Sondi že potujeta v medzvezdnem prostoru

Sredi šestdesetih let so strokovnjaki Nase ugotovili, da se vsakih 175 let zunanji planeti postavijo v položaj, ki bi omogočal, da ena vesoljska sonda obišče več teh javnosti še vedno malo znanih planetov. Pripravili so ustrezen, precej velikopotezen program, a ker ga je kongres zavrnil, se je agencija odločila za enostavnejši, manj zahteven in predvsem cenejši vesoljski program. Dobil je ime Voyager, po naše popotnik.

Že pred časom se je izkazalo, da sta obe, že štirideset let stari vesoljski sondi krepko zaplavali v medzvezdni prostor in tako postali najbolj oddaljena predmeta, ki ju je človek poslal v vesolje.

»Zdaj ko imamo nove ključne podatke, menimo, da je to zgodovinski skok v medzvezdni prostor,« je izjavil dr. Ed Stone, vodja projekta Voyager z znanega Kalifornijskega inštituta za tehnologijo. »Strokovnjaki programa Voyager so potrebovali čas za analizo podatkov, na podlagi te analize pa so presodili, da zdaj le lahko odgovorimo na vprašanje, ki smo si ga že dolgo zastavljali: Ali smo že tam, v medzvezdnem prostoru? In odgovor je: da!«

Voyager 1 vstopil v medzvezdni prostor avgusta 2012

Prvi Voyager je leta 2004 prvič zaznal povečani pritisk medzvezdnega prostora v območju heliosfere, mehurja nabitih delcev, ki obdajajo Sonce in segajo tudi do oddaljenih ali zunanjih planetov našega sončnega sistema. Ker Voyager nima delujočega tipala za plazmo, so morali znanstveniki najti drugačen način za merjenje plazme v bližini vesoljskega plovila. Močan izbruh na Soncu je 12. marca 2012 povzročil tudi okrepitev sončnega vetra. Skupaj s tem in magnetnim poljem so znanstveniki dobili na voljo podatke, ki so jih potrebovali.

Ko je to nepričakovano darilo Sonca trinajst mesecev pozneje prispelo do Voyagerja 1, je plazma okrog vesoljskega plovila začela vibrirati kot struna na violini. Že 9. aprila 2013 je instrument za merjenje valovanja plazme zaznal gibanje. Znanstveniki so prek njenih oscilacij določili gostoto plazme. Izkazalo se je, da se je vesoljsko plovilo kopalo v plazmi, ki je bila kar štiridesetkrat bolj gosta, kot so jo zaznali pred tem. S temi podatki so ugotovili, da je Voyager 1 prvič vstopil v medzvezdni prostor že avgusta 2012, to je pred dobrimi petimi leti.

Voyager 1 in njegov dvojček Voyager 2 sta bila izstreljena leta 1977 v razmiku 16 dni. Obe vesoljski sondi sta opravili mimoleta Jupitra in Saturna. druga je nato opravila še mimolet Urana in Neptuna. Zanimivo je, da je bil Voyager 2 izstreljen pred Voyagerjem 1. Ravno Voyager 2 je tudi najdlje stalno delujoče vesoljsko plovilo. Trenutno je od Sonca oddaljeno 17,17 milijarde kilometrov, Voyager 1 pa je na 20,88 milijarde kilometrih še bolj oddaljen.

Oddajnik z jakostjo žarnice v hladilniku

Nadzorniki poletov programa Voyager iz obeh vesoljskih sond še vedno vsak dan dobivajo poročila, čeprav so ocenjeni signali zelo šibki. Oddajnik ima namreč moč samo 23 vatov, kar je enako jakosti žarnice v hladilniku. Ko ti signali pridejo do Zemlje, je njihova moč zelo šibka – samo droben delček milijardinke vata.

Podatki iz oddajnika Voyagerja 1 prihajajo s hitrostjo 160 bitov na sekundo. Lovijo jih z manjšimi, 34-metrskimi in večjimi, 70-metrskimi antenami Nasinega omrežja za globoko vesoljsko komuniciranje. Signal, ki potuje s hitrostjo svetlobe, potrebuje za pot od Voyagerja 1 do Zemlje kar 19 ur, iz nekoliko manj oddaljenega Voyagerya 2 pa skoraj 16. Potem ko podatke prenesejo v Laboratorij za reaktivne pogone (JPL), Nasin glavni center za vesoljske sonde, jih obdelujejo znanstvene skupine. Podatki programa Voyager so nato na voljo javnosti.

»Voyager je drzno šel tja, kamor ni krenila še nobena vesoljska sonda. Tako je označil enega najpomembnejših tehnoloških dosežkov v zgodovini znanosti in dodal novo poglavje pri človekovih znanstvenih sanjah in prizadevanjih,« je izjavil dr. John Grunsfeld, nekdanji astronavt, danes kot pomočnik administratorja odgovoren za znanstvene programe pri Nasi. »Morda bodo nekoč raziskovalci vesoljskih globin srečali in spoznali Voyagerja, našega prvega medzvezdnega odposlanca, pričo, kako je to odporno vesoljsko plovilo omogočilo človeštvu vstop v medzvezdni prostor.«

Goriva dovolj še do leta 2025

Znanstveniki ne vedo, kdaj bo Voyager dosegel tisti del medzvezdnega prostora, kjer ni vpliva in motenj s Sonca.

Obe sondi so zgradili v Nasinem vesoljskem centru JPL, ta ju tudi upravlja in nadzoruje. Voyager 1 je v vesolje poletel 5. septembra 1977 z močno satelitsko nosilno raketo Martin Marietta Titan III E Centaur. Voyager 2 pa so izjemoma izstrelili že 16 dni prej. Ob izstrelitvi sta sondi tehtali po skoraj 722 kilogramov. Električno energijo jima dajejo trije mali termoelektrični generatorji.

Na krovu je poleg enajstih instrumentov posebna zlata plošča s slikami in glasbo in govori takratnih politikov. Strokovnjaki predvidevajo, da imata sondi še dovolj jedrskega goriva za delovanje do leta 2025. Trenutno sta to najhitrejša predmeta, ki ju je izdelal človek – v vesolju potujeta s hitrostjo 61.200 kilometrov na uro. Zdaj ima program že tudi novo ime, Voyagerjeva medzvezdna misija.

Skupni stroški programa, ki zajemajo načrtovanje, gradnjo, izstrelitev, dejavnosti, povezane z vesoljskim poletom, in jedrske vire na krovu, so do letošnjega septembra presegli milijardo dolarjev. Za program, star že 40 let, to nikakor ni veliko, zlasti ne za Naso, ki ima še vedno največji proračun na svetu.