgledu se v ljubljanskem primeru zdita najprimernejši letnici 1704 in 1810.

Načrtovano praznovanje stoletnice ustanovitve Univerze v Ljubljani v letu 2019 bi torej lahko imenovali tudi praznovanje obnovitve visokošolskih študijev v Ljubljani. V nekaterih primerih je šlo za obnovitev na nižji ravni kot prej. Primer tega je študij medicine: leta 1919 je bil na ljubljanski univerzi ustanovljen le nepopolni (to je predklinični) študij. Tudi če upoštevamo ustanovitev ljubljanske semiuniverze leta 1704 kot ustanovitev nepopolne semiuniverze ali ustanovitev višješolskega študija, ostaja dejstvo, da je bila ljubljanska univerza v času Ilirskih provinc popolna univerza z rektorjem, ki je bil slovenskega rodu.