(Pre)drage objave v prestižnih znanstvenih revijah

Mag. Miro Pušnik, direktor Centralne tehniške knjižnice, o izrabljanju načela odprte znanosti.
Objavljeno
05. april 2018 19.33
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Mojca Vizjak Pavšič
Mojca Vizjak Pavšič

»Razvoj odprte znanosti, katere temeljni cilj je splošna dostopnost na javnih proračunih utemeljenega znanstvenega dela, je tesno povezan z razvojem oziroma spremembami evalvacijskih načel in metod ocenjevanja znanstvene odličnosti,« opozarja mag. Miro Pušnik, direktor Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani, ki poleg drugih dejavnosti upravlja nabavne konzorcije mednarodne znanstvene literature za več kot 50 slovenskih akademskih organizacij in drugih javnih zavodov.

Evropska komisija je na podlagi številnih pobud o odprtem dostopu do znanstvenih del in raziskovalnih podatkov, priporočil haaške deklaracije o odkrivanju znanja v digitalni dobi in drugih dokumentov v okvirnem programu za raziskave in inovacije Obzorje 2020 določila obvezen odprti dostop do vseh znanstvenih objav, ki izvirajo iz sofinanciranih projektov.

Vendar mag. Miro Pušnik ugotavlja, da se je »odprta znanost znašla v nasprotju sama s seboj«. Kljub drugačnim pričakovanjem in temeljnim ciljem namreč grozi nevarnost, da bi komercializacija odprte znanosti v okviru veljavnih modelov znanstvenega objavljanja težave v znanstveni komunikaciji še poglobila – te težave, pravi sogovornik, se kažejo predvsem v veliki odvisnosti raziskovalne skupnosti od objav v prestižnih znanstvenih revijah.

»Komercialni založniki mednarodne znanstvene literature so dosegli monopol na trgu, stopnje dobičkov v tej panogi pa so med največjimi od vseh. Spiralno povečevanje cen dostopa do znanstvenih revij ogroža ustrezen pretok znanstvenih informacij.«

»Preidimo od besed k dejanjem: čas je, da spremenimo način ocenjevanja znanstvenih del,« je pred kratkim že v naslovu prispevka v reviji Nature poudaril Stephen Curry, profesor strukturne biologije na Imperialnem kolidžu v Londonu in vodja usmerjevalne skupine DORA. Se tudi vi pridružujete temu velikemu mednarodnemu gibanju?

S cilji deklaracije o ocenjevanju raziskav se v celoti strinjam in menim, da bo njihovo uresničevanje ključno za prehod v odprto znanost. Deklaracijo, ki je nastala pred petimi leti v San Franciscu, je sestavila skupina strokovnjakov na srečanju Ameriškega združenja za biologijo celice, poudarja pa nujno potrebo po drugačnem načinu vrednotenja znanstvenega dela ter poziva raziskovalce, financerje, ustanove in založnike, naj se pri ocenjevanju raziskovalnih del odpovedo uporabi različnih dejavnikov vpliva znanstvenih revij.

Deklaracija si prizadeva za uveljavitev evalvacijskega sistema, v katerem bo vsebina posameznega raziskovalnega dela pomembnejša od naslova in dejavnika vpliva znanstvene revije, ki bo delo objavila. Podobnih pozivov za izboljšave na tem področju je bilo že veliko, med pomembnejšimi naj omenim le The Leiden Manifesto for research metrics in The Metric Tide, oba objavljena leta 2015.

Tudi vi opažate, da založniki mednarodne znanstvene literature neredko dejavnike vpliva posameznih revij, ki jih izdajajo, umetno dvigujejo?

To opažamo že nekaj let, saj tako povečujejo svoj dobiček. V Sloveniji plačujemo za naročnine na znanstvene revije več kot štiri milijone evrov na leto. V CTK, kjer upravljamo nabavne konzorcije mednarodne znanstvene literature, se spoprijemamo s podražitvami naročnin za 5 do 7 odstotkov na leto. Na vprašanje, zakaj, dobimo odgovor, da objavijo vsako leto več člankov, in res se število objav ves čas povečuje, predvidevamo, da tudi zaradi manj strogih recenzijskih postopkov. Velikega deleža člankov, ki se kopičijo v teh revijah, ne prebere nihče, za založnike pa so zelo pomembni, saj višanje cen utemeljujejo s povečevanjem obsega vsebine.

Izdajanje mednarodne znanstvene literature sodi danes med najbolj donosne gospodarske panoge.

Mednarodne znanstvene založbe imajo okoli 7 milijard letnih prihodkov in izredno visoke stopnje dobička. Pred kratkim je družba RELX, lastnica založbe Elsevier, ki je največji svetovni založnik mednarodne znanstvene literature, objavila poslovne rezultate te založbe v preteklem letu. Elsevier je povečal dobiček na več kot 900 milijonov funtov, kar je za 60 milijonov več kot leta 2016. Stopnja dobička je bila 36,7 odstotka. Izdali so okoli 350.000 člankov. Dobiček na en izdani članek je bil torej približno 2600 funtov. Slovenske institucije so v tem letu v revijah te založbe objavile okoli 1300 člankov. Samo s temi članki je Elsevier ustvaril skoraj 3,5 milijona dobička. Visoke stopnje dobička pa imajo tudi druge založbe, še zlasti Springer in Wiley.

Zakaj so se znanstvene revije podražile, čeprav se je njihovo izdajanje s prehodom v elektronsko obliko občutno pocenilo?

Pred dvema desetletjema, ko so se na spletu hitro razvijale komunikacijske storitve, so velikim založnikom napovedovali konec njihove dejavnosti, saj so predvidevali, da si bodo znanstveniki svoja dognanja izmenjavali brezplačno. To se zaradi bibliometričnih načel vrednotenja znanstvenega dela ni zgodilo.

Z razvojem znanstvenih revij v elektronski obliki na spletu so se stroški izdajanja precej zmanjšali, saj so tehnični postopki razmeroma enostavni, vsebinsko delo pa v celoti opravijo raziskovalci, ki napišejo članke ter opravljajo recenzijsko in uredniško delo. To delo seveda ni brezplačno, vendar ga ne plačajo založniki. Plačujejo ga večinoma javni raziskovalni proračuni, saj je to delo bistvena sestavina raziskovalnega dela in se opravlja v delovnem času raziskovalcev. Raziskovalne organizacije, ki so večinoma financirane iz javnih sredstev, raziskovalcem seveda izplačujejo plačo. Posledično torej založniki brez kakršnihkoli stroškov pridobijo materialne avtorske pravice za dognanja, ki jih financirajo javni proračuni. Za dostop do znanstvenih revij nato raziskovalne organizacije založnikom plačujejo še visoke naročnine.

Poleg naročnin, ki jih založniki pobirajo po vsem svetu, so s pojavom odprte znanosti pridobili še dodaten vir prihodkov v obliki APC (article processing charges) oziroma plačil objave odprto dostopnih publikacij, kar praviloma zahtevajo agencije, ki financirajo raziskave. Odprta objava članka v prestižni znanstveni reviji z visokim dejavnikom vpliva stane od 3000 do 5000 evrov. Absurdno je, da so to v resnici javna sredstva, ki so namenjena družbenemu in ekonomskemu razvoju, prelivajo pa se na zasebne račune založnikov.

Kako bi spremembe lahko dosegli? Tudi nacionalna strategija odprtega dostopa do znanstvenih objav in raziskovalnih podatkov 2015–2020 med drugim določa, naj si upravljavci konzorcijev za dostop do plačljivih znanstvenih informacijskih virov prizadevajo, da bi preprečili takšno dvojno plačevanje založnikom.

Rešitve bi lahko dosegli s spremembo koncepta znanstvene komunikacije in evalvacije znanstvenega dela, v katerem bi morali ponovno opredeliti vlogo založnikov. Vse dosedanje rešitve, kot so pilotni projekti nizozemskih in finskih raziskovalnih organizacij, nekateri poslovni modeli založnikov, na primer Springer Compact, in drugi modeli s pobotom, založnikom zagotavljajo večji ali vsaj enak obseg prihodkov. Tudi poslovni model Publish and Read, ki ga s projektom DEAL želi doseči zveza nemških raziskovalnih organizacij, ohranja vlogo založnikov v sedanjih finančnih okvirih.

Pri reševanju omenjenih problemov bi bila zelo pmembna enotna evropska politika do založnikov, saj se zdaj velike in vplivne države pogajajo vsaka zase, manjše države pa zelo pogrešamo podporo na ravni evropske komisije.