Leto 2015 tudi uradno rekordno v otoplitvi Zemlje

Poročilo, ki ga je sestavilo 450 znanstvenikov iz 62 držav, opozarja na skrb vzbujajoč svetovni trend segrevanja.

Objavljeno
10. avgust 2016 15.52
Silvestra Rogelj Petrič
Silvestra Rogelj Petrič
Najnovejše poročilo o lanskem stanju podnebja, ki se je zadnje dni znašlo v skoraj vseh svetovnih medijih, pravzaprav ne prinaša nič novega. Ugotovitev, da je bilo minulo leto rekordno v segrevanju našega planeta, je bilo namreč pričakovati že po mesečnih poročilih – ta so drugo za drugim podirala toplotne rekorde, navedene v prejšnjem poročilu. Večjo skrb vzbuja trend, ki nakazuje prihodnost: ta se bo še naprej segrevala. Kako jo bomo občutili?

Seveda ne bomo občutili skrb vzbujajoče povečane povprečne svetovne temperature, ki je osnova 300 strani dolgega poročila. Ljudje in tudi rastline in živali, skratka vsa živa bitja, ne moremo občutiti svetovne temperature, ampak samo lokalno – kakor se dogaja iz dneva v dan in žal, kot poudarja omenjeno poročilo, vse pogosteje dosega ekstreme in jih presega. Zato podatek o številu izjemno toplih dni v nekem okolju ljudem pove več kot podatek o dvigu povprečne svetovne temperature. Kakšen je?

Po ugotovitvah končnih analiz se je povprečna svetovna temperatura lani povečala za nekaj več kot desetinko stopinje Celzija (0,1 °C) v primerjavi z letom 2014. Novo povprečje zdaj tako prvikrat kar za stopinjo Celzija, prvič v zgodovini meteoroloških meritev, presega povprečje za celo obdobje industrijske dobe, ki hkrati sovpada z obdobjem, ko sistematično merimo temperature v okolju.

Občutimo lokalno, ne pa globalno temperaturo

Podatek je tako rekoč revolucionaren, a samo za klimatologe. Za večino namreč desetina stopinje Celzija več v primerjavi s prejšnjim letom ne pomeni zaznavne spremembe in tudi celo stopinjo povečanja v zadnjih 137 letih bi komajda občutili. Resnost trenda globalnega segrevanja jim lahko prikaže šele podatek, da je bila lani pogostost ekstremno vročih dni in noči v osrednji Evropi, Centralni Aziji in Severni Ameriki, torej na pretežnem delu severne poloble, najvišja, odkar načrtno merimo temperature okolja.

Zlasti zgovorna je risba, povzeta po biltenu ameriške meteorološke službe, kjer je bilo poročilo pred dnevi objavljeno. Na desni kaže lansko pogostost toplih dni v primerjavi s povprečjem med letoma 1961 in 1990. Analiza kot izjemno tople dni obravnava tiste, ko je temperatura presegala 90 odstotkov dolgoletnega povprečja v navedenem obdobju. Vsa območja, obarvana rdeče, so lani doživela nadpovprečno število izjemno toplih dni. Le dvoje območij, obarvanih modro (južna Grenlandija in vzhod ZDA, kjer je verjetno šlo za vpliv zelo mrzle in dolge zime v sezoni 2014/15), je imelo manj izjemno vročih dni, kot jih je bilo v omenjenem 30-letnem povprečju.

V grafu pod risbo vidimo, koliko dni je bilo v letih od 1950 do 2015 izjemno toplih. Čeprav ta delež iz leta v leto precej niha zaradi naravnih variacij, je svetovni trend vseeno povsem jasen: število vročih dni narašča. Leto 2015 je po številu vročih dni potolklo 66-letni rekord. Takrat je kar nekaj območij v Severni Ameriki, Evropi in precejšnjem delu Azije in Avstralije doživljalo močne toplotne anomalije v večini leta. Zvrstila se je kopica skrajnih dogodkov, zlasti poletni vročinski valovi v Evropi in Aziji (predvsem v Indiji, Pakistanu in Indoneziji) ter izjemno topli pomlad in jesen v Avstraliji, na Aljaski in v zahodni Rusiji.

Prav skrajno topli oziroma vroči dnevi pa prinašajo verjetno najbolj obsežno zdravstveno tveganje za velik krog ljudi, še posebej tam, kjer nimajo klimatskih naprav. Vroči dnevi tudi lahko zavrejo rast kmetijskih pridelkov in obremenjujejo živino in druge živali, na primer ribe.

Vpliv nenavadno silnega El Niña

Vrnimo se k svetovni temperaturi. Rekordna temperatura podnebja, ki so jo izmerili lani, je po navedbah znanstvenikov delno posledica globalnega segrevanja, še poslabšal pa jo je trend segrevanja oceanov. Tu je bila odločila vloga El Niña, vremenskega pojava, ki se pojavlja vsakih nekaj let in je bil lani izrazito intenziven. Zanj je značilno, da segreva površino Tihega oceana in s tem vpliva na vreme po vsem svetu. Po podatkih ameriške uprave za ozračje in oceane (NOAA) je bil tokratni El Niño, ki se je končal julija, eden najhujših, vsaj po letu 1950.

Toda tudi brez El Niña trend segrevanja ne bi bil dosti drugačen. Leto 2015 je namreč doživelo še vrsto drugih rekordov, ki so vsi prispevali k rekordno toplemu letu. Med njimi nedvomno prednjačijo velike količine toplogrednih plinov v ozračju, in to vseh treh glavnih, ogljikovega dioksida, metana in dušikovih oksidov.

Letno povprečje koncentracije ogljikovega dioksida v ozračju je tako na merilni postaji na Havajih doseglo 400,8 delca na milijon, s čimer je prvič preseglo vrednost 400 delcev na milijon. Po navedbah poročila je to največje letno povečanje v zadnjih 58 letih.

Krog segrevanja pa se še nadaljuje. Toplogredni plini v ozračju pospešujejo taljenje ledenikov, zaradi tega in zaradi samega segrevanja oceanov pa se dviga morska gladina. Leto 2015 je bilo tudi po tem rekordno: temperatura površine morja je podrla vse dotedanje rekorde in bila posebej visoka v severozahodnem in ponekod v vzhodnem ekvatorialnem Tihem oceanu, kar je seveda tudi posledica El Niña.

Severni Atlantik jugovzhodno od Grenlandije pa je edino območje, ki je imelo temperature pod povprečjem. Tudi tam je bil porušen rekord, resda v obratni smeri. To območje je bilo še bolj hladno kot leto prej, in čeprav ne gre za segrevanje, klimatologov to ne skrbi nič manj. Spremembe sicer še ne znajo pojasniti, vendar domnevajo, da se temperature nižajo zaradi spremenjenega morskega toka v globini. To utegne, če je res, usodno vplivati na zaostritev zdaj razmeroma blagih zim v severozahodni Evropi.

Kakor podiranje domin

Globalno gledano so oceani zaradi segrevanja Zemlje dosegli še en nezaželeni rekord: morska gladina se je lani v povprečju dvignila za 70 milimetrov nad povprečje iz leta 1993, ko so se začele satelitske meritve gladine. To je torej največji dvig v zgodovini meritev. Zadnjih dvajset let se morska gladina zviša za 3,3 milimetra na leto, vendar ne povsod enako. Ponekod voda narašča še precej hitreje, kot kaže povprečni podatek. Znanstveniki opozarjajo, da bo gladina morij še naraščala, čeprav to zaradi nižje povprečne hitrosti v prihodnjih letih morda ne bo tako očitno. K temu bo prispevalo tudi taljenje ledenikov, ki se po zbranih in analiziranih podatkih za minulo leto nezadržno nadaljuje, že 36. leto zapored.

Ekstremi v letu 2015 niso obšli niti vodnega kroga in padavin. Povečanje vodnega kroga je v kombinaciji z močnim El Niñom okrepilo variabilnost padavin po svetu. Nadpovprečno obilna deževna sezona je marsikje povzročila velike poplave. Po drugi strani so se v svetovnem merilu bistveno povečale tudi suše: z 8 odstotkov leta 2014 so se ekstremno sušne površine lani razširile kar na 14 odstotkov.

Nič manj skrbi ne vzbuja dogajanje na skrajnem jugu in severu naše oble. Medtem ko je bila temperatura arktičnega površja, ki je bila lani med najvišjimi od prvih meritev na začetku 20. stoletja, pa je bilo površje Antarktike hladnejše od povprečja. Kako to, če gre za trend vsesplošnega segrevanja? Klimatologi ohladitev Antarktike pripisujejo kroženju zračnih tokov, ki ga je povzročil El Niño.

Ni torej razloga za vabljivo varljivo olajšanje, češ da podatki vendarle zanikajo vsesplošno segrevanje. Sodeč po letošnjih mesečnih povprečnih temperaturah, ki še kar naprej podirajo dosedanje rekorde, utegne biti tudi poročilo za letošnje leto, 27. po vrsti, žal precej podobno zadnjemu.