Prebujeno litijsko podzemlje

Zgodba o Sitarjevcu, našem skoraj že pozabljenem rudarskem biseru, je zanimiva in dolga. Začne se pred več kot 300 milijoni let na pradavni nadcelini Pangea, nadaljuje prek keltskih in rimskih rudosledcev vse do cvetoče dobe rudnika v avstro-ogrski monarhiji in konča leta 1966 z dokončnim zaprtjem rudnika.

Litijsko rudišče na območju Sitarjevca spada med naša večja rudna ležišča, naselje Litija pa med najstarejša slovenska rudarska mesta. S ponovnim odprtjem izvoznega rova 3. decembra lani so se odprle nove turistično-izobraževalne možnosti in vstopna točka za cel niz inovativnih raziskovalnih postopkov v rudniškem podzemlju.

Zapuščina karbonske dobe

Litijsko rudno polje, s Sitarjevcem v osrednjem delu, se razteza v nizu nagubanih kamnin Posavskega hribovja. Rudna telesa se pojavljajo v obliki žil v kamninah, ki so nastajale v karbonski dobi ob koncu starega zemeljskega veka. Tedaj je večino kopnega predstavljala ena sama ogromna nadcelina Pangea. Po njenem razpadu so kamnine Sitarjevca v dolgih 310 milijonih let zaradi premikanja velikih delov zemljine skorje, litosferskih plošč, pripotovale na prostor današnje Slovenije.

Na Pangei se je ob ekvatorju raztezal sklenjen tropski rastlinski pas, v katerem so prevladovale orjaške, do 40 metrov visoke praprotnice in prve golosemenke. Na podlagi fosilov, ki so se ohranili v kamninah Posavskega hribovja, so geologi ugotovili, da so nastajale v obsežni zamočvirjeni rečni delti, v katero so reke ob poplavah prinašale prod, pesek, mulj in glino, ki so vedno znova prekrivale rastlinske ostanke, debla, veje, liste.

Ponekod v svetu so iz nakopičenih rastlinskih ostankov nastala velika ležišča kakovostnega premoga. Geološka doba karbon je po njem tudi dobila ime (latinska beseda carbo pomeni premog). Od bujne karbonske vegetacije so se do danes ohranile le zelnate in po velikosti skromne preslice, praproti in lisičjaki.

Močvirni tropski gozdovi ob ekvatorju so v karbonu zagotavljali ugodne življenjske razmere za številne velike dvoživke in takrat še razmeroma redke plazilce, ki so bili prva od življenja v vodi neodvisna skupina vretenčarjev. Za obdobje karbona je bil značilen tudi hiter razvoj členonožcev, med katerimi je kraljeval orjaški kačji pastir Meganeura, z razponom kril več kot 70 centimetrov.

Vzponi in padci sitarjevškega rudarjenja

Domnevno so v Litiji rudarili že Kelti, nato pa Rimljani, saj so zlasti barvite bakrove rude pritegnile pozornost že prvih rudosledcev. To nakazuje tudi le streljaj oddaljeno najdišče vaške situle.

V srednjem veku so izkoriščali predvsem železovo rudo; v Pasjeku je nekaj časa obratovala celo topilnica železa. Zaradi širitve rudarjenja so se priseljevali mojstri iz Nemčije in mnogi so poskrbeli, da se je njihovo ime ohranilo do današnjih dni. V bližnji šmarski cerkvi je tudi nagrobni spomenik rudarskemu mojstru Cristofu Brukerschmidu z letnico 1537.

V dolgem obdobju je rudarjenje tod okoli doživljalo vzpone in padce ter zagotavljalo pomemben, čeprav skromen zaslužek za trdo delo. Cvetočo dobo je sitarjevški rudnik dosegel v avstro-ogrski monarhiji, ko so poleg svinca, ki je bil osnovni produkt, pridobivali še živo srebro in barit. Leta 1880 so v Litiji zgradili topilnico in 364 metrov žičnice, ki je bila iz Avgustovega rova speljana čez Savo. Iz prvih kilogramov pridobljenega srebra so v dunajski kovnici izdelali spominske »litijske tolarje«. V najboljših časih pred prvo svetovno vojno je bil Sitarjevec najpomembnejši rudnik svinčeve in cinkove rude v habsburški monarhiji.

Eden prvih ekoloških sporov

Med prvo svetovno vojno je rudarjenje močno opešalo in v topilnico so vozili koncentrate od drugod. Kmalu potem se je vnel spor, danes bi ga imenovali »ekološki spor«, zaradi pomora čebel, ki je bil posledica izpusta strupenih plinov. Topilnico so zato opustili. Sčasoma si je dejavnost zaradi posodobitve in uvedbe gravitacijske separacije s flotacijo opomogla in proizvodnja se je spet povečala.

Tudi druga svetovna vojna ni prizanesla rudniku, saj je zgorel dragocen jamomerski arhiv. Zamenjalo se je več lastnikov in upravljavcev rudnika, začeli pa so sodelovati z mežiškim rudnikom, ki je kasneje pomembno vplival na litijsko rudarjenje.

Zaradi premajhnega vlaganja v raziskave, slabe kakovosti rude, nerentabilnega odkopavanja in niza tehničnih težav, povezanih predvsem z vdori vode, so dela v jami ustavili. Nenazadnje so zaradi zahtevnih delovnih razmer rudarji pogosto obolevali za hudim pljučnim obolenjem – silikozo. Rudnik je uradno nehal delovati 28. aprila 1966.

Rudno bogastvo Sitarjevca

Hrib Sitarjevec je prepreden z okoli 40 kilometri rovov. Rudna telesa so razpršena, najbogatejša ruda pa je vezana na več kot 40 strmo potekajočih rudnih žil. Pojavlja se v monomineralnih žilah, največkrat nastopajo dva ali trije minerali skupaj. Žile barita so bile debele do 60 centimetrov, galenitne in sfaleritne pa do 10 centimetrov. Orudenje je verjetno nastalo ob koncu karbonske dobe. Iz vročih raztopin se je iz globine navzgor najprej izločal rdečerjav cinkov sulfid ali sfalerit, pozneje bakrovo-železov sulfid ali halkopirit, nato svinčev sulfid ali strokovno imenovan galenit, ob njem pa še nekaj srebra. Za gospodarstvo sta bila pomembna še rdeča živosrebrna ruda cinabarit in barit ali težec.

Med vsemi slovenskimi rudišči ima Sitarjevec posebno mesto, saj izstopa po pestri mineralni sestavi. Do zdaj je bilo prepoznano več kot 60 mineralov. Samorodno se pojavljajo kar tri prvine: baker, svinec in živo srebro; črvičasto vrsto samorodnega svinca pa uvrščamo med svetovne mineraloške posebnosti. Med minerali je treba omeniti še cerusit, malahit in vulfenit.

Spet po stopinjah sitarjevških rudarjev

Od zaprtja rudnika je minilo že več kot pol stoletja. Čas je naredil svoje in sledi rudarjenja se počasi izgubljajo. Prostor nekdanje topilnice na levem bregu Save je zdaj pozidan in o njem ni več sledu. Imenovali so ga »šmelc« (beseda izhaja iz nemške schmelzen, topiti) in v takratnem vsesplošnem nepoznavanju strupenosti svinca in drugih prvin je bil priljubljeno otroško igrišče.

Do zdaj je bilo veliko prizadevanj za oživitev rudnika in zaščito rudarskih del, tudi iz povsem varnostnih razlogov. Jamsko okolje z zarušenimi rovi in dotrajanimi podporniki je še vedno zelo nevarno za nepovabljene obiskovalce.

Dolgotrajen proces obujanja rudnika poteka pod vodstvom litijske občine ob stalni spodbudi društva za razvoj in varovanje Sitarjevca. V zadnjem obdobju je pri tem sodelovalo več ustanov: ministrstvo za okolje in prostor, zavod za varstvo narave, naravoslovnotehniška fakulteta, prirodoslovni muzej, zavod za gradbeništvo, litijski center za razvoj. Omeniti velja še stalno sodelovanje geološkega zavoda z izvajanjem niza geoloških raziskav, vključno z okoljsko naravnanimi, pretežno geokemijskimi raziskavami rudniških vod in posledic rudarjenja. Del trenutne pozornosti je usmerjen v proučevanje limonitnih kapniških struktur, ki so enkratne v širšem evropskem prostoru.

Ponovno odprtje izvoznega rova na južnem vznožju Sitarjevca je pomemben mejnik v življenju rudnika, ne le simbolno, saj je dragocena naravna vrednota državnega pomena in zanimiva tehnična dediščina. V prenovljeni obliki je uporaben za turistično-izobraževalne namene in pomeni izziv za razvoj inovativnih raziskovalnih postopkov.