Velik problem je, da nihče nikomur ne verjame

Dr. Urša Opara Krašovec o vrednotah v znanosti: Goljufe mora stroka prepoznati kot neodgovorne in jih diskvalificirati.

Objavljeno
28. december 2014 19.33
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo
Ljubljana – Ko ljudje zaradi slabih izkušenj začenjajo dvomiti o institucijah, postanejo bolj izpostavljeni paranoji posameznikov, ki dvomijo o vsem: o cepivu in zdravilih, o zdravnikih in sodnikih, o znanstvenikih in podjetnikih. Nenadoma vse več ljudi nepravilnosti vidi tudi tam, kjer jih ni. Po drugi strani vse manj ljudi prepozna nepravilnosti, kjer so.

Če ravnamo, kot je prav, ravnamo etično. Na pomen etike v znanosti, ki je v zadnjem času izpostavljena nezaupanju tako kot medicina, farmacija, politika in gospodarstvo, že dalj časa opozarja kemičarka dr. Urša Opara Krašovec, znanstvena sodelavka na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko. Zaradi njene osebne pobude je Slovenija opazovalka v Evropski mreži uradov za raziskovalno integriteto ENRIO.

Kako je torej z etiko v znanosti? Ali znanosti lahko zaupamo?

V znanosti je zaupanje osnova, jaz moram zaupati v znanstveno delo kolegice, ona mora zaupati raziskovalni skupini v Nemčiji ali Indiji. A to zaupanje je treba nenehno preverjati. In le etično in odgovorno raziskovanje daje znanosti smisel za družbo.

Znanost upošteva dejstva in ve, kaj so s ponovljivimi metodami preverjeni rezultati. Nove teorije, ki spregledajo argumente in nimajo nobene povezave z izmerjenimi rezultati, zelo zmotijo. Evropske študije o cepljenju, denimo, so bile narejene na številčni populaciji otrok in so pokazale, da ni takšnih stranskih učinkov, kot trdijo tisti, ki pravijo, da so otroci po cepljenju dobili diabetes ali kaj drugega. Če nekdo po cepljenju dobi diabetes, to ni dokaz za vzročno povezavo, iz katerega bi lahko izhajali.

In vendar vse več ljudi trdi, da je tako?

Sodimo lahko le o področju, ki ga dobro poznamo. Jaz ne morem soditi o stvareh, za katere nisem kompetentna in kjer ne poznam raziskav.

Verjetno ne morete ocenjevati dela sodnikov?

Seveda ne, saj tudi v znanosti ne morem razsojati o vseh disciplinah. Pri nas pa bi kar vsak rad bil v vsem najpametnejši. Velik problem je, da nihče nikomur ne verjame. V znanosti pa vse temelji na zaupanju. Znanstveni sferi dajemo ves denar zgolj na zaupanje. Kaj pa je naš ouptut? Članki in raziskave. Nimamo predpisanega števila operacij ali obravnav. Zanesti se moramo, da so naši teorije in sklepi pravilni, torej moramo uporabiti metode, ki so preverjene, ponovljive, statistično korektne, brez vrinjenih vzorcev, ki silijo v napake. Področje, ki ga raziskujemo, moramo zelo podrobno poznati, do rezultatov moramo biti dovolj kritični, nepristranski, preveriti moramo, če nekaj preveč odstopa, in potem moramo tudi zaključke utemeljiti na rezultatih, ker sicer silimo v psevdoznanost.

Omenila bi še pritisk, da naj ne objavljamo negativnih rezultatov. Nihče si jih ne želi in znanstveniki moramo biti dovolj odgovorni, da ne zapademo v konflikt interesov. V svetu zdaj že prihaja do pobud, da naj objavljamo tudi negativne rezultate, že zato, da takih raziskav ne ponavljajo drugi.

Kako razlikovati med znanostjo in psevdoznanostjo?

Psevdoznanost je težko prepoznati. Vključiti je treba kritično razmišljanje, in to ni preprosto, še posebno če ne gre za naše področje. V takem primeru ne moremo biti pravi razsodnik, ampak moramo poiskati kompetentne osebe s tega področja, nekoga, ki ni v konfliktu interesov. Znanost je namreč igra z argumenti.

Je pa nekaj indikatorjev, ki lahko sprožijo pomisleke. Recimo uporaba zelo strokovno zveneče terminologije, recimo mehanogena epitaksija namesto udarjanje z lesenim kladivcem; ali pa avtotiksotropne lastnosti vode. To je nenavadno izrazoslovje, ki tudi meni kot naravoslovki nič ne pomeni; to niso termini, ki bi se jih učili ali ki bi bili prepoznavni.

Tudi v znanosti so nepravilnosti. Zakaj se nekateri znanstveniki odločijo za takšno ravnanje?

Pri enih bi rekla, da gre za osebno prepričanje, za vero; v nekaj verjamejo in hočejo znanstveno potrditev. Podobno je z ljudmi na vodilnih položajih. Prepričani so, da delajo prav, in ne vidijo, kaj se spodaj dogaja. Zbolijo od oblasti, nočejo videti tistega, kar ruši njihovo teorijo oziroma jih spodkopava. Zato moramo tudi v znanosti vzpostaviti samoregualcijski sistem, sami moramo opraviti s skorumpiranimi oziroma goljufivimi posamezniki. Čakamo denimo na znanstveno razsodišče. Srčno upam, da bo to telo sestavljeno iz oseb z visoko integriteto oziroma brez tistih z »višinsko boleznijo« in njihovih poštarjev, ki so soodgovorni za sedanje stanje. Na Hrvaškem se je znanstvena srenja vzdignila, ko so hoteli pečat znanstvenosti dati nekemu komercialnemu izdelku. Tržiti so ga hoteli s potrdilom, da je njegovo delovanje znanstveno dokazano, čeprav ni bilo. Tam so bili znanstveniki dovolj močni, da so zavarovali kupca. V Sloveniji se to ni zgodilo. Nasprotno. Pri nas profesorji ljubljanske univerze sodelujejo pri trženju tovrstnih »informiranih« izdelkov, ki naj bi znanstveno dokazano pomagali k boljšemu počutju, čeprav teh dokazov ni.

Tudi homeopatija potrebuje znanost, da dobi legitimiteto. Brez nje je vera. Kot kemičarka ne morem priznati, da nek napoj zaradi določene molekule učinkuje, če v njem ni niti molekule, samo njeni zapisi. Tudi to si težko predstavljam, da bi lahko molekula pustila svoj zapis; v vodi vsekakor ne, saj je ta preveč dementna in vse prehitro pozabi.

Ampak nekateri so prepričani, da sta jim pomagala homeopatija ali bioenergija? Zakaj znanost tega ne priznava?

Placebo učinek dokazano deluje. Nič nimam proti temu, da nekdo v nekaj verjame, ker mu bo to pomagalo. Se mi pa zdi nedopustno, da bi dali taki pomoči znanstveni pečat brez znanstvenih dokazov. To je zloraba znanosti. Ne more nekdo trditi, da je nekaj znanstveno potrjeno, dokazano, če ni uporabil zahtevanih metod. Sama na primer verjamem, da me bo dolg sprehod v naravi napolnil z energijo. Ampak ne iščem dokaza za to, ker ga ne potrebujem. Problem nastane, ko znanost priključimo veri, zato da zaslužimo.

Če bi imeli čarobno paličico, kaj bi naredili, da bi se stvari, razmere, odnosi v naši družbi izboljšali; da bi se povrnilo zaupanje, ki ga potrebujemo za dolgoročno sobivanje? Kaj bi morali vsi skupaj narediti v letu 2015, da bo vsaj v 2016 drugače?

Stopiti bi morali skupaj in obenem pogledati vase. Ljudem, ki opozarjajo na nepravilnosti, je treba prisluhniti, jih zaščititi in podpreti. Mene tepe v službi, da to počnem, in ko sem imela majhne otroke, sem tudi sama bolj molčala. Ampak prav zaradi otrok si je treba upati spregovoriti. Slovenci imamo veliko trapastih rekov: kdor molči, tisočim odgovori; pa molk je zlato. Sami sebe poskušamo utišati in ne spregovorimo. Ampak želim, da se stvari, ki sem jih jaz morala prestati, ne bi dogajale zanamcem. Če bom tiho, se bodo.