Svež podatek: slovenska znanost še naprej odlična

Kako se v tem kaotičnem političnem obdobju godi slovenski znanstvenoraziskovalni sferi? Kako je s financiranjem in novimi nacionalnimi projekti? Je zastala tudi prenova raziskovalne zakonodaje? To in še marsikaj smo vprašali dr. Francija Demšarja, direktorja nacionalne raziskovalne agencije (ARRS), ki se – kljub nekaterim drugačnim napovedim – letos ne namerava podati v politiko, temveč se bo potegoval za še en direktorski mandat na ARRS.

Kmalu se bo izteklo prvo polletje. Kako je v tem obdobju delovala ARRS? Boste uresničili zastavljene cilje?

Dejstvo je, da dvoletnemu zmanjševanju javnih sredstev za znanstveno in raziskovalno delo letos sledi rahla rast, tako da se bo mogoče začelo kazati bolj pozitivno razpoloženje zaposlenih v tej sferi in tudi konkretni rezultati nekoliko boljših pogojev.

Ali to med drugim pomeni, da se vam je posrečilo ustaviti beg možganov?

Za zdaj lahko rečem, da smo pri tem kar uspešni. Tudi s pomočjo evropskih sredstev za postdoktorsko izpopolnjevanje, ki jih je razdelilo ministrstvo. Od sredstev letošnjega razpisa za nacionalne projekte bodo 40 odstotkov dobili tisti raziskovalci, pri katerih še ni minilo več kot deset let od doktorata. V prejšnjih razpisih, pri katerih še ni bil predviden ta delež, je bilo med dobitniki projektov mogoče 20 odstotkov mlajših raziskovalcev. Ne vem pa, ali bomo s tem lahko nadaljevali v taki meri še naprej. Glavni izziv so tisti, ki bodo doktorirali v naslednjih letih.

Kdaj boste podpisali pogodbe z izvajalci nacionalnih projektov?

Predlogi projektov so še v ocenjevanju, tako da bodo rezultati predvidoma znani do začetka julija. Letos je bilo ogromno prijav, več kot kadarkoli doslej.

Menite, da imate toliko prijav tudi zaradi – vsaj po izjavah nekaterih raziskovalcev – drastičnega zmanjšanja nacionalnih projektov v zadnjih dveh letih?

Težko bi se strinjal, da je bil pri nacionalnih projektih velik upad, saj je bil pred tem zelo močan razpis. Res pa je, da je bilo denarja manj, kar se je poznalo predvsem pri slabšem financiranju materialnih stroškov projektov, raziskovalnih in infrastrukturnih programov itd.

Ali ste že predvideli, kolikšen delež predlogov nacionalnih projektov bo sprejet? Bo bolj odločala kakovost prijav ali razpoložljivost sredstev?

Sredstev je toliko, kot je pisalo v razpisu, torej približno 10 milijonov evrov. Posamezen projekt je v povprečju vreden 100.000 evrov, nekateri tudi 50.000, torej bi lahko financirali kakšnih 150 projektov. Predlogov pa je dvakrat več.

Pri vsakem razpisu se ponavljajo pritožbe raziskovalcev, da je konkurenca na nekaterih področjih tako močna, da je za veliko raziskovalnih skupin skoraj nemogoče dobiti projekte. Predlagajo, da bi nekatera področja razdelili, kar bi bilo tudi v skladu z znanstvenim razvojem. Ste odprti za takšne pobude? Kdo jih sploh lahko sprejme? Mora biti to urejeno z zakonom?

Ne, tega ni treba urejati z zakonom. Strinjam se, da na nekaterih področjih je tak problem, zato smo se tudi lotili primerjav, pri katerih upoštevamo mednarodne izkušnje in mednarodno klasifikacijo. Naša je namreč že nekoliko zastarela, nastala je v obdobju, ko so bila razmerja med področji drugačna. Še posebej to velja za bioznanosti in biotehnologije. Tovrstni premiki so sicer precej težavni, bodo pa zanesljivo narejeni.

Znano je, da ste se veliko ukvarjali z znanstveno odličnostjo, da ste jo označevali za slovensko prednost. Torej veste, kako trenutno kaže tej naši odličnosti?

V zvezi s tem imam le nekaj dni star podatek, da je po številu citatov na milijon prebivalcev dosegla 150 odstotkov povprečja EU – lani smo imeli 140 odstotkov. Zelo lep dosežek. Prav tako imamo lepo rast števila objav v prestižnih znanstvenih revijah.

Zadnje mesece ste sodelovali v delovni skupini, ki se je ukvarjala s pripravo novega zakona o raziskovalni in inovativni dejavnosti. Menda ste bili zelo uspešni, a vmes so se radikalno spremenile politične razmere. Kako to vpliva na delo komisije?

Trenutno smo tik pred zaključkom priprave zakonskega osnutka. Predvidoma naj bi ga še ta mesec posredovali ministru Pikalu, on pa je obljubil, da ga bo objavil na spletni strani ministrstva in s tem dal v javno razpravo. Tako naše delo ne bi bilo izgubljeno. Naslednji minister bo, upam, ustanovil podobno komisijo, ki bo, če bo korektna, upoštevala naše delo in pripombe ter komentarje iz javne razprave. Potem ji bo do priprave predloga zakona preostalo razmeroma lahko delo.

Imate bogate izkušnje z vladami in resornimi ministri, poleg tega ste tudi sami izkusili vladno stran. Res verjamete v tako srečen razplet priprave zakona? Ali ni bolj verjetno, da bo nova vlada, če bo bistveno drugačne politične sestave, vaše delo, ne glede na njegovo strokovnost, ignorirala in vse skupaj začela znova?

Upam, da se to ne bo zgodilo. Kar bo objavljeno na spletu, bo delo skupine, ki je sestavljena strokovno, ne pa politično.

Vendar vašega osnutka vlada v nobenem primeru ne bo obravnavala?

Verjetno ne, ker vladni predlog zakona ne more več v parlamentarno obravnavo.

Kakšne posledice bo imelo prelaganje sprejemanja zakona na raziskovalno sfero?

Menim, da ne bo nobenih katastrofalnih posledic. Bi pa bilo seveda dobro, če bi kmalu dobili ta zakon, saj so nekatere spremembe zelo potrebne. Res je tudi, da novi zakon v marsičem sledi staremu, dela pa nekatere korake naprej, od katerih si lahko precej obetamo.

Kako ste sami zadovoljni z opravljenim delom? Katere bistvene spremembe bo, če bo sprejet, prinesel novi zakon?

Gre za niz novosti. Od ureditve stimulacij za raziskovalce, ki pridobijo sredstva zunaj proračuna, bi pa zelo spodbudil sodelovanje znanosti in gospodarstva. Menim, da smo našli lepo rešitev. Naslednja novost je povezana s tem, da evropska komisija omogoča, da so raziskovalci, ki sodelujejo v okvirnem programu in izhajajo iz držav z nižjimi plačami, še dodatno stimulirani. Da bi lahko bili deležni tega, pa je treba to možnost vključiti v nacionalno zakonodajo. Predvideli smo tudi zakonski člen, ki ARRS zavezuje k transparentnosti. Za zdaj je to urejeno samo v našem pravilniku, po novem pa bi to določal še zakon, kar bi bil naš unikum, ki bi, verjamem, postal zgled še za druge evropske agencije.

Kaj pa zakonsko preoblikovanje agencije? Kot je bilo slišati, ste pri pripravi osnutka obravnavali dvoje zelo različnih možnosti. Po eni bi delovanje agencij ostalo približno takšno, kot je zdaj, po drugi pa bi ARRS priključili še področja, ki so v preteklosti sodila v okvir tehnološke agencije (TIA).

Dejstvo je, da tehnološke agencije v pravem smislu že nekaj časa nimamo, in naša komisija je izražala zaskrbljenost nad takšnim stanjem. Tehnološka agencija je namreč eden ključnih elementov nacionalnega inovacijskega sistema – ne pozabimo, da novi zakon ureja tudi področje inovacij – mi pa tega nimamo. Pripravljeni osnutek daje prednost rešitvi z dvema agencijama. Dejansko je tako urejeno tudi v sedanjem zakonu, vendar je bilo z drugim zakonom preklicano. V primeru pa, da bo sprejet novi zakon, bo TIA ponovno vzpostavljena, predvideno pa je tudi večje sodelovanje obeh agencij.

Ali ste zaradi oživitve tehnološke agencije v vašo delovno skupino naknadno dobili še predstavnike gospodarskega ministrstva in gospodarske sfere, kar je precej zavrlo vaše delo, saj bi moralo biti po prvotnih predvidevanjih končano že zgodaj spomladi?

Res je, da so se ti predstavniki vključili šele v zadnji fazi. Razlog je bil predvsem to, da je bilo gospodarsko ministrstvo precej časa brez svojega ministra. Vsekakor pa je nujno, da je novi zakon kar najbolj usklajen z raziskovalno inovacijsko strategijo. Med področji, na katera se to nanaša, je tudi financiranje znanosti – definirano je tako imenovano institucionalno financiranje oziroma financiranje ustanoviteljskih obveznosti, financiranje infrastrukturnih zavodov in financiranje raziskovalnih programov. S tem bi znanosti zagotovili tako želeno trdnejše financiranje, kot ga je deležna zdaj.

Poleg tega naj bi z novim zakonom uredili še vrsto stvari, za katere se je izkazalo, da morajo biti bolje urejene. Na primer ustanavljanje podjetij pri univerzah in inštitutih ali pedagoško-raziskovalno sodelovanje univerz in inštitutov, ki ga sedanji zakon ne omenja. Opredeljena je tudi uporaba angleškega jezika pri prijavah projektov, ki jih berejo tuji recenzenti, in sicer evropsko primerljivo in ob hkratni skrbi za slovensko znanstveno terminologijo. Prav tako je v zakonu natančno opisan postopek dodeljevanja proračunskih sredstev in razmejitev s postopkom, predvidenim v zakonu o upravnem postopku. Urediti želimo sofinanciranje drugih ministrstev pri tistih javnih raziskovalnih zavodih, ki so s svojo dejavnostjo močno vpeti v nekatere resorje – na primer gozdarski ali kmetijski zavod. To bi takšnim zavodom zagotovilo večjo stabilnost. Med načrtovanimi spremembami, ki bi jih pridobili z novim zakonom, pa je tudi zagotovitev dejanske neodvisnosti ARRS. Zaenkrat ima namreč vlada večino članov v upravnem odboru agencije.

Pred leti je imela vlada večino tudi v upravnih odborih javnih raziskovalnih zavodov, a je bilo z novelo raziskovalnega zakona to odpravljeno. Kako da je bila agencija takrat spregledana?

Ne vem, zakaj naša agencija nima neodvisnega upravnega odbora, vem pa, da je takšna praksa povsod po razvitem svetu. Ko smo se v delovni skupini dogovarjali o nujnih spremembah raziskovalne zakonodaje, smo se vsi strinjali, da mora biti med njimi tudi odprava vladne večine v upravnem odboru ARRS. Prav tako želimo z zakonom bolje opredeliti anonimnost recenzentov, ki velja v EU in ZDA.

Je med razlogi za to pritožba enega od predlagateljev nacionalnih projektov, ki je hotel izvedeti imena recenzentov? Pritožbo je obravnaval tudi državni zbor.

Pritožbi je sledil sodni spor, ki smo ga dobili. Po omenjeni zakonski spremembi pa razhajanj mnenj oziroma novih sodnih sporov v zvezi s tem ne bi smelo več biti, saj bi anonimnost recenzentov povsem nedvoumno opredelili.