Pol stoletja pionirskih posegov na srcu

Pred 50 leti: prva presaditev srca in prva premostitev zoženega srčnega žilja. Pionirja René Favaloro in Christiaan Barnard.
Objavljeno
28. december 2017 13.14
Dragica Bošnjak
Dragica Bošnjak

Leto, ki se izteka, je bilo tudi v znamenju pomembnih obletnic, povezanih z začetki in razvojem novih metod zdravljenja srčno-žilnih bolezni. Tretjega decembra je minilo 50 let, odkar je južnoafriški srčni kirurg prof. dr. Christiaan Barnard v Cape Townu prvič uspešno presadil človeško srce, konec novembra, štiri dni pred tem spektakularnim dogodkom, pa je argentinski kardiolog René Favaloro v Clevelandu skoraj neopazno opravil prvi srčni obvod – poseg, s katerim še danes rešujejo življenje milijonom srčnih bolnikov.

Prejemnik srca je bil 54-letni Louis Washkansky, bolnik s hudim srčnim popuščanjem, darovalka pa 25-letna Denise Darvall, ki je po tragični prometni nesreči utrpela možgansko smrt. Washkansky, bolnik s presajenim srcem, je po dobrem dnevu in pol svojemu kirurgu, ki mu je »dal novo srce«, dejal, da se počuti dobro. Četrti dan po posegu je bil tudi že dovolj pri močeh, da se je iz bolniške postelje pogovarjal z novinarji. Žal je po 18 dnevih zaradi pljučnice umrl. Usoden zaplet je bil posledica zmanjšane odpornosti imunskega sistema zaradi zdravil proti zavrnitvi organa.

Takrat 45-letni dr. Barnard, ki je po usposabljanju v ZDA že imel precej izkušenj s presajanjem nekaterih drugih organov in z operacijami otrok s prirojeno srčno napako, je v bolnišnici Groote Schuur poseg opravil v šestih urah s približno 30-člansko medicinsko ekipo, asistiral mu je brat Marius Barnard. Barnard in ožji člani ekipe so potem v številnih intervjujih in zapisih doživeto opisovali, kako napeti so bili trenutki, ko so čakali na prvi utrip in pravi ritem presajenega srca.

Poseg so opravili ob podpori aparata za zunajtelesni krvni obtok, ki so ga tedaj uporabljali že deset let pri operacijah na odprtem srcu. Prvo presaditev srca je dr. Barnard lažje izpeljal v domačem okolju, kjer ga pri tem niso ovirali strogi predpisi in omejitve. O tem priča njegova izjava, da je v tistem zgodnjem decembrskem jutru šele po opravljenem posegu o tem obvestil svojega predstojnika.

Novica čez noč obkrožila svet

Seveda je osupljiva novica tudi v dobi analogne tehnologije bliskovito obkrožila svet. Prelomni poseg, ki se je za vselej zapisal v zgodovino medicine, je pritegnil vse pomembne svetovne medije in še dolgo odmeval po vsem svetu.

Barnard je nato že na začetku naslednjega leta uspešno izvedel novo presaditev srca in bolniku podaljšal življenje za 19 mesecev, za tem pa opravil še vrsto uspešnih presaditev. Je pa že njegov prvi poseg pospešil razvoj te dejavnosti v več medicinskih središčih, predvsem v ZDA in Evropi, kjer so bili na presaditev srca prav tako tehnično pripravljeni, vendar so njihove namere v tistem obdobju omejevala strožja etična merila, pomisleki, različna mnenja. Vseeno so že naslednje leto v ZDA in drugod po svetu presadili srce več kot sto bolnikom.

Prvo presaditev srca pri štiriletnem otroku so leta 1984 prav tako izvedli Američani, ki sicer opravijo največ presaditev srca, obenem pa so zaradi pomanjkanja organov že zgodaj razvijali tudi podporne srčne črpalke, bolj znane kot umetno srce. Te naprave, ki so danes čedalje bolj izpopolnjene in imajo tudi brezžično napajanje, v nekaterih primerih vgradijo bolnikom kot premostitev do presaditve srca, včasih pa kot trajno rešitev.

Dr. Barnard je v zrelejšem obdobju, ko zaradi artritisa ni mogel več operirati, bolj poglobljeno raziskoval staranje in možnosti upočasnitve biološke ure. Preminil je septembra 2001.

Slovenski mejniki v srčni kirurgiji

Pri nas so po podatkih monografije o razvoju slovenske kirurgije srca avtorice prof. Zvonke Zupanič Slavec prvo operacijo na odprtem srcu opravili septembra 1958 ob podpori domače naprave za zunajtelesni krvni obtok. Prva vsaditev srčne zaklopke je sledila leta 1965 in istega leta še prva vsaditev srčnega spodbujevalnika. Od leta 1958 so zdravili tudi otroke, intenzivneje pa od leta 1974; po istem viru je prof. Jolanda Jezernik Leskovšek po izpopolnjevanju v ameriških srčnih centrih v Clevelandu in Bostonu začela prva v takratni Jugoslaviji kirurško zdraviti zapletene srčne napake pri novorojenčkih in dojenčkih.

Leta 1986 je prof. Miha Košak s sodelavci uspešno opravil prvo avtotransplantacijo srca v svetu. Leta 1990 pa je dr. Tone Gabrijelčič prvič uspešno presadil srce 24-letnemu bolniku in mu podaljšal življenje za devet let. Sledile so endoskopske operacije na srcu in žilah ter številne izboljšave in uvajanje novih metod.

Kroženje znanja, ugledni obiski

Slovenski srčni kirurgi so se namreč v šestdesetih in sedemdesetih letih izobraževali v priznanih evropskih, ameriških in drugih kardiokirurških središčih. Tako so se tudi pri nas nizali prelomni dogodki in obiski v svetu najbolj uglednih strokovnjakov. Med najodmevnejšimi je bil nedvomno obisk prof. Michaela DeBakeyja leta 1967, ko je na povabilo prof. Košaka pripotoval z desetčlansko ekipo in vso opremo ter opravil osem operacij srčnih zaklopk in povabil nekaj slovenskih strokovnjakov na izpopolnjevanje v Houston.

Slovenijo je obiskal tudi sloviti ameriški kardiokirurg Denton Cooley, najprej DeBakeyjev sodelavec in nato več desetletij njegov tekmec v Houstonu, ki je že leta 1969 bolniku prvič vstavil umetno srčno črpalko. Tudi dr. Barnard je obiskal Slovenijo ob predstavitvi slovenskega prevoda svoje knjige Srce kot stroj, ni pa v Ljubljani operiral.

René Favaloro, oče koronarne kirurgije

Sredi poletja leta 2000 je strokovno in širšo javnost pretresla vest, da je nenadoma preminil pionir koronarne srčne kirurgije, izjemen kirurg, znanstvenik, dobrotnik in humanist prof. dr. René Favaloro.

Njegova življenjska pot je bila nenavadna, saj je imel po uspešnem študiju medicine in končani specializaciji iz kirurgije možnost za akademsko kariero. A se je raje »odzval klicu prostrane pampe in ljudi, ki so živeli v revščini. Želel je pomagati prav njim in je postal podeželski splošni zdravnik. Z izjemno požrtvovalnostjo in energijo je izobražen kirurg ustanovil prvo deželno bolnišnico v pustinji La Pampe z majhno operacijsko dvorano, laboratorijem in rentgenom.

Že takrat si je skupaj z bratom, prav tako kirurgom, s trdim delom pridobil naklonjenost in zaupanje ljudi, ki jim je posvetil prvo tretjino življenja,« o očetu koronarne kirurgije pripoveduje akad. prof. Metka Zorc, ki je prav ob podpori prof. Favalora in sodelavcev razvila mednarodni center za zdravljenje bolezni srca in ožilja MC Medicor v Izoli.

Z njimi je prof. Favaloro vrsto let tudi tesno sodeloval. Ob 50-letnici njegovega revolucionarnega posega, srčnega obvoda, ki še danes v enaki obliki rešuje življenje številnim srčnim bolnikom po svetu, je Medicor, ki nadaljuje Favalorovo poslanstvo, pred kratkim organiziral strokovni simpozij v Portorožu z ugledno mednarodno udeležbo.

Dragocene izkušnje v Clevelandu

Neutrudni raziskovalni duh je prof. Favalora leta 1962 odvedel v ZDA, na kardiološko kliniko Cleveland Clinic Foundation. Tam je bilo zanj usodno srečanje z očetom koronarne angiodiagnostike dr. Masonom Sonsom, ki je usmeril njegovo energijo v raziskovanje koronarne bolezni.

Sodelovanje s takratnim predstojnikom srčne kirurgije dr. Donaldom Efflerjem je ob trdem delu in zanesenjaštvu rodilo eno najuspešnejših kirurških metod zadnjega stoletja – aortokoronarni obvod, to je premostitev zoženega dela venčne arterije z nadomestno veno, odvzeto iz spodnje okončine. S tem prvim uspešnim posegom leta 1967 je Favaloro postavil temeljni kamen sodobne koronarne srčne kirurgije. Operacija, ki jo je razvil, je rešila na milijone življenj.

Kot še pripoveduje Zorčeva, je bil René Favaloro tudi izjemen učitelj, ki je postavil temelj kirurške in kardiološke šole na omenjeni clevelandski kliniki, izšolal generacije srčnih kirurgov in svoje znanje prenesel tudi v Evropo. Med drugim je na povabilo dr. Donalda Rossa obiskal London, kjer je opravil prvi evropski aortokoronarni obvod. Tu je spoznal očeta evropske srčne kirurške šole dr. Charlesa Hahna, kar je rodilo nove uspehe, saj sta skupaj promovirala metodo in izboljšala kirurško tehniko.

Na vrhuncu slave in svetovnih uspehov se je Favaloro vrnil v rodno Argentino in v Buenos Airesu postavil na noge celovit kardiokirurški center, kjer so se pozneje izšolale generacije srčnih kirurgov in drugih strokovnjakov.

René Favaloro je imel po besedah sogovornice »neizmerno energijo, veliko srce, razdajal je dobroto, kjerkoli se je pojavil, in premogel je neverjeten raziskovalni duh«.

Tesne vezi s slovenskimi strokovnjaki

Mladostni spomini so ga vezali tudi na slovenske prijatelje in »z velikim zadovoljstvom« je tako med drugim sodeloval na 29. memorialnem sestanku prof. dr. Janeza Plečnika na ljubljanski medicinski fakulteti, kjer je ob 30. obletnici njegove prve koronarne operacije postal častni član Združenja kardiologov Slovenije.

Ljubljano je zadnjič obiskal leta 2000. Njegovo delo na univerzitetni kliniki v Buenos Airesu uspešno nadaljuje nečak prof. Roberto Favaloro, prav tako v svetu uveljavljen srčni kirurg, ki tudi pogosto prihaja v Slovenijo, kjer sodeluje na znanstvenih srečanjih in učnih delavnicah ter operira v Medicorju. Na omenjenem simpoziju je navzoče znova opozoril na »deset zapovedi« Renéja Favalora.

Prof. René Favaloro je namreč oblikoval in vsem zdravnikom položil na srce deset zapovedi, kako naj ravnajo in kakšni naj bodo pri vsakdanjem delu in v življenju. Poudaril je potrebo po celostnem principu zdravljenja s posebnim entuziazmom in poštenostjo do vsakega posameznika, do kolegov in sodelavcev, do družbe, v kateri živimo. In, nenazadnje, zdravnik naj vedno misli na to, da »pacient ni samo bolezen, ima dušo«. Žal pa, kot kaže njegov pretresljivi konec (življenje si je končal s strelom v srce, potem ko se je njegova klinika, namenjena zdravljenju revnih, znašla pred bankrotom), za njegovih deset zapovedi marsikje niso slišali.