Spodbudni dosežki »presajanja« gluhih v svet slišečih

O tem, kako izjemen je bil napredek medicine v zadnjih desetletjih, kažejo tudi dosežki pri kohlearnih implantacijah. Na Kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana letos mineva dvajset let od prve vstavitve polževega vsadka – prelomnice, ki je slabo slišečim in gluhim začela omogočati vstop v svet slišnosti.

Dolgoletni predstojnik klinike prof. dr. Miha Žargi v spominih seže še nekoliko bolj v preteklost: »Pred 30 leti na kliniki ni bilo le velike zamenjave generacij, ampak so bile uvedene tudi usmeritve v celovite izboljšave. S kirurgijo nosu in obnosnih votlin pa tudi z implantologijo takrat namreč nismo bili najbolj zadovoljni. Toda kljub našemu zanosu začetki niso bili preprosti. To, da smo gluhim ponudili možnost, da bi slišali, je namreč vzbudilo veliko nasprotovanj v zvezi gluhih. Čeprav se to morda danes zdi neverjetno, je kultura gluhih odklanjala, da bi nekoga, ki ne sliši, 'presadili' v svet slišečih.«

A prav to se je zgodilo. In zdaj so ljudje, ki iz različnih razlogov izgubijo sluh v različnih obdobjih življenja, predvsem pa starši otrok, ki bi bili sicer že od malega prisiljeni živeti v tovrstni izolaciji, zelo srečni, ker jim medicina lahko spremeni usodo – na bolje.

Od težkih začetkov do rutine

»Projekta smo se lotili z veliko spoštljivostjo, saj izkušenj na tem področju ni bilo – hoteli pa smo ga izvesti brez napak. Velike težave so nastale na zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), ki je bil, tako kot mi, presenečen nad ceno kohlearnega vsadka; ta je še danes podobna kot takrat. Toda delo, ki na začetku ni bilo preprosto, je zdaj rutina,« meni profesor Žargi.

Na kliniki so leta 1992 ustanovili multidisciplinarno delovno skupino; sestavljali so jo strokovnjaki iz avdiologije, nevrofiziologije, elektrotehnike, ušesne kirurgije, rentgenologije, logopedije, surdopedagogike, foniatrije in psihologije.

Ekipa je hitro začela delovati. Ko so pri osmih gluhih osebah opravili vse preiskave in testiranja, vključno s tonskim avdiogramom, kaloričnim testiranjem delovanja vestibularnega ustroja, je bilo treba ovrednotiti tudi utemeljenost tovrstnega posega – oceniti, kakšno je sporazumevanje posameznika s slušnim aparatom, kakšen je govor ter kakšna motiviranost pacienta in svojcev za celovit angažma pri tem posegu, ki zahteva stalno in dolgotrajno sodelovanje v rehabilitaciji.

Po oceni psihologa in upoštevanju zdravstvenega stanja vsakega posameznika, ki mora biti sposoben prenesti približno tri ure trajajočo operacijo v splošni anesteziji, so naredili ožji izbor.

Prvi poseg so slovenski kliniki izvedli 6. marca 1996; 32-letnega pacienta je takrat operiral zdaj že pokojni prim. dr. Janez Zupančič. Druga implantacija je sledila že naslednji dan; petletnega dečka je operiral doc. dr. Anton Gros. Danes spremljajo 290 pacientov, ki po opravljenem posegu – pri 12 osebah so izvedli obojestransko implantacijo – hodijo na kliniko na redne kontrole.

Nadgrajevanje znanja in spoznanj

Ekipa, ki je uvedla program polževih vsadkov, je pravočasno poskrbela tudi za naslednike, ki zdaj skrbijo za ohranjanje kakovosti in varnosti tega programa ter za njegovo nenehno nadgrajevanje. Toda, kot poudarja sedanja predstojnica klinike prof. dr. Irena Hočevar: »Ovirajo nas finančne možnosti, saj je odločitev, koliko vsadkov bomo lahko implantirali, odvisna od plačila ZZZS. Jasno pa je, da je povečanje programa nujno.«

Lani so izvedli 26 implantacij, letos jih bodo, vsaj upajo tako, lahko opravili več. Vodja otokirurške in avdiovestibulološke dejavnosti doc. dr. Saba Battelino, ki je sodelovala že v prvotni ekipi, takrat še kot mlada specializantka, poudarja, kako pomembna sta čim zgodnejše zdravljenje in rehabilitacija. »Zdaj kohlearni implant vstavimo že malčku, staremu deset ali 11 mesecev, saj vemo, da je zgodnja rehabilitacija ključna. Okno razvoja govora in sluha je pri tako majhnih otrocih največje; v tem obdobju se to komunikacijsko okno zapira. Danes zelo dobro sodelujemo ne le z zvezo gluhih in naglušnih, ampak tudi s starši – utrjujemo zaupanje in krepimo njihovo zavedanje o pomembnosti zgodnjega odkrivanja, diagnosticiranja in seveda tudi vstavitve slušnih vsadkov.«

Testiranje sluha že pri novorojenčkih

Smernice za zgodnje odkrivanje tovrstnih težav so v ZDA uvedli leta 1993, pet let pozneje je skupne smernice sprejelo tudi evropsko avdiološko združenje. Pri nas so prve spremembe na tem področju nastale leta 1999 – v ljubljanski porodnišnici pa tudi ponekod drugod.

Od leta 2005 je presejalno testiranje sluha pri novorojenčkih del redne dejavnosti v vseh slovenskih porodnišnicah. S tem testom je mogoče ugotoviti vrsto naglušnosti in gluhosti ter določiti indikacije za vsaditev implanta.

Saba Battelino je pred nekaj dnevi operirala malčka, ki je pri prvem skriningu slišal dobro, »spremembe je opazila mama, ki je otroka k nam pripeljala 5. maja«. V mesecu in pol so na kliniki izvedli vso diagnostiko in mu zdaj že pomagali k povrnitvi sluha – vedoč, da zgodnja operacija lahko takemu otroku pomaga, da pri petih letih, kot kažejo testi razumevanja slovnice, v znanju že lahko ulovi normalno slišečega vrstnika.

V zadnjih treh letih za te operacije, ki jih sicer opravljajo tudi v UKC Maribor, ni več čakalnih vrst, nasprotno. »Povečali smo nabavo teh naprav, tudi na račun prvih menjav notranjih delov pri teh vsadkih, medtem ko je procesorje treba zamenjati na pet let,« pove predstojnica. Na ljubljanski kliniki v kratkem pričakujejo fenomen snežne kepe, saj bo nekaj sto pacientov, ki so jim z implantacijo že pomagali, kmalu potrebovalo ponovne zdravstvene storitve, vključno s posegi.

Zapleti in dileme

Kaj pa zahtevnost zdravljenja in zapleti? »Seveda lahko pri vsakem zdravljenju lahko nastanejo zapleti; nobena operacija, naj bo še tako rutinska, ni majhna, lahka ali običajna. Vsak vsadek v območju glave lahko povzroči zaplete, tudi infekte,« poudarja Saba Battelino.

Občasno se pojavijo krvavitve, zelo redko večje krvavitve, iztekanje možganske tekočine ali okvara možganskega živca. Vse zaplete, ki so jih do zdaj zabeležili, so tudi uspešno odpravili, jih sanirali. Pri dveh pacientih, pri katerih se je več kot leto dni po posegu pojavilo vnetje, so morali vsadek odstraniti, ker so se bakterije naselile na njegovo ohišje; novi vsadek so implantirali na drugi strani glave.

Danes torej s takim zdravljenjem lahko pomagajo mnogim, žal ne vsem – ohranjeno mora biti delovanje slušnega živca in osrednjih slušnih poti. Rehabilitacijski postopek, ki sledi posegu, pacientu pomaga pri prepoznavanju in razumevanju zvokov iz okolja, tudi govora. Absolutno prednost za tako zdravljenje imajo otroci; pri nas se jih vsako leto rodi od 18 do 20 s to okvaro, ki pa jo je danes mogoče zelo dobro sanirati.

Pri odločanju za obojestransko implantacijo so strokovna mnenja še vedno različna. Medtem ko se pri človeku s progresivno izgubo sluha takoj odločijo za implantacijo dveh polževih vsadkov, se dilemi – po eni strani povezani s pričakovanimi prednostmi v slušnem prostoru pacienta, po drugi strani odvisni od aktualnih danosti v zdravstveni sferi – strokovnjaki ne morejo povsem izogniti.

Upajo, da bodo program, v katerem so otroci absolutna prioriteta, lahko širili, medtem ko s kohlearnim vsadkom lahko pomagajo tudi odraslim in starejšim, ki so nepričakovano izgubili sluh.