Nikola Tesla znova med Slovenci (2)

Teslovim izumom je naglo sledila vsesplošna izumiteljska mrzlica nadarjene mladine tudi v Habsburški monarhiji.

Objavljeno
14. april 2016 14.18
Stanislav Južnič
Stanislav Južnič
Elektrotehnika še ni bila v prvem planu jezuitskih snovanj, tako da so v dneh Ruđerja Boškovića več knjig objavljali o optiki. Tako je komaj pet let za Purgstallom nastopil modernejši jezuitski pisec o električnih pojavih v naši tedanji Habsburški monarhiji, dunajski predstojnik astronomskega observatorija Franz Mesmer. Pod njegovim vplivom se je Maximilian Hell lotil celo revmatskega zdravljenja z magneti, ki je spodbudilo moderni mesmerizem, čeprav ga je Benjamin Franklin črtil pri francoski akademiji; nejeverneži so tako Mesmerju kot samemu Hellu dolgo očitali šarlatanstvo.

Elektrotehniške raziskave Franza Mesmerja je nadaljeval Madžar Paul Mako de Kerek Gede, katerega predavanja in izpite na dunajskem Terezijanišču je obiskal in pohvalil sam Ruđer Bošković. Malo zaradi pohvale, malo pa iz lastnih vzgibov se je Mako naglo uvrstil med glavne zagovornike Boškovićeve fizike. Makovo knjigo o elektrotehniki in strelovodih je Jurij Vega v nemškem prevodu ponatisnil ob tezah za svoj končni izpit pri svojem delodajalcu Gabrijelu Gruberju, krušnem očetu goriškem prostozidarju, matematiku Jožefu Maffeiju de Glattfortu in fiziku Gregorju Schöttlu.

Maku je sledil celovški plemič Jožef Herbert, učitelj in sodelavec Boškoviću nadvse naklonjenega ljubljanskega fizika Antona Ambschella; ta je v svojih knjigah s ponosom navajal članstvo v kranjski Družbi za kmetijstvo in koristne umetnosti in v Akademiji Operozov. Ambschell je dal eno svojih ljubljanskih knjig posvetiti sočlanu družbe baronu Žigi Zoisu, ki ga je kot poslovnega moža elektrotehnika še kako zanimala.

Zadnji veliki jezuitski raziskovalec elektrike je bil Ptujčan Anton Kukec, ki je kritiziral zdravljenje z elektriko ogrskega profesorja, Zagrebčana Franje Domina. Po Dominovi in Kukčevi smrti so se Hrvati priklonili Dominovim inovativnim zdravniškim prijemom, ki jih je podpiral tudi Nikola Tesla, saj se mu je zdelo dolgotrajno sedenje v Faradayevi kletki še posebej zdravo in je rad delil zdravstvene in prehranske nasvete v svojih intervjujih.

Električni fluid

Dunajčan Anton Hompeck je objavil svojo knjigo o električnem odboju, tik preden je izstopil iz jezuitskega reda, ki so se mu tisti čas že majala tla pod nogami. Podpiral je teorije električnega fluida rudarskega svetnika, ministra Jacoba Siegismunda Waitza von Eschena.

Pruski akademik Waitz je pod patronatom Leonarda Eulerja dobil berlinsko nagrado za svojo knjigo o električnem fluidu, ki ga s trenjem odstranimo iz teles. Waitzevo uspešno knjigo so priporočali Benjaminu Franklinu, ki mu je Waitz tik pred smrtjo tudi pisal. Skupaj s Hompeckom sta bila med zgodnjimi zagovorniki teorije elektrike prostozidarja Franklina, ki jih je podpiral celo Franklinov salonski prijatelj Bošković in seveda tudi Tesla.

Zmaga Franklina v habsburškem prostoru pa nikakor ni bila lahka ali celo hitra, saj je Biwald še pred prepovedjo jezuitov v Gradcu objavil prevod pet let stare Nolletove pariške akademske teorije okroglih vrhov strelovodov v nasprotju s Franklinovimi zašiljenimi.

Gabrijel Gruber je knjigo nemudoma nabavil za svojo ljubljansko katedro mehanike in jo uporabil za pouk Jurija Vege. Gruberjev zasebni dijak Žiga Zois je imel že celo paleto Nolletovih del, preden je začel kupovati Franklinova.

Vodilni praški fizik, jezuit Joseph Stepling je bil prav tako na Nolletovi strani kot edina resna opozicija Boškovićevim podpornikom poleg Hella. Nolleta je v Parizu podpiral Boškovićev sovražnik enciklopedist d'Alembert, zviti Franklin pa se je priljubil njegovemu zapriseženemu nasprotniku grofu Buffonu.

Padovski profesor Giuseppe Toaldo je v Kranjskem tedniku, ki ga je v Ljubljani urejal Vegov profesor fizike Schöttl, objavil propagando za svoje knjige z izrecno podporo Franklinovih zašiljenih strelovodov, kakršne uporabljamo danes. Toaldo je podedoval padovsko katedro od svojega prijatelja, koprskega grofa Giana Rinaldo Carlija, ki je kot poglavitni gospodarstvenik tedaj habsburške Lombardije vrgel marsikatero poleno pod noge pavijsko-milanskemu profesorju Boškoviću.

Strelovodi in vojna tokov

Začetni spor med elektrotehniki okoli oblike strelovodov se je komaj dobro polegel, ko so Voltovi in Galvanijevi privrženci zanetili novega, tokrat glede izvira električne napetosti.

Teslov spor z Edisonom je bil tako predvsem ponovitev starih zdrah, v katerih se je dobičkaželjnost prepletala z znanjem. Tesla in Westinghouse sta zmagala v vojni tokov, čeravno so pregnani Edisonovi privrženci vsevprek pobijali okoliške pse z domnevno nevarnim Westinghousovim izmeničnim tokom. Toda v končnem seštevku je Tesla vendarle doživel poraz, ko so njegovi finančni podporniki dognali, da na njegov stolp Wardenclyffe ne bo mogoče namestiti števcev.

V novodobni fazi pa Tesla vendarle zmaguje, saj ljudje čedalje bolj verujejo vanj in v njegove vizije boljšega človeštva s čistejšo, cenejšo energijo.

Nove ideje

Habsburško okolje Boškovićevih in Purgstallovih dedičev, v katerem je rasel Nikola Tesla, preden ga je zvabila Amerika, je bilo izjemno dovzetno za neverjetno hitro sprejemanje novih idej.

Prva takšna zgodnja naglica se je posrečila Boškovićevim navdušencem po objavi Boškovićevega poglavitnega dela na Dunaju leta 1758, ki ga je Tesla s tolikšnim navdušenjem listal pod električnimi bliski poldrugo stoletje pozneje.

Drugo znamenito poenotenje je izpeljal koroški Slovenec Jožef Stefan v Teslovih mladih letih, ko je na vse vodilne fizikalno-matematične položaje v Habsburški monarhiji v nekaj letih pripeljal domala same zagovornike svoje kinetične teorije atomov; kljuboval mu je kvečjemu praški profesor Ernst Mach s svojim očetom pod Gorjanci, pa tudi Teslov učitelj Sekulić je bržkone Machu bolj zaupal kot Stefanu.

Tretje bliskovito poenotenje pod taktirko tehnološke novosti so prinesli Teslovi izmenični tokovi; ti so, bolj kot prva dva primera, v kratkem času zaobjeli ves svet.

Stefanova poglavitna opora je bil Ludwig Boltzmann, čigar boljša polovica je bila, kakopak, napol Slovenka Jetti, sestra in teta pomembnih slovenskih slikarjev Šantlov. Neverjetnim uspehom Stefanove umetelnosti, še posebej po njegovem vodenju tretje mednarodne Dunajske električne razstave, se je kmalu pridružila Teslova elektrotehnika izmeničnih tokov. Stefana je za predsednika tehniško-znanstvene komisije razstave predlagal Teslov tekmec pri izumljanju alternatorja in indukcijskega motorja Galileo Ferraris. Kot profesor tehniške fizike v Torinu in organizator tamkajšnje dunajski podobne električne razstave naslednje leto je bil Ferraris Stefanu seveda veliko bližje od desetletje mlajšega Tesle.

Še bolj domač je bil Stefanu vrstnik, Furlan Pietro Blaserna, ki je po maturi v Gorici skupaj s Stefanom študiral. Ferraris je akademsko sodeloval z Blaserno, poslovno pa z elektrotehniškim podjetjem Einsteinovega strica in očeta v Milanu in Pavii in z zavarovalnico tržaškega očeta Einsteinovega »dobrega angela« Michaela Bessa, ki je Alberta Einsteina seznanil z Machovo fiziko.

Einsteini so po preselitvi iz Münchna v Pavii ustanovili podjetje Officine Elettrotecniche Nazionali Einstein, Garrone e Co., ki se je ukvarjalo s trženjem Teslovih izumov.

Einstein in Edison

Stefan, Ferraris, Weber in Albert Einstein so bili vsak po svoje v stikih z elektrotehniško industrijo, a predvsem na akademski in manj na Teslovi poslovni ravni. V tem duhu kaže presojati tudi poznejšo ameriško izmenjavo pisem med Einsteinom in Teslo, prav tako pa njuni nasprotni mnenji o etru.

Kakor rečemo po domače, oba velikana, žal, nista bila na enaki frekvenci. Tesla je ravno preživljal svoje najhujše ure, zaprt pri mariborskih žandarjih, ko je drobnega Alberta Einsteina 600 kilometrov zahodneje, v Ulmu, v svet potisnila skrbna židovska mati.

Tesla je bil med Stefanovo dunajsko razstavo zaposlen pri Edisonovi podružnici v Parizu in je že nekaj mesecev imel zamišljen in v Strasbourgu (deloma) izdelan indukcijski elektromotor, ki mu ga je Jakob Pöschl oporekal med študijem v Gradcu.

Tisti čas je bil Tesla še premalo znan, da bi si lahko privoščil pogovor s slovitim profesorjem Stefanom (in Ferrarisom) na Dunaju. Za stik Tesle s Stefanovim krogom vodilnih habsburških elektrotehnikov pa vendar ni veliko manjkalo, le nekaj let prehitro je Nikola odpotoval čez ocean.

Stefan je leta 1886 objavil poročili o dveh strojih na izmenični tok v času, ko je onstran oceana propadlo Teslovo prvo podjetje Tesla Electric Light & Manufacturing Company. Maja 1891 so odprli petmesečno elektrotehniško razstavo zmagoslavja Teslovih izmeničnih tokov v Frankfurtu, kjer so se srečali Ferraris, Weber, Besso in Einsteini, vključno z dvanajstletnim kratkohlačnikom Albertom. Čez dobra štiri leta je Ferraris Alberta Einsteina na prošnjo njegovega strica priporočil züriškemu profesorju Heinrichu Frideriku Webru, s katerim se je Einstein po očetovi smrti sicer sprl med pisanjem disertacije. Stefana ni bilo na frankfurtsko razstavo, saj kljub Boltzmannovim očitkom ni rad potoval, za nameček pa se je prav med frankfurtsko razstavo poročil v koroških Brežah.

Je bil pa Tesla tisti čas ravno sredi svoje evropske predavateljske turneje. A kmalu po zaprtju zmagoslavne frankfurtske razstave je zbolela Teslova ljubljena mati in Nikola je moral hiteti k njeni smrtni postelji, kjer je nazadnje zbolel še sam. Prav takrat je influenca potipala tudi Stefana na Dunaju in čez nekaj mesecev ga je usodno zadela kap, in to ravno v času, ko je izmenični tok v Ameriki doživel zmagoslavje.

Legenda

Medtem je Tesla prerasel v legendo. Študent Stefanovega učenca Ludwiga Boltzmanna, baron Albert Ettingshausen je v Gradcu navdušeno predaval o Teslovih tokovih in poudarjal Teslov nekdanji graški študij, ne da bi preveč izpostavljal njegov nezavidljivi konec. Albert je bil nečak barona Andreasa Ettingshausna. Njuna baronska družina je postala nekdanjim cehom podobna dinastija sorodnikov učenjakov z velikanskim vplivom; ta bi bil lahko še večji, če ne bi Andreasov zet in nesojeni naslednik kristalograf Joseph Wilhelm Grailich nepričakovano umrl in tako sprostil svoj položaj v Stefanov prid.

Prav posrečeno: Stefan je bil nezakonski sin nezakonskega očeta, na družbeni lestvici še niže od kmetiča Jurija Vege. Z zaslugami pri vodenju dunajske električne razstave pa se mu je nasmihal plemiški naslov, ki ga je 84 let prej Vega znal precej bolje izkoristiti.

Stefanov in Machov učitelj baron Andreas Ettingshausen je študiral na dunajski topniški šoli, zato je dobro poznal Vega-Boškovićevo fiziko. Novih dognanj o elektriki in optiki se je navzel od slovitega Augustina Cauchyja, ki je v Gorici dve leti pojasnjeval skrivnosti tehniških ved francoskemu kraljeviču. Cauchy je kot najkonservativnejši med vsemi velikimi fiziki matematiki umrl nekaj mesecev pred Teslovim rojstvom, toda njegovo goriško obdobje je z novimi teorijami etra začrtalo smernice razvoja habsburške elektrotehnike Teslovih dni.

Albertovemu graškemu govoru v Teslov prid je naglo sledila vsesplošna izumiteljska mrzlica nadarjene mladine v Habsburški monarhiji, med katero sta bila tudi Boltzmannov dijak, Goričan Julij Nardin in baron Anton Codelli s Kodeljevega v Ljubljani.

Tedanja elektrotehniška evforija je bila zelo podobna polpreteklemu uvajanju računalnikov ali dandanes pametnih prenosnih telefonov. Klasična izobrazba je bila videti vedno bolj odvečna ...

Konec