Strah pred gensko spremenjenimi organizmi je odveč

Prof. dr. Borut Bohanec: sodobno žlahtnjenje rastlin je odpravilo lakoto, izboljšalo kakovost in povečalo donos pridelkov.
Objavljeno
23. marec 2018 12.55
ima tržnica
Dragica Bošnjak
Dragica Bošnjak
Ključni izziv generacijam, ki prevzemajo vodilna mesta na univerzitetnih katedrah, naj ne bo le količina objav in raziskovalnih točk, ampak tudi razmislek o vsaj potencialni uporabnosti raziskav. Tem dajo vednost projekti, izvedeni skupaj z gospodarstvom, in patenti, prodani v tujini, razmišlja prof. dr. Borut Bohanec, letošnji Jesenkov nagrajenc za življenjsko delo.

Sogovornik, predstojnik katedre za genetiko, biotehnologijo, statistiko in žlahtnjenje rastlin na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in avtor bogate bibliografije, spada med znanstvenike, ki jim je tudi v biotehniki uspelo vzpostaviti tak način dela, da so rezultate raziskav lahko objavljali v uveljavljenih mednarodnih revijah z visokimi faktorji vpliva – kar omogoča primerjave s kolegi po svetu in vključevanje v mednarodne projekte.

Kakovostno objavljanje se po njegovem mnenju že nekaj časa sprejema za samoumevno, vendar je pri tem veliko manj pozornosti namenjene primernosti posameznih raziskav ali njihovih sklopov. Pomembno se mu zato zdi, da se poudarjajo kakovost, mednarodne razsežnosti in kar najbolj tudi aplikativnost raziskav. Sam se je študijsko in raziskovalno izpopolnjeval na različnih evropskih raziskovalnih institucijah, kot gostujoči znanstvenik je bil na Japonskem in v Argentini ter vodil več meddržavnih projektov. Ves čas je vodilna smer njegovih raziskav razvoj sodobnih žlahtniteljskih metod, uporabnih pri žlahtnjenju poljščin, vrtnin in okrasnih rastlin.


Prof. dr. Borut Bohanec. Foto: Dragica Bošnjak


Nadgrajevanje žlahtne tradicije

Zardi dobre tradicije smo že v 50. letih prejšnjega stoletja imeli v Sloveniji kar nekaj lastnih domačih sort jablan, krompirja, žit in drugega. Pozneje, v 80. letih je skupina na katedri za genetiko, ki jo je vodil prof. Ivan Kreft in v kateri je sodeloval tudi sam, uspešno pridobila štiri nove sorte ajde, od katerih je ena še zdaj vodilna v pridelavi. Žal pa se je zanimanje za pridelovanje ajde po drugi svetovni vojni ves čas zmanjševalo. Od nekdanjih več deset tisoč hektarov so se površine, posejane z ajdo zmanjšale na pičlih 500 hektarov na leto.

»Verjetno je manj znano, da je ajda zelo nezanesljiva poljščina, močno odvisna od vremenskih razmer, ponudbe na trgu in številnih drugih dejavnikov. Ponekod si prizadevajo za njeno ponovno oživitev. S kolegico prof. dr. Zlato Luthar sodelujeva kot ekspertna svetovalca v italijansko-avstrijskem bilateralnem projektu, nekaj dela na novih sortah pa poteka na Kmetijskem inštitutu,« pojasnjuje dr. Bohanec, ki obžaluje, da mladi danes niti v osnovni niti v srednji šoli ne izvejo skoraj nič o sodobnem žlahtnjenju rastlin.

»Najbrž tudi ne izvejo, s kako skromnimi pridelki se je morala še na prelomu 20. stoletja zadovoljiti polovica slovenskega prebivalstva, ki se je še ukvarjala s kmetijstvom. Vodilne poljščine in žita so včasih pridelali le tono ali največ dve na hektar.«

Strokovnjaki opozarjajo, da jim je uspelo v nekaj desetletjih pridelke povečati za petkrat ali celo desetkrat, žlahtnjenju pri tem pa pripisujejo vsaj 50-odstotni delež. Seveda pa je bilo treba v razvoj sodobnih žlahtniteljskih metod vložiti zelo veliko truda, časa, vztrajnosti in v skromnih razmerah tudi zelo veliko iznajdljivosti. Za preskok od starejših metod, ki temeljijo na različnih dolgoletnih križanjih, do sodobnih, ki ta čas precej skrajšajo, je bilo za začetek treba pridobiti prostor in laboratorijsko opremo.

S podvojenimi haploidi hitreje do žlahtne rastline

»Kot je bila na fakultetah pogosta praksa, so to reševali z najrazličnejšimi improvizacijami po hodnikih, v manjšem kabinetu, kjer je klimatska naprava, vgrajena v okenski okvir, postala rastna komora, mikrobiologi so posodili brezprašno komoro in mikroskop, z avtoklavom se je gostovalo zdaj tu in drugič tam in težave pa so seveda nastajale tudi s pridobivanjem kemikalij iz tujine. Po nekaj letih dela so nato v nekdanji raziskovalni skupnosti tudi na biotehniški fakulteti podprli razvoj biotehnologije in s kolegico Branko Javornik nama je to omogočilo vzpostaviti delovanje katedre na popolnoma novi ravni,« se spominja prof. Bohanec.

»Najbolj so me zanimale raziskave indukcije haploidnih rastlin, to je metoda njihovega pridobivanja iz peloda oziroma jajčne celice, ker sem ocenil, da je obvladovanje teh postopkov ključ do uspešne požlahtnitve hibridnih sort. S sodelavci nam je tako uspelo doseči največje uspehe pri čebuli in zelju, lotili pa smo se še več drugih vrst. Naše dosežke so potrdili v povsem aplikativnih projektih tudi v velikih semenarskih podjetjih. S tega področja smo vložili tudi mednarodno patentno prijavo, ker menimo, da nam je uspelo močno izboljšati postopek ustvarjanja hibridnih sort, torej požlahtniti hibrid, da pridobi določene lastnosti, na primer večji pridelek, manjšo občutljivost za bolezni oziroma škodljivce ali kaj drugega.«

Bio, ekološko, gensko spremenjeno

Prof. Bohanec je kritičen tudi do nekritičnega ponavljanja nekaterih posplošenih trditev, na primer te, da so starejše, avtohtone sorte jabolk ali različnih drugih kmetijskih pridelkov vedno najboljše, novejše pa slabše. Z res redkimi izjemami takšne trditve po njegovem vedenju niso utemeljene in zavajajo, saj imajo sodobne sorte sadja in drugi pridelki številne izboljšane lastnosti tako glede količine kot kakovosti. Ali še natančneje: za ekološko pridelavo, ki se razglaša za najboljšo, bi bile v bistvu najprimernejše sodobne, odporne sorte, med njimi tudi take z GSO. Poleg tega meni, da večina resnih študij ne najde razlik med konvencionalno in ekološko pridelanimi pridelki, živili in prehrano.

V preteklosti je že velikokrat pojasnjeval svoja stališča do posebne vrste žlahtnjenja rastlin z gensko spremenjenimi organizmi in si vsakokrat nakopal nemalo nasprotnikov. Te nesporazume rad slikovito opiše takole:

»Predstavljajte si, kako bi se počutil elektroinženir, če bi mu politika prepovedala delati z mikrovezji, ker bi jih razglasili za nekaj hudo nevarnega. Morda bi sicer dovolili le raziskovalno delo, kar bi pomenilo, da bi elektrotehniki smeli več desetletij uporabljati le tranzistorje in elektronke, mikrovezje pa bi lahko občudovali le na drugi strani oceana. Primerjava se res zdi smešna in pretirana, a prav to se je zgodilo žlahtnjenju rastlin oziroma strokovnjakom, ki se ukvarjajo s tem, ter pridelovalcem, ki bi se lahko, pa se ne morejo, ker je uporaba najuspešnejše metode žlahtnjenja prepovedana. Ob tem pa že vsaj dve desetletji, kolikor trajajo brezplodne razprave, najmanj milijarda ljudi vsak dan uživa gensko spremenjeno sojo, koruzo in številna druga živila oziroma rastline, ki se uporabljajo za krmo živali, nosimo oblačila iz gensko spremenjenega bombaža in podobno.«

Številne analize, pove dr. Bohanec, med njimi najnovejša italijanska meta študija za gensko spremenjeno koruzo, na primer, kažejo, da ima ta ne le višji pridelek in je okoljsko pomembna za zmanjšano erozijo tal, ampak vsebuje tudi za četrtino manj rakotvornih mikotoksinov kot navadna.

»Zelo pa me veseli,« še dodaja Bohanec, »da tudi moji mlajši sodelavci že uspešno uvajajo številne, še sodobnejše metode žlahtnjenja, med njimi predvsem genomsko preurejanje in kompleksne genomske študije.«

Obetavno genomsko preurejanje

Genomsko preurejanje pomeni, da se v procesu žlahtnjenja rastlini ne dodaja genov drugih vrst, kot v primeru gensko spremenjenih organizmov, ampak se le preuredi obstoječe. To se naredi bodisi tako, da se kakšen gen izloči ali minimalno spremeni. To metodo je mogoče uporabiti pri rastlinah in domačih živalih ter tudi ljudeh za preprečevanje določenih bolezni ali pa za pridobitev drugih koristnih lastnosti.

»Pred kratkim je bila objavljena raziskava, ki je pokazala, da je s preureditvijo mogoče samo enega gena pšenice pri 25-odstotni nižji vlagi doseči za četrtino večji pridelek. Podobno so dokazali poskusi s koruzo, sirkom in še nekaterimi rastlinami. In ker pri tem postopku ne uporabljajo tujih genov, tudi zakonodaja ni posebno restriktivna.«

Kar zadeva prihodnost, je prof. Bohanec vseeno optimističen.

»Vse kaže, da bo človeštvo zaradi sodobnega kmetijstva premagalo lakoto. Pri nas je malo znano dejstvo, da se rast prebivalstva z izboljšanjem standarda po vsem svetu umirja ter da v ekstremni revščini živi vse manj ljudi. Dve desetletji trajajoče nezaupanje do sodobnih metod žlahtnjenja po svetu kopni in tudi pri nas so mediji to že zaznali. Zanimiva je primerjava s cepljenjem; nezaupanje prebivalstva je trajalo le toliko časa, dokler niso nalezljive bolezni potrkale na vrata. Lakota je zdaj v razvitem svetu večinoma nepredstavljiva, saj vsak dan vidimo dobro založene police trgovin. Čudoviti dosežki sodobnega žlahtnjenja pa so še vedno skriti v laboratorijih, torej se z njimi osebno ne moremo spoznati. Genomsko preurejanje je priložnost preskoka.

Kmalu bo na voljo kruh brez glutena, primeren za ljudi s celiakijo. Obstajata gensko preurejena soja, katere olje je podobno oljčnemu, in ričet, ki vsebuje omega 3 maščobe. Krompir v skladišču ne odganja in ne zmrzne, kukmaki ne porjavijo. Govedu ni treba rezati rogov in prašiči ne poginejo za virusno boleznijo. Vsi ti dosežki so le vrh ledene gore, saj ves čas po vsem svetu poteka več sto podobnih raziskav. Menim, da nas politika pri tem znanstvenem razvoju in dosežkih, pomembnih za skupno dobro, ne bi smela ovirati.«