Vidni vtisi prepričljivo pred slušnimi zaznavami

Vse kaže, da niti zmaga na najprestižnejših glasbenih tekmovanjih ni odvisna samo od poustvarjalnih sposobnosti izvajalca; fizična prezenca nastopajočega umetnika igra precej večjo vlogo, kot bi pričakovali od deklarirano objektivnega ocenjevanja za to poklicanih. Takšno je vsaj dognanje zanimive znanstvene študije, posvečene prav tej temi.

Britanski strokovnjaki so s študijo, objavljeno v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, nesporno ugotovili, da so ljudje, ki so jim pokazali samo videoposnetek pianističnega recitala, torej slikovni posnetek brez zvoka, veliko pogosteje pravilno določili zmagovalca kakor tisti, ki so lahko igranje nastopajočega tudi slišali.

Ugotovitev je osupljiva in neizogibno sproža vprašanje: Kako je to mogoče? A je odgovor v resnici presenetljivo preprost: dognanje omenjene študije je še en dokaz, da naše vidne zaznave očitno prevladujejo nad slušnimi vtisi, trdijo znanstveniki. Raziskava je namreč jasno dokazala, da je bil najzanesljivejši pokazatelj bodočega zmagovalca glasbenikovo vidno zavzeto, strastno in očesu všečno igranje; izvirnost, ustvarjalnost in lepota zvoka so pristali šele na drugem mestu.

Tudi vodilna avtorica študije, dr. Chia Jung Tsay z Univerzitetnega kolidža v Londonu, je akademsko izobražena pianistka. Zato je poskusila dognati, kako natanko cenjeni žirantje ocenjujejo nastope koncertantov. In nesporno je ugotovila, da se celo izkušeni poklicni glasbeniki pogosto ne zavedajo, kako zelo so njihovi vidni vtisi močnejši in odločilnejši od slušnih zaznav.

Oko pred ušesom

Avtorji raziskave so med več kot tisoč udeležencev razdelili enim zgolj zvočne, drugim neme slikovne, tretjim pa popolne, torej zvočne in slikovne posnetke koncertantov. Na tej podlagi so morali določiti prve tri finaliste desetih mednarodnih tekmovanj v klasični glasbi.

In pokazalo se je, da so dejanske zmagovalce teh tekmovanj pravilno izbrali le tisti udeleženci študije, ki so dobili samo videoposnetek njihovega nastopa – torej slikovni posnetek brez zvoka. Tisti, ki so nastop ocenjevali s popolno kombinacijo slike in zvoka, so po zanesljivosti svojih napovedi zdrsnili na raven popolnega naključja.

Ugotovitev študije je toliko bolj presenetljiva, ker tako poklicni kot zgolj ljubiteljski glasbeni ocenjevalci vztrajno trdijo, da je pri njihovem ocenjevanju najpomembnejši zvok. Poln, čim lepše oblikovan zvok. V resnici pa se je pokazalo, da vidni vtisi daleč prekašajo zvočno podobo.

»Ne glede na raven strokovnosti smo ljudje očitno še vedno pod prevladujočim vtisom vidnih informacij,« rezultat pojasnjuje glavna avtorica študije. »Resda šolanje v klasični glasbi temelji predvsem na urjenju in kultiviranju zvoka, toda naša raziskava je jasno pokazala, kaj v resnici najmočneje vpliva na ocenjevanje vsakokratnega nastopa, in to celo na najelitnejših in najzahtevnejših tekmovanjih.«

Avtorica študije opozarja, da se je treba tega očitnega mehanizma človeške narave začeti zavedati in se pri ocenjevanju glasbenih nastopov res poskusiti osredotočiti predvsem na zvočno podobo. Toliko bolj, ker prevladujoči vidni vtisi zagotovo ne veljajo le za svet glasbe, ampak za skoraj vsa področja človeškega udejstvovanja. Tudi pri zaposlovanju delavcev, denimo, ali pri izbiranju političnih voditeljev.

Odzivi in pomisleki

Na prvi pogled šokantna ugotovitev je bila deležna številnih odzivov in celo protestov. Toda psihologinja Alexandra Lamont z britanske univerze v Keelu poudarja, da tokratna študija v celoti potrjuje nekatere prejšnje podobne ugotovitve, češ da so poslušalci pianističnih recitalov nemalokrat veliko bolj prevzeti nad tistim, kar na odru vidijo, kakor nad tistim, kar slišijo. »Navsezadnje je glasbeni nastop precej več kot samo slušno doživetje,« je dejala. »Vidni vtisi dodobra okrepijo našo celotno izkušnjo, pa naj spremljamo nastop mladega, energičnega virtuoza ali muziciranje zrelega, uveljavljenega pianista, ki na svojo zunanjost ne da več prav veliko.«

Toliko torej o tako pogosto poudarjani objektivnosti. Naj si ljudje še tako prizadevamo zanjo, se, kot kaže, največkrat opiramo na dominantnejše – vidne vtise in šele na tej podlagi sprejmemo končno odločitev. In ta, kot vidimo, marsikdaj ni najboljša.

Avtokratsko in demokratično

Skupina strokovnjakov s Kraljeve akademije za glasbo v Londonu in Univerze v Birminghamu pa se je lotila drugačne raziskave: odločili so se dognati hierarhično razporeditev v enem najbolj priljubljenih komornih sestavov v klasični glasbi – godalnem kvartetu.

Njihova ugotovitev je morda malo manj presenetljiva od na začetku omenjene študije, v svoji jasnosti pa je prav tako pomenljiva: nekateri godalni kvarteti imajo očitnega voditelja, ki zagotavlja brezhibno harmonično muziciranje, v drugih, bolj »demokratičnih« zasedbah pa vsi člani pozorno spremljajo drug drugega in imajo med muziciranjem zelo enakopravno razporejene vloge.

Profesor Alan Wing z birminghamske univerze je ugotovitev študije, objavljene v reviji Journal of the Royal Society Interface, strnil z besedami: »Nekateri kvarteti so očitno vódeni avtokratsko, v drugih pa je bistveno več demokracije.« Seveda prav tovrstne subtilne interakcije v godalnem kvartetu privedejo do bolj ali manj prepričljive glasbene poustvaritve, toda hkrati odsevajo dobro prikrito hierarhijo v glasbenem sestavu.

S Haydnom do razkritja

Da bi jo razkrili, so raziskovalci zaprosili dva mednarodno uveljavljena godalna kvarteta (njunih imen seveda ne objavljajo), da sta zaigrala isti kvartet Josepha Haydna. V snemalnem studiu so vse inštrumente obeh ansamblov opremili z malimi mikrofoni, pritrjenimi pod strunami blizu mostička na vsakem godalu. »Tako smo lahko zelo natančno posneli zvok slehernega glasbila v kvartetu,« pojasnjuje dr. Wing.

Raziskovalci so nato podrobno analizirali igro vsakega glasbenika v kvartetu; posebno so bili pozorni na sleherno spremembo tempa. In na podlagi teh drobnih odstopanj, merjenih v stotinkah sekunde, so poskusili ugotoviti, kako vplivajo na druge člane v štiričlanskem glasbenem sestavu.

Pri prvem, »avtokratsko vodenem« godalnem kvartetu so morali trije glasbeniki ves čas »loviti« dominantnega člana zasedbe, bodisi z upočasnjevanjem bodisi s pospeševanjem svoje igre, da so kot kvartet zveneli unisono. Četrti, vodilni igralec pa se, nasprotno, ni zmenil zanje, ampak se je posvečal predvsem lastni igri. »Prvemu violinistu je očitno ves čas pripadala vodilna vloga v kvartetu,« je rezultat meritev strnil profesor Wing.

Pri drugem, »demokratičnem« kvartetu pa so se vsi člani sprotno in nenehno prilagajali sleherni spremembi, ki jo je pri igranju naredil kdo izmed njih. »Pri prvem violinistu ter preostalih članih zasedbe nismo zaznali nikakršnih sprememb med prvim violinistom in drugimi godalci – med igranjem so se vsi ves čas prilagajali drug drugemu.«

Člani obeh kvartetov so bili nad rezultati vidno presenečeni, skoraj osupli. Dotlej se jim namreč ni niti sanjalo, da med njimi obstaja takšna poustvarjalna hierarhija. Po razkritju so zmogli izraziti zgolj domnevo, da različna glasbena dela najverjetneje spreminjajo tudi notranjo organiziranost v godalnem kvartetu.

Po besedah enega od avtorjev omenjene študije, dr. Adriana Bradburyja s Kraljeve akademije za glasbo, je »živa interakcija med glasbeniki na odru pogosto najbolj navdušujoč element njihovega nastopa, hkrati pa je še vedno najmanj razumljena in znanstveno raziskana«.

Isti strokovnjaki bodo zdaj poskusili dognati, ali občinstvo prav tako zaznava tovrstne razlike in koliko te drobne razlike vplivajo na dojemanje in ocenjevanje vsakokratne glasbene skupine – poleg klasičnih še v drugih zvrsteh glasbe. Navsezadnje tudi na tem področju očitno še zdaleč ne vemo vsega o sebi.