Tiskane izdaje
»V Sloveniji je nekaj, kar jo loči od drugih držav. To je čebelarska tradicija, ki gre z roko v roki z najnovejšim razvojem. Očaran sem nad znanjem in pobudami za svetovni dan čebel in medeni zajtrk. Vse to pripomore k izboljšanju ne le čebelarstva, ampak tudi celotnega človeštva,« so besede predsednika svetovne čebelarske organizacije Apimondie Philipa McCabeja, s katerimi je potrdil tudi veljavo slovenskega čebelarstva v svetovnem merilu.
Ob soglasno sprejeti pobudi za razglasitev svetovnega dne čebel (20. maj) na rojstni dan Antona Janše, utemeljitelja slovenskega čebelarskega razcveta in njegovega širjenja po svetu, ki zdaj čaka le še na decembrsko končno odločitev generalne skupščine OZN, se prav lahko zgodi, da bo podpredsednik Apimondie prav kmalu postal Slovenec. Kandidat za to mesto je Peter Kozmus, strokovni vodja priznane rejske organizacije za kranjsko čebelo v Čebelarski zvezi Slovenije.
V teh dneh se bolj kot s kandidaturo za visoki položaj v svetovni čebelarski organizaciji (o njej bodo odločali na skupščini na začetku oktobra v Turčiji), ukvarja s podnebnimi spremembami, ki vse bolj krojijo tudi razmere v slovenskem čebelarskem prostoru.
Podnebne spremembe krajšajo čebeljo pašo
»Čebele se še težje kot ljudje prilagajajo na podnebne spremembe. V zadnjih dvajsetih letih se je cvetenje akacije premaknilo za kar dvajset dni, povprečno vsako leto za dan. Včasih se je začelo po ledenih možeh sredi maja, letos pa na Primorskem že konec aprila. Problem je, da čebelje družine v tem času še niso optimalno razvite in slabše izkoristijo to pašo. Potem se zgodi še kakšna pozeba in nastane problem,« pojasnjuje Peter Kozmus.
»V prvi polovici maja so noči še hladne. Za optimalno cvetenje akacije nočne temperature ne smejo biti pod 12 stopinjami Celzija, padejo pa tudi pod deset. Tudi če je nato lep in topel dan, akacija ne da toliko medičine,« še pove Kozmus in doda, da ker je spomladi zelo hitro toplo vreme, začno rastline prej cveteti.
»Ko pride do hitrega prodora hladnega zraka, sledijo pozebe in nizke povprečne dnevne temperature, kar ne omogoča optimalnega cvetenja. Težave se torej lahko pojavijo na začetku sezone že s prvo pomembno pašo za čebele in tudi pozneje so vse druge paše hitro mimo,« opozarja Kozmus.
Skrajšana pašna sezona otežuje čebelarjenje, saj v brezpašnem času čebele stikajo za viri hrane, hitro se začno tudi ropi med čebeljimi družinami. Napake, ki jih v tem pašno sušnem času naredi čebelar, je, poudarja Kozmus, težje sanirati.
Vročina lahko
»Če se to zgodi, to pomeni slabšo družino v jeseni, slabši prehod v zimo, čebele slabše prezimijo. Tudi zato imamo več padcev čebeljih družin. Svoje naredi še varoza, vendar če je družina optimalno preskrbljena, varoza ne more narediti takšne škode, kot če je družina prizadeta zaradi hrane.«
Se čebelarji lahko prilagodijo podnebnim spremembam?
Kako se čebelarji sploh lahko prilagajajo podnebnim spremembam? Težko, pravi sogovornik. »Čebelarjem dajemo navodila, kako naj ravnajo, ko opazijo spremembe v panjih. Problem pa je, da nekateri tega sploh ne opažajo. Morajo biti pri čebelah, da to vidijo. Pa ne samo, da jih gledajo, kako letajo, ampak da res spremljajo, kakšen je dotok hrane v panj.«
Najzanesljiveje je spremljanje s tehtnico pod panjem, svetuje Kozmus, s katero preverjajo dotok cvetnega prahu, nektarja in hkrati spremljajo dogajanje v družini, ali matica lepo zalega. Če jih samo od daleč opazuje, tega ne opazi in se na to ne odzove.
A tudi če opazi, če ukrepa, jim lahko nadomesti samo izpad nektarja z dodajanjem sladkorne raztopine. Zelo težko pa nadomesti donos cvetnega prahu, ki je vir beljakovin za družino.
»Matica reagira na zaleganje predvsem z donosom cvetnega prahu,« pravi naš sogovornik. »Čebelarjem zato svetujemo, da bi bilo krasno, če bi maja ali junija, ko je obilje peloda v okolju, kakšen sat cvetnega prahu od takrat odstranili iz panja in bi ga v tem času vrnili družini. Noben nadomestek ni tako dober kot sam cvetni prah.«
Peter Kozmus Foto: Roman Šipić/Delo
Prepričan je, da bo verjetno trajalo še kar nekaj let, da bodo čebelarji to dojeli kot nujno opravilo.
»Tako, kot je nujno zdravljenje varoze. Ko se je pojavila varoza, je bilo dovolj, da so jo zdravili samo enkrat čez zime. Zdaj je varoza že toliko bolj virulentna, da to ni dovolj in je treba zdraviti že tudi v jesenskem času, po točenju medu, celo dvakrat ali večkrat ter spremljati podatke.«
Prehitra pomlad
Kakšna je torej prihodnost slovenskega čebelarstva v razmerah, ki premikajo čas paše in ga hkrati skrajšujejo ali pa omejujejo zaradi zgodnejšega cvetenja, pozeb?
Kozmus pravi, da bi morali izkoristiti to, »da čebelarimo na območju, kjer je zaščitena kranjska čebela«. Slovenija je znana po tem, da nima optimalnih paš in da nimamo 20, 30 ali 50 kilogramskih letnih donosov po panju.
»Nekateri čebelarji so v preteklosti že znali odgovoriti na povpraševanja po maticah, po čebeljih družinah, po nekaterih drugih izdelkih iz panja, ne samo po medu. Usmerili so se v vzrejo matic. Vsako leto je okoli 30 odobrenih vzrejevalcev matic, vsi skupaj pa jih ne morejo vzrediti toliko, kolikor je po njih povpraševanja, tudi iz zahodne Evrope.«
Iskana naša kranjska sivka
Kranjska sivka je iz naših krajev šla po svetu, v Rusijo, na Finsko, Norveško, tudi v Avstralijo. Je druga najbolj razširjena čebelja vrsta na svetu, takoj za italijansko. Predvsem zato, ker je tako mirna. Preživi tudi v zimah z zelo nizkimi temperaturami, tudi če so te 30 stopinj Celzija pod lediščem, in prinese zelo veliko medu v povsem drugačnih podnebnih razmerah, kot so pri nas.
»Na Finskem imajo tudi po 40, 50 kilogramov pridelka medu na panj, čeprav imajo zelo kratko poletje. Pri nas je pridelek pod 20 kilogramov na panj, opozori Kozmus.
»Ob povprečni letini, ki pa je že nekaj let ni bilo, je slovenska pridelava medu okoli dva tisoč ton. Precej premalo glede na porabo, zato se povečuje uvoz. Vzreja matic je ob zavedanju, da je pridelava medu pri nas vse bolj odvisna od vplivov podnebja na letino, lahko dobra tržna niša za čebelarje.«
