Mojster poljudnega pisanja o resni znanosti

Prof. dr. Janez Strnad: Spoznal sem, da je poučiti mogoče samo nekoga, ki si to želi in se je za to pripravljen tudi potruditi.

Objavljeno
10. december 2015 13.14
tlo*strnad
Gregor Pucelj
Gregor Pucelj

»Prišel sem do spoznanja, da naravoslovje – in fizika je njegov del – nima pravega orodja, da bi neposredno nasprotovalo slabi znanosti. Naravoslovje zna poučevati, ne more pa spreobračati. Skratka, poučiti je mogoče samo nekoga, ki si to želi in se je za to pripravljen potruditi,« je nedavno, le nekaj tednov pred smrtjo povedal upokojeni profesor dr. Janez Strnad, dolgoletni in zanesljivo najplodnejši zunanji sodelavec priloge Znanost.

Najprej nas je zanimalo, kako se po njegovem videnju razlikujejo predavanja iz fizikalnih predmetov pred 30 in več leti od današnjih. Gre pri tem zgolj za izboljšave ali se je v teh letih kaj dobrega oziroma koristnega tudi izgubilo?

»Glavnino sprememb povzroča razvoj računalnikov,« ni niti malo pomišljal že hudo bolni sogovornik. »Danes na naši fakulteti ni študenta brez prenosnika ali tablice. To seveda vpliva tudi na naravo predavanj. Razvoj je potekal skladno z razvojem programov. Zato se je med leti utegnilo izgubiti tudi kaj koristnega. A razvoj je pač neusmiljen.«

Nekoč so bila glavni učni pripomoček skripta?

Da, po drugi svetovni vojni so bili glavni pripomoček skripta in tuji učbeniki. Danes si težko predstavljamo, kako skromni so bili začetki. Leta 1940 so izšla skripta profesorja Antona Peterlina. Po vojni so bila že redka in vsi lastniki so bili veseli, da so jih imeli. Leta 1969 je izšel učbenik profesorja Rudija Kladnika in potem moji. Dandanes so razmere drugačne. Domala vsak oddelek, na katerem predavajo fiziko, ima svoje učne knjige.

Vem, da gojite posebno spoštovanje do pisanja učbenikov. Zakaj?

Verjetno so učbeniki moj glavni prispevek k slovenskemu pisanju v fiziki. Ne morem se tudi znebiti domneve, da me bolj zanima splošni pogled kot raziskovanje podrobnosti. Za pisanje učbenikov sem porabil veliko časa na račun raziskovanja. To ne pomeni, da nisem raziskoval na Institutu Jožef Stefan, saj brez tega ne bi mogel napredovati po akademski lestvici.

Čeprav je moderna trditev, da profesura gre oziroma mora iti z roko v roki z raziskovanjem, v praksi ni vedno tako. So odlični raziskovalci, ki težko predavajo in še težje kaj napišejo, in so odlični profesorji, pedagogi …

To je želja. V praksi boste naleteli tako na pogled o enotnosti raziskovanja in poučevanja kot na pogled, da si v resnici kradeta čas. Pravzaprav je zadeva precej zapletena.

Zadnja leta vas, vsaj kot pisca, zanima predvsem zgodovina fizike. Toda kot pravite, je fizikova zgodovina fizike drugačna kot zgodovinarjeva. V čem je glavna razlika?

Fizik ne more pozabiti dosežkov fizike in razvoj presoja po uspešnosti zamisli. Zgodovinar izhaja od znanja v vsakem času. Fiziki se ukvarjajo z novejšimi deli razvoja, zgodovinarji s starejšimi.

Ste pa že razmeroma zgodaj, konec 60. in v 70. letih, spoznali, da »klasična« fizika za študente ni posebej zanimiva, in predstavili ste jim sodobno, predvsem kvantno fiziko. Je bil to tedanji splošni trend ali ste bili tudi dober napovedovalec prihodnjega razvoja te vede?

Menim, da sem tudi pri poučevanju in pisanju ravnal kot novinar ali urednik. Predaval in pisal sem o vsem, kar bi po mojem mnenju utegnilo zanimati bralce: najprej o kvantni fiziki in teoriji relativnosti. Potem je prišlo na vrsto še vesolje, za katero sem ugotovil, da ljudi posebej zanima.

Niste pa pisali le za študente oziroma stroko, pisali ste tudi za splošnega bralca, poljudno, brez formul. Od kod in od kdaj ta potreba?

Najbrž je ta oblika zapisa kar dopolnilo prvega. Nastala je v želji fiziko približati vsakemu vedoželjnemu bralcu. Pisal sem za revijo Obzornik za matematiko in fiziko, glasilo društva matematikov, fizikov in astronomov, astronomsko revijo Spiko, Fiziko v šoli, revijo, ki jo berejo večinoma srednješolski profesorji fizike, Presek, glasilo mladih matematikov, fizikov, astronomov in računalnikarjev, Proteus, revijo za poljudno naravoslovje. Tako se je oblikovala neprisiljena lestvica: čim više je revija, tem več je v njej enačb. Nekoliko na težavnost vpliva tudi izbira vsebine.

Na katera svoja poljudna dela ste najbolj ponosni? O Stefanu, Einsteinu, o vesolju?

Rad se spominjam knjige Iz take smo snovi kot sanje, ki govori o delcih od atomov do kvarkov. Med bralci je bila dobro sprejeta.

Slovite tudi po tem, da odločno nasprotujete tako imenovani slabi znanosti, zlasti v medijih. Ste oster kritik slabega urednikovanja, pa tudi molčečih strokovnjakov, ki se ne odzovejo na objavljene »neslanosti«.

Kaže, da sem se tega navzel iz literature, ki sem jo spremljal. V tuji literaturi so bili do naravoslovnih neslanosti skrajno ostri. Posebej je pritegnila mojo pozornost naša posebnost. James Gillies, ki v Cernu skrbi za odnose z javnostmi, je zapisal: »Ko novinarji poročajo o znanstvenih temah, se prevečkrat držijo obrazca, ki so ga vajeni iz politike: zagovorniki trdijo eno, nasprotniki ravno nasprotno, resnico pa naj javnost poišče v aritmetični sredini obeh skrajnosti.« Pri nas nekateri novinarji vidijo nasprotnike »uradne znanosti« kot tiste, ki jih ta znanost sili k molku, in mislijo, da se je zanje treba zavzeti kot za druge zapostavljene, denimo izbrisane ali begunce.

Zanimivo bi bilo slišati kakšen konkreten primer …

Ta čas nisem navdušen nad tem, da sem zaslužni profesor na univerzi, ki se ukvarja s spominom vode. Če bi bil mlajši, bi v znamenje protesta vrnil naslov. Zadeva je nedopustna in kaže, kako je načeto bistvo naravoslovja. Namesto da bi pred leti dvema mladima raziskovalcema njuni kolegi položili na srce, da tisto, kar počneta, nima zveze z naravoslovjem, je zdaj v težavah vsa univerza. Še več, raziskovalca sta ustanovila zasebni inštitut, s katerim poskušata črpati davkoplačevalski denar.

Kaj menite o tako imenovani prevladi družboslovja nad naravoslovjem, ki ni značilna le za Slovenijo, ampak je svetovni pojav?

Vtis imam, da je naša družba tako nesimetrična, da to že moti njen razvoj. Stik z naravo bi blagodejno učinkoval na drugo stran. O raziskovanju v naravoslovju in o poučevanju naravoslovja, matematike in tehnike in podobnem odločajo tudi ljudje, ki jim te zadeve niso domače. Toda tu hitro naletimo na mejo: naravoslovci, ki so dobili možnost odločanja, se niso vedno odlikovali po svojih odločitvah.

Velikokrat sva sodelovala, neredko drug drugega tudi prepričevala, ko ste pisali članke za prilogo Znanost. Ima to pisanje prihodnost ali ga bo odnesel striček Google?

Pisanje za Delo je bilo zame pomembno, ker časopis izhaja hitro in se je bilo mogoče hitro odzvati. Revije izhajajo počasneje. Seveda bo imel striček Google svoj vpliv. A še nekaj časa bo dopuščal tudi pisanje. Kaj bo potem, si pa še ne znamo predstavljati.

***

ZGODNJI ZAČETKI IN PLODOVITO NADALJEVANJE

Janez Strnad je že v gimnaziji na lastno pobudo začel odgovarjati na vprašanja bralcev v reviji Proteus. Med študijem fizike od leta 1952 do 1957 je kot študent pisal članke za Proteus in pod mentorstvom profesorja Ivana Kuščerja za Obzornik za matematiko in fiziko.
Po diplomi je postal asistent na fakulteti. V tem času je leto dni študiral na Inštitutu za teoretično fiziko univerze v Heidelbergu. Po vrnitvi je leta 1963 doktoriral in bil izvoljen za docenta. Zdelo se mu je, da mora matična ustanova poskrbeti za osnovni učbenik, zato se je lotil pisanja skript, ki so dobivala vse lepšo obliko.

Sledila sta dva dela Uvoda v fiziko v letih 1970 in 1971, v dveh naslednjih letih pa še dva dela Moderne fizike; oba sta v knjižni obliki izšla pri DZS v letih 1977 in 1978. Leta 1981 in 1982 sta se jima pridružila še tretji in četrti del. V elektronski obliki sta izšla v letih 1998 in 2000. Prof. Strnad je napisal tudi več srednješolskih učbenikov. Prav tako je dolg seznam Strnadovih strokovno-poljudnih knjig za študente in najširšo javnost. Omenimo le najpomembnejše: leta 1969 sta pri DZS izšli knjižici Kvantna fizika in Relativnost, leta 1986 je izdal Na pot v kvantno elektrodinamiko, ki je bila povezana z njegovim raziskovalnim delom. V tej zvezi omenimo še knjigo Quantenfeldtheorie. Photonen und ihre Deutung, ki jo je objavil leta 1995 skupaj z Wilfriedom Kuhnom.

Profesor Strnad je pisal tudi knjige za širok krog bralcev. Med drugimi so v knjižnici Sigma pri DMFA – založništvo izšli Vozi me, avto, v daljave leta 1991, ki govori o tem, kar ima fizika povedati o gibanju avtomobilov in strojih z notranjim zgorevanjem. Delo Sto let fizike – od 1900 do 2000, objavljeno leta 2001, je opisalo razvoj delov fizike v prejšnjem stoletju. Leta 2008 je izšla še Mala zgodovina vesolja in leta 2010 Svet nihanj in valovanj. Profesorja Strnada je zlasti zanimalo življenje in delo Jožefa Stefana, najuspešnejšega slovenskega fizika 19. stoletja. Tako je leta 1985 izšla knjižica Jožef Stefan. Ob 150-letnici rojstva in leta 1993 slovensko-angleška izdaja knjižice Jožef Stefan. Ob stoletnici smrti. Zanimalo ga je tudi življenje in delo Alberta Einsteina – in 2005., v mednarodnem letu fizike, je za založbo Modrijan napisal dve knjigi: Einstein. Zakaj me nihče ne razume in me imajo vsi radi ter Einstein. E = mc2.
Iz radijskih oddaj je pri založbi Modrijan nastala vrsta knjig z naslovom Fiziki. Zadnji, sedmi del je izšel leta 2010. Na skupaj okoli 1500 straneh je obdelanih 150 raziskovalcev, največ fizikov. Ob vsem tem je bil prof. Strnad tudi plodovit pisec člankov za časopise in poljudne revije. Samo za Delovo prilogo Znanost, ki izhaja že 29 let, je napisal natanko 185 člankov. Žal je bil njegov tokratni pogovor z dolgoletnim, zdaj prav tako že upokojenim urednikom Znanosti Gregorjem Pucljem profesorjev zadnji javni nastop sploh. Vsekakor ga bomo ohranili v najlepšem spominu. Njegovo spoznanje, da se je treba za znanje vztrajno truditi, pa si ves čas jemljemo k srcu.

UREDNIŠTVO ZNANOSTI