Predlagani zakon – korak nazaj namesto naprej?

Menimo, da je predlog zakona o raziskovalno-razvojni dejavnosti, ki ga je ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport konec oktobra dalo v javno razpravo, nesprejemljiv in ga v sedanji obliki zavračamo, so na novinarski konferenci v prostorih Instituta Jožef Stefan poudarili predstavniki nekaterih raziskovalnih inštitutov in univerz.

Zakon, kot so dejali, ne naslavlja osrednjih problemov slovenske znanosti, njene mednarodne konkurenčnosti in povezovanja z gospodarstvom. V razpravi se je izoblikovalo enotno stališče, da besedilo zahteva temeljito predelavo, saj vključuje preveč nedorečenosti, napak, ostankov starih besedil in nedoslednosti ter uvaja rešitve, ki v nekaterih delih pomenijo korak nazaj pri organiziranju raziskovalno-razvojne sfere v državi.

Na novinarski konferenci so svoje poglede in razmišljanja predstavili prof. dr. Jadran Lenarčič, direktor Instituta Jožef Stefan, prof. dr. Tamara Lah Turnšek, direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo in predsednica Sveta za znanost in tehnologijo Republike Slovenije, prof. dr. Gregor Anderluh, direktor Kemijskega inštituta, prof. dr. Igor Papič, rektor Univerze v Ljubljani, prof. dr. Danilo Zavrtanik, rektor Univerze v Novi Gorici, prof. dr. Dragan Mihailović, predsednik Znanstvenega sveta IJS in prof. dr. Stane Pejovnik, predsednik Inženirske akademije Slovenije.

Sesul se nam je inovacijski sistem

Prof. dr. Jadran Lenarčič je v uvodu z nazornimi grafičnimi prikazi in statističnimi podatki predstavil, kako je potekalo financiranje razvojno-raziskovalne dejavnosti v zadnjih desetih letih v Sloveniji in zakaj govorimo, da nam inovacijski sistem razpada. Kot ključno je poudaril dejstvo, da je kljub dokazom, izpostavljenim v evropskih dokumentih o dokazani povezanosti ekonomskega napredka s povečanimi investicijami v razvojno in raziskovalno dejavnost, Slovenija med tistimi državami v Evropi, ki ne povečujejo vlaganja v znanost in razvoj, ampak nasprotno, vlaganj je celo vse manj. »Razlike med evropskimi državami se tako povečujejo,« je poudaril Lenarčič in dodal: »In kar je še huje: v Sloveniji razpada tudi inovacijski sistem. Zakaj?«

»Če pogledamo vlaganja v raziskave in razvoj Evropi od leta 2007 do 2014, vidimo,« navaja dr. Lenarčič, »da so vlaganja najbolj povečale Poljska, Švedska, Estonija in Avstrija, za katero je značilen največji prirastek financiranj med bogatejšimi. Slovenija pa je skupaj z Madžarsko v zadnjih sedmih letih najbolj zmanjšala vlaganja v znanost in razvoj.«

Kje pa bi bili, če bi uresničevali Resolucijo o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020 (ReRIS11-20)? »Slovenija je še leta 2009 v primerjavi z Avstrijo namenjala raziskavam in razvoju dvakrat manj denarja na prebivalca, zdaj pa pet do šest krat manj! Če opazujemo obseg vlaganj v državah, kot so Avstrija, Finska, Danska in Švica, vidimo, je ta zelo enakomerno razporejen med temeljnimi raziskavami in prenosom v gospodarstvo, največji pa je na področju aplikativnih raziskav, kjer se mešata tako javni kot zasebni denar,« je opozoril prof. Lenarčič.

»V delu, kjer druge države vlagajo največ, vlaga Slovenija najmanj oziroma celo nič, kot smo videli leta 2014. Cilj Resolucije o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije, ki je bila sprejeta leta 2011, je bil do leta 2020 povečati ta vlaganja do ravni in na način, ki bi bil primerljiv z razvitejšimi, zgodilo pa se je prav nasprotno, sredstva so se začela dramatično zmanjševati. Sesul se nam je inovacijski sistem.«

Denar iz rok raziskovalcev v roke direktorjev?

O predlogu zakona o raziskovalno-razvojni dejavnosti je prof. Lenarčič poudaril, da ukinja financiranje programskih skupin, kar je po njegovem mnenju ključno: »Denar se prenaša v institucije, iz rok raziskovalcev v roke direktorjev. To je sistemska napaka, ki dolgoročno pomeni zmanjševanje kakovosti in konkurenčnosti. Tega nekateri, kot vidim, ne razumejo. Mi nismo proti institucionalnemu financiranju – osebno se zanj zavzemam že dolga leta. Smo pa proti demontiranju programskega financiranja. V zakon bi morali v institucionalno financiranje vključiti ustanoviteljske obveznosti (»overhead«), infrastrukturno skupino ter dodati nov steber, nekakšen razvojni sklad, ki bi bil v upravljanju vodstev raziskovalnih organizacij. Programsko financiranje bi pri tem morali ohraniti in ga kvečjemu posodobiti. Programsko in institucionalno financiranje imata različen namen in različno delujeta – cilji in evalvacija so popolnoma drugačni. Nujno je oboje, ne samo eno ali samo drugo.«

Črtana avtonomnost raziskovalnih organizacij

Udeleženci razprave so v nadaljevanju izrazili enotno mnenje, da predlog zakona v nasprotju z objavljenimi izhodišči in trendi v razvitem svetu zmanjšuje avtonomnost raziskovalnih organizacij in povečuje vpliv politike na izvajalce znanstveno-raziskovalne dejavnosti. »Vsa leta govorimo o avtonomnosti raziskovalnih organizacij, vidimo pa, da je bila iz besedila predloga zakona črtana beseda avtonomnost. V starem zakonu namreč piše: »Osebam, ki opravljajo raziskovalo in razvojno dejavnost, je zagotovljena avtonomnost raziskovanja.« To je pridobitev sodobne civilizacije. Tega se iz zakona ne sme črtati. To bi moralo biti zapisano kot prvi stavek zakona,« je dejal prof. dr. Jadran Lenarčič in nadaljeval: »Govorimo, da bi morale biti raziskovalne ustanove podjetnejše, bolj tekmovalne, bolj mednarodno konkurenčne, vlada pa uvaja neki nov sistem imenovanja direktorjev. Do zdaj so direktorje imenovali upravni odbori, od zdaj naj bi jih vlada. Menim, da naj se vlada iz zakona sploh umakne. Niti soglasje k imenovanju direktorjev, kot je zapisano v starem zakonu, ni potrebno. Vlada ima člane v upravnih odborih in strateško razporeja denar v znanosti in razvoju, in to je dovolj. Vse drugo je samo povečanje etatizacije in birokratizacije v raziskovalnih organizacijah.«

Manjka povezava z izobraževanjem

Prof. dr. Tamara Lah Turnšek je v nadaljevanju povedala, da je svet za znanost in tehnologijo že februarja letos pripravil izhodišča za zakon, vendar sedanji predlog zakona iz teh izhodišč ni razviden. Tako svet, ki mu predseduje, kot tudi svet za visoko šolstvo sta izrazila enotno stališče, da naj se združita zakon za visoko šolstvo in zakon o razvojno-raziskovalni dejavnosti v en zakon, vendar je bila tudi ta pobuda zavrnjena. Prav tako ni presenetljivo, da naj bi bil po novem zakonu svet za znanost in tehnologijo celo ukinjen, ustanovil pa naj bi se svet razvojnih ministrov, ki naj bi odločali o strategiji raziskovalno-razvojne dejavnosti. »Iz predloga zakona ni razvidno, kdo so ti ministri, kako bodo izbrani ter kakšne naj bi bile njihove kompetence in pristojnosti. Vse to je zelo nedorečeno,« je poudarila dr. Tamara Lah Turnšek.

Tudi prof. dr. Gregor Anderluh se je v celoti strinjal s stališči direktorjev IJS in NIB ter poudaril, da je v predlogu zakona le bežno omenjeno vprašanje evalvacije raziskovalnih skupin, čeprav je odločilno za doseganje odličnosti na področju znanosti in raziskovanja.

Rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Igor Papič je opozoril, da predlog zakona univerzam odvzema status raziskovalnih ustanov in enakopravno udeležbo na področju raziskovalne dejavnosti v primerjavi z raziskovalnimi inštituti. »Ob upoštevanju posebnega položaja univerz kot izobraževalnih in raziskovalnih ustanov ter zaradi težavnega usklajevanja zakona o visokem šolstvu z zakonom o raziskovalno-razvojni dejavnosti ponovno pozivamo resorno ministrstvo, da začne pripravljati zakon o univerzi,« je poudaril prof. Papič.

Kritično stališče do predloga zakona je izrazil tudi prof. dr. Danilo Zavrtanik, ki je dejal, da je iz tega dokumenta razvidno, da so ga »napisali ljudje, ki ne poznajo, kako deluje znanstveno-raziskovalna sfera in vnašajo v zakonodajo rešitve, ki smo jih v preteklosti že imeli in so se izkazale za neprimerne, saj ne spodbujajo rasti in razvoja znanstveno-raziskovalnega dela, ampak ravno obratno.«

Nerazumevanje, kako upravljati znanost

Prof. dr. Dragan Mihailović je dodal, da predlog zakona ne naslavlja problemov slovenske znanosti, vzrok za to pa vidi v »popolnem nerazumevanju državnega aparata, zakaj in čemu znanost in kako se znanost upravlja«.

Prof. dr. Stane Pejovnik pa je poudaril problem neusklajenosti slovenske zakonodaje, pri čemer je dejal, da je 26 let star zakon o zavodih v celoti zastarel. »Nesprejemljivo je, da pripravljamo nov zakon o raziskovalno-razvojni dejavnosti, pri tem pa ni bila narejena analiza, kaj v zakonu o zavodih ni ustrezno rešeno. Novosti, kot so možnost ustanavljanja gospodarskih družb, nova delovna uspešnost do dvakratnika plače, dopolnilna zaposlitev na isti organizaciji, način imenovanja direktorjev, ukinjanje izraza avtonomnost in drugo so zelo verjetno v neskladju s sedanjo zakonodajo. Posamezne rešitve v zakonu so preveč splošne, zato ni mogoče predvideti posledic oziroma učinkov. Nujna je simulacija predvidenih ukrepov in široka javna razprava,« je poudaril prof. Pejovnik.

Ob zaključku so udeleženci izrazili enotno stališče, naj se predlog zakona vrne v obravnavo, delovna skupina pa naj poišče primernejše rešitve ter pripravi kakovostno in argumentirano besedilo v sodelovanju z raziskovalno sfero.