Neplodnost: vedno obstaja rešitev – ena od njih je posvojitev

Imeti otroka se, ko sta dva človeka v trdni zvezi, izpolnjeni z ljubeznijo, zdi nekaj samoumevnega. A na žalost ni vedno tako. Te sanje se marsikdaj sesujejo v prah, zaradi različnih vzrokov. Eden med njimi je neplodnost. In ta pojav ni redek, čeprav o njem ni veliko govora – v Sloveniji je neploden vsak šesti par. Vendar rešitve obstajajo, znanost omogoča plejado učinkovitih možnosti, ki so bile še do pred kratkim bliže znanstveni fantastiki kot resničnosti. In slovenska medicina je na tem področju dobra.

Tudi mednarodne primerjave potrjujejo, da se Slovenija po uspešnosti postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) lahko primerja z najboljšimi – po uspešno opravljenem zdravljenju z omenjenimi postopki pri nas pride na svet kar štiri odstotke vseh novorojenčkov, kar nas na stari celini uvršča na drugo mesto, tik za Dansko.

Sicer pa prednjačimo tudi po številu opravljenih brezplačnih postopkov OBMP, kjer Slovenija prav tako tesno sledi skandinavskim državam. Parom, ki imajo težave zaradi neplodnosti – o tej govorimo, če ženska ne zanosi po enem letu rednih nezaščitenih spolnih odnosov – je na voljo šest brezplačnih postopkov OBMP za prvega otroka, za vsakega naslednjega pa po štirje.

Pri nas neplodnim parom pomagajo v treh centrih: v Ljubljani, Mariboru in Postojni. Ženske, mlajše od 38 let, v več kot 60 odstotkih primerov rodijo zdravega malčka, medtem ko so pri starejših od 38 let ti postopki uspešni le pri četrtini.

Ključni problem: odlašanje

»To področje je bilo vedno paradni konj slovenskega zdravstva – in upam, da bo tako tudi ostalo,« si želi izr. prof. dr. Milan Reljič, predstojnik oddelka za reproduktivno medicino in ginekološko endokrinologijo v UKC Maribor, kjer se, kot pravi, trudijo, da bi bila obravnava čim prijaznejša, odnos med zdravnikom in pacientom pa čim bolj partnerski. »Nujno je zaupanje, kajti to zdravljenje je dolgotrajno in psihično zelo naporno. Do istega cilja lahko vodi več poti – in vse so dobre. O izbiri prave odloča pacient,« poudarja dr. Reljič.

Da bi bilo zdravljenje čim uspešnejše, ga vodi en zdravnik; posamezne postopke sicer lahko izvajajo tudi drugi zdravniki, a skupne niti so v rokah enega. »Zdravljenje, če naj bo uspešno, moramo graditi na poštenih, objektivnih in izčrpnih informacijah,« je prepričan zdravnik mariborskega UKC, saj se pogosto zgodi, da so pričakovanja parov, ki pridejo po strokovno pomoč, nerealna.

Predstojnica kliničnega oddelka za reprodukcijo ginekološke klinike ljubljanskega UKC prof. dr. Eda Bokal Vrtačnik je zelo neposredna: »Ni več problem, da ginekolog pacientke ne bi pravočasno napotil k reprodukcijskemu ginekologu, problem je, ker pari odlašajo z odločitvijo za starševstvo. Starost ženske pa zelo pomembno vpliva na plodnost – medtem ko je mladost njena zaveznica, pri ženski po 35. letu se sposobnost zanositve zmanjšuje, po 40. letu strmoglavlja.«

Težav z zanositvijo bi bilo manj, če bi se sodobne ženske za materinstvo odločale bolj zgodaj, kar pa je v primežu časa, v katerem živimo, težko. Morda bi bilo drugače, če bi človek vnaprej vedel, kakšna kalvarija ga čaka pri uresničevanju tega osebnega življenjskega cilja, srčne želje po materinstvu in očetovstvu, ko prestopi starostno mejo.

A tudi v tem primeru medicina omogoča veliko prijaznejše postopke zdravljenja neplodnosti, ki ne pomenijo več take kalvarije kot nekoč. »Dostopnost je dobra, čakalnih dob tako rekoč ni oziroma so kratke, približno tri mesece tako za prvi pregled kot na prvi postopek OBMP. Obravnava je celovita, terapija individualizirana, obremenitev vse manjša, večina postopkov je endoskopskih, postopek zdravljenja pa je vse hitrejši,« zagotavlja predstojnica ljubljanskega kliničnega oddelka za reprodukcijo.

Aleksander Merlo, direktor postojnske bolnišnice, kjer imajo prav tako center, v katerem izvajajo postopke OBMP, pa dodaja: »Paru je treba povedati, da je vse skupaj malo odvisno tudi od sreče. Pričakovanja ne smejo biti prevelika – a včasih se zgodi skoraj čudež.«

Seveda pa je pot, ki jo je v iskanju družinske sreče treba prehoditi v družbi z vedno znova neuresničeno željo po zanositvi, kljub temu še vedno dolga in vse prej kot lahka. Z neplodnostjo, ne glede na vzrok zanjo, se je treba spopasti in potem poiskati ustrezno strokovno pomoč – ko par zmore narediti ta uvodni korak, lahko reče, da se je zdravljenje začelo.

Pot do zdravljenja

Vzroki za neplodnost se lahko tako pri ženski kot pri moškem, lahko tudi pri obeh in so zelo različni. Pri približno desetini parov vzroka za zmanjšano plodnost nikoli ne odkrijejo. Nasploh pa velja, da so pri ženskah med zelo pogostimi krivci za zmanjšano upanje za materinstvo okvare jajcevodov in jajčnikov zaradi endometrioze in vnetij, sistemske bolezni (na primer bolezni ščitnice ali diabetes), nepravilnosti maternice, lahko tudi prezgodnja menopavza, na plodnost pa vplivajo tudi razvade, predvsem kajenje in pretirano pitje alkohola. Pri moških poleg razvad in psihičnih vzrokov slabo kakovost ali odsotnost semena povzročijo kromosomske, hormonske, genetske ali prirojene nepravilnosti in tudi vnetja, poškodbe, motnje v spuščanju moda, krivo je lahko tudi zdravljenje raka.

Paleta vzrokov za zmanjšano plodnost je tako raznovrstna, da je pravega mogoče odkriti le s številnimi preiskavami, o katerih odločita ginekolog in androlog; pri ženskah naredijo štiri vrste preiskav (ultrazvočno, endoskopsko, hormonsko in genetsko), pri moškem analizi semena včasih sledita tudi kirurški odvzem in mikroskopski pregled tkiva mod.

Ugotovljeni vzrok medicina poskuša odpraviti s prepletom postopkov, ki poleg svetovanja vključujejo tudi zdravljenje z zdravili oziroma hormoni in kirurško zdravljenje. Če zanositev po običajni poti še vedno ni mogoča, se začne zdravljenje z OBMP, kjer sta med najpogostejšimi postopki znotrajtelesna in zunajtelesna oploditev.

Hramba lastnih spolnih celic

Ker je znano in dokazano, da neplodnost lahko povzroči tudi agresivno zdravljenje, je mogoče ukrepati preventivno. In tako preprečiti, da mlad človek po končanem zdravljenju, s katerim premaga raka, ne bo ostal brez možnosti, da bi si ustvaril družino.

V takih primerih strokovnjaki na področju reproduktivne medicine tesno sodelujejo z onkologi, ki svoje paciente seznanijo z možnostjo za ohranitev lastnih spolnih celic (zamrzovanje semena, tkiva mod, jajčnih celic, zarodkov, tkiva jajčnika …).

Tovrstna praksa je pogosta pri pacientkah z rakom na prsih, kjer je shranjevanje genetskega materiala, bodisi celic bodisi zarodka, po besedah Ede Bokal Vrtačnik najlažje – ker imajo za to, da pridobijo 12 do 20 jajčnih celic, dovolj časa. Po operaciji namreč lahko pred začetkom kemoterapije in radioterapije izvedejo eno do dve stimulaciji z zdravili za spodbujanje zorenja jajčnih celic; ta zdravila niso škodljiva, saj ne vplivajo na osnovno, maligno obolenje. V primeru hormonsko pogojenega raka na prsih pa pacientka dobi še zdravila, ki preprečijo negativni vpliv hormonov na rakave celice.

Kadar se zgodi, da zdravljenje s kemoterapijo, radioterapijo ali kirurško kastracijo povzroči neplodnost, pri nas obstaja tudi možnost oploditve z darovano spolno celico. Ta postopek je zelo restriktiven, parov, ki potrebujejo tovrstno zdravljenje, pa je približno pet odstotkov.

Problem je, ker to darovanje, ki je prostovoljno in altruistično, ni pogosto – nasprotno, med moškimi je darovalcev od pet do deset na leto, medtem ko jajčne celice vsako leto daruje ena ženska, včasih dve. Tako, denimo, v Mariboru na seme darovalca čaka 24 parov, 25 parov pa na jajčno celico darovalke. Ker je čakalna doba nepredvidljiva, jih seznanijo tudi z možnostmi za tovrstno zdravljenje v tujini. Za to samoplačniško možnost se slovenski pari odločajo vse pogosteje.

www.neplodnost.net

Če so vsi ti poskusi neuspešni, seveda vedno obstaja tudi možnost posvojitve otroka, kajti, kot pravi izr. prof. dr. Bojana Pinter, vodja darovalskih IVF-postopkov (postopkov zunajtelesne oploditve) na ljubljanski ginekološki kliniki: »Po vsem svetu je veliko otrok, ki potrebujejo starše – posvojitev je absolutno dobra rešitev, za vse.«

Prav zaradi tega je zavod Vitalica ta teden začel z ozaveščevalno kampanjo Spregovorimo o neplodnosti. Tudi zato, da bi parom, ki so prisiljeni iti skozi vse te postopke, sporočili, da rešitve obstajajo, prav tako kot celovita strokovna pomoč (več o tem na spletni strani www.neplodnost.net).

Katja Gaspari Leben in Kristina Modic sta danes, po več propadlih poskusih na poti k starševstvu, srečni mamici. Imata družini, ki ju izpolnjujeta, uspešno sta se iztrgali iz vrtinca slabih občutij, tako značilnih za spopadanje z omenjenimi težavami. Dobro vesta, kako pomembno je čim prej ukrepati, poiskati strokovno pomoč in poseči po možnostih, ki obstajajo. Katja Gaspari Leben pravi, da ne obžaluje niti enega postopka zunajtelesne oploditve z lastnimi spolnimi celicami, prestala jih je šest: »Mogoče prav zaradi tega danes toliko bolj cenim to, da sem lahko mama.« Je pa trdno prepričana, da bi se ženske za materinstvo morale odločati bolj zgodaj.

Kristina Modic je pred dvanajstimi leti izvedela, da ima nehodgkinov limfom; neplodna je postala po zdravljenju. Vseh šest postopkov OBMP z lastnimi spolnimi celicami je bilo neuspešnih, zato sta se z možem odločila pomoč poiskati še v tujini, z darovano spolno celico, ker pri nas samoplačniške možnosti za tak postopek ni. Pomagala sta si z brskalnikom google, poiskala kliniko na Češkem, v Brnu, preverila osebno izkaznico klinike, se pozanimala pri drugih parih iz Slovenije, ki so to kliniko poznali.

»Z obravnavo, ki je bila korektna, butična, sva bila zadovoljna, a zdravljenje na žalost kljub vsem 'zamrznjenčkom', ki sva jih šla iskat, ni bilo uspešno. Takrat sva imela dovolj. Dovolj je bilo teh poskusov, ki so naporni, čustveno in telesno. Že nekaj časa je zorela ideja o posvojitvi otroka – in dobila sva dečka. Danes niti za sekundo ne obžalujem, da nisem zanosila in rodila, saj nama najin otrok pomeni vse.«