Tiskane izdaje
Stephen Hawking, eden od največjih sodobnih znanstvenikov, čigar slavo lahko primerjamo z Einsteinovo, je umrl včeraj na svojem domu v Cambridgeu prav na Einsteinov dan rojstva. Star je bil 76 let, toliko kot Einstein, ko je umrl.
Hawking se je od leta 1974 posvečal povezovanju dveh temeljev moderne fizike – Einsteinove teorije relativnosti in kvantne mehanike. Kljub izjemni slavi mu ni bilo ravno všeč, da so ga primerjali z Einsteinom. »Javnost si želi heroje. Iz Einsteina so naredili heroja, zdaj pa to poskušajo tudi z mano, vendar veliko manj upravičeno,« je nekoč izjavil.
Bil je teoretični fizik, kozmolog, avtor številnih knjig, direktor Raziskovalnega centra teoretične kozmologije na Univerzi v Cambridgeu, član papeške akademije znanosti, profesor matematike na Cambridgeu ...
Uspešnica brez primere
Svetovno slaven je postal s populariziranjem znanosti kot predavatelj in pisec knjig, v katerih je govoril o lastnih teorijah in vesolju. Njegova Kratka zgodovina časa je bila na lestvici najbolj branih knjig 237 tednov, kar ni bila nobena druga knjiga.
Rodil se je v Oxfordu, že v osnovni šoli v St. Albansu so prepoznali njegovo izjemno inteligenco. Bil je nekoliko ekscentričen otrok, med odmori je bil rad sam in bral knjige. Leta 1958, pri svojih 16 letih, je naredil računalnik iz delov ure, telefona in drugih recikliranih predmetov. Ni bil bleščeč učenec, sčasoma je pokazal zanimanje za naravoslovne predmete ter se pod vplivom svojega učitelja matematike odločil za študij matematike. Oče mu je svetoval, naj študira medicino na Oxfordu, kjer je študiral tudi sam. Takrat na Oxfordu še ni bilo študija matematike, zato se je Stephen odločil za fiziko in kemijo. Vpisal se je pri 17 letih. Prvih 18 mesecev se je dolgočasil in bil osamljen, saj je bil mlajši od drugih študentov. Sprememba se je zgodila v tretjem letniku, ko se je Hawking odločil, da bo eden opaznejših fantov na univerzi. Postal je priljubljen, živahen in zabaven mladenič, zanimali sta ga klasična glasba in znanstvena fantastika. Študij mu je šel gladko. Ker ni imel delovnih navad, se je odločil, da bo na zaključnih izpitih odgovarjal samo na vprašanja iz teoretične fizike, namesto na tista, ki zahtevajo poznavanje dejstev. Študij je nadaljeval na Cambridgeu.
Diagnoza
Težave z zdravjem so se mu pojavile v zadnjem letniku na Oxfordu. Nenadoma je postajal manj spreten. Med božičnimi prazniki je to opazil oče in začele so se obsežne medicinske preiskave. Diagnozo obolenja gibalnih nevronov je dobil, ko je bil star 21 let. Zdravniki so mu napovedali še dve do tri leta življenja. Takrat je imel dekle Jane Wilde, s katero se je zaročil leta 1964. Zaroka mu je pomagala pri premagovanju depresije, zaradi katere je izgubil voljo do dela. Čeprav je težko hodil brez palice in nerazumljivo govoril, se je spet z zanosom vrnil k delu. Pridobivati je začel ugled sijajnega znanstvenika.
Polom zakona
Ko je začel študirati na Cambridgeu, je potekala velika razprava med fiziki o nastanku vesolja, v kar se je vključil tudi sam. Poročil se je in doktoriral. Do sredine sedemdesetih let je lahko sam jedel, legal in vstajal. Leta so minevala, Hawkingu se je bolezen slabšala in odnos med zakoncema se je spremenil, še zlasti po tistem, ko se je Jane zbližala z zborovodjo in hčerinim učiteljem klavirja Jonathanom Hellyerjem Jonesom. Z njim se je pozneje poročila.
Hawking skorajda ni mogel več pisati. V glavi je razvijal kompenzacijsko vizualno metodo, vključno z videnjem enačb v geometrijskih pojmih. Bil je odvisen od pomoči drugih, toda avtonomen na akademskem področju.
Raziskoval je črne luknje in ugotovil, da sevajo, in to toliko časa, dokler ne izčrpajo vse energije in izparijo. Teorija je bila sprva kontroverzna, pozneje pa sprejeta kot velik napredek teoretične fizike. V 70. letih se je povečevalo zanimanje javnosti za črne luknje in Hawkinga so vabili v številne televizijske oddaje, da je razlagal o njih. Postajal je priljubljen tudi zunaj znanstvenih krogov. Leta 1977 je postal redni profesor gravitacijske fizike in matematike na Cambridgeu, prejemal je nagrade. Takrat je imel glas že čisto popačen, lahko so ga razumeli le družina in bližnji prijatelji.
V 80. letih je začel razvijati novo teorijo o nastanku vesolja, po kateri vesolje nima meja, nima ne svojega začetka ne konca. To je teorija, da pred Planckovo dobo vesolje ni imelo prostorske in časovne meje, pred velikim pokom čas ni obstajal in koncept nastanka vesolja ni pomemben.
Bog in nastanek vesolja
Ima bog kakšno vlogo pri nastanku vesolja? Hawking je v zgodnejših delih govoril o bogu, resda v metaforičnem smislu, v knjigi Veliki načrt iz leta 2010 pa je jasno povedal, da je proces nastajanja vesolja povsem naraven in ne potrebuje pomoči nobene višje sile, recimo boga ali stvarnika, in da veliki pok na začetku vesolja ne potrebuje zunanjega sprožilca. Ob neki priložnosti je izjavil: »Nihče ni ustvaril vesolja in nihče ne usmerja naše usode. Verjetno ni življenja po smrti. Imamo to edino življenje, da cenimo veliki načrt vesolja,« je dejal.
Na voziček priklenjeni Hawking je lahko komuniciral le prek računalniškega programa, ki so ga naredili posebej zanj. Program dovoljuje izbiro besed iz vrste seznamov na zaslonu s pritiskanjem na stikalo v roki, kasneje pa se je stikalo odzvalo tudi na gib glave ali utrip veke. Ko je sestavil tisto, kar je želel povedati, je to poslal sintetizatorju, ki je z računalnikom pritrjen na voziček. Poslušalci so tako slišali sintetizirani zvok računalnika, ki je posojal glas njegovim mislim.
Ko je Hawking postal pop ikona, so ga ves čas oblegali mediji in njegova družina sploh ni imela več zasebnosti, ki je že tako ni imela kaj dosti zaradi nenehne navzočnosti medicinskih sester. Še posebno težko je bilo ženi. Zakonca sta se ločila leta 1995, Hawking se je poročil z medicinsko sestro, ki je skrbela zanj.
***
dr. Andreja Gomboc
Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za naravoslovje
Foto: Voranc Vogel/Delo
Bil je eden ključnih raziskovalcev na področju teorije črnih lukenj in je s svojim delom neposredno ali posredno vplival na vse, ki se ukvarjamo z raziskovalnimi temami povezanimi s črnimi luknjami. Za znanost je ogromno naredil tudi s svojimi poljudnimi knjigami in nastopi, s katerimi je zapletena področja sodobnih raziskav približal širši javnosti in v mnogih prebudil zanimanje za temeljna vprašanja o vesolju.
dr. Tomaž Zwitter
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za matematiko in fiziko
Foto: Matej Družnik/Delo
Kot astrofizik, ki je v marsičem spremenil današnjo kozmologijo, dojemanje vesolja kot celote, časa, razmišljanja o tem, kaj je informacija. Vendar je poleg njegovih znanstvenih dosežkov, ki so se vseskozi gibali v bližini Nobelove nagrade, treba poudariti še njegovo drugo dimenzijo. Objava njegove poljudne knjige Kratka zgodovina časa leta 1988 je v javnosti spremenila dojemanje znanosti. V tej in naslednjih knjigah ni pomembno samo, da je zelo zapletene stvari znal razložiti na preprost način, ampak, da je s tem bralcu pokazal, da lahko razume. Da lahko vrednoti trditve in informacije, da je tega sposoben. V današnjem času je to odločilno. Brez tega, da verjamemo vase in v svojo kritično presojo, prehitro nasedemo manipulacijam in lažem.
S svojimi mnenji je Hawking pogosto odmevno posegel tudi v širše debate: izpostavil je, da je lahko odlično le javno zdravstvo, ki mu za razliko od privatiziranega ni treba ustvarjati dobička, da nas z ignoriranjem podnebnih sprememb kdo od znanih politikov pelje v katastrofo in da se moramo zavedati ranljivosti obstoja človeštva in zato spremeniti naše ravnanje.
