Vzpon metana ogroža cilje podnebnega sporazuma

Najnovejše poročilo o metanu opozarja na nevarnost tega toplogrednega plina, ki preži v senci ogljikovega dioksida.

Objavljeno
14. december 2016 17.29
Mednarodni kmetijsko-živilski sejem AGRA, 25.8.2016, Gornja Radgona [agra, gornja radgona, kmetijstvo]
Silvestra Rogelj Petrič
Silvestra Rogelj Petrič
Ko beseda nanese na toplogredne pline in segrevanje svetovnega ozračja, običajno krivca vidimo v procesih zgorevanja fosilnih goriv – ta bremenijo našo vest najbolj v avtomobilskem prometu. A namesto med avtomobili bi po najnovejšem globalnem poročilu o metanu krivca morali iskati tudi med govedom.

Po dobri novici v zvezi z globalnim segrevanjem, da se izpusti toplogrednega ogljikovega dioksida že tri leta zapovrstjo kljub povečani gospodarski aktivnosti ne povečujejo več (čeprav sicer količina CO2 v ozračju še narašča, saj se upad v emisijah ne more takoj izraziti v zmanjšani količini tega plina v ozračju), je v ponedeljek optimizem kot strela z jasnega porušilo novo poročilo, globalno poročilo o količinah metana. To opozarja na nenaden vzpon tega zelo toplogrednega, a kratkoživega plina. Kaj ta vzpon pomeni?

Najbolje ga pojasnjuje študija, ki jo je opravilo 81 raziskovalcev iz več držav in katere rezultati so objavljeni v najnovejši številki revije Environmental Research Letters. V članku opozarjajo, da so se koncentracije metana v ozračju v zadnjih letih zelo povečale. Medtem ko so na prelomu tisočletja znašale okoli 0,5 delca na milijardo na leto, pa so se leta 2014 povzpele na 12,5 delca na milijardo in lani na 9,9 delca na milijardo. Ker je ogljikov dioksid v tem času naraščal počasneje, vzpon metana pomeni, da bo vsaj v prihodnjem desetletju odigral bistveno vlogo v povečanju globalnega segrevanja.

Če pogledamo podrobneje, podatki kažejo, da so bile količine metana v zraku med letoma 2000 in 2006 nizke in razmeroma stalne, nato pa so začele rasti in se zlasti v zadnjih dveh letih silovito povečale. Rob Jackson z univerze Stanford in Marielle Saunois iz francoskega laboratorija za podnebne znanosti in okolje, oba soavtorja omenjenega članka, ob tem porastu opozarjata, da se utegne v nekaj letih pred nami odviti najslabši predvideni scenarij v zvezi s tem toplogrednim plinom.

»Ob vzporejanju podatkov o naraščanju metana s scenariji emisij toplogrednih plinov v prihodnosti ugotavljamo, da se metan nevarno hitro približuje najbolj črnim scenarijem,« navaja Jackson. »To je slaba novica. Premikamo se v napačno smer,« opozarjata oba.

Kupovanje časa z metanom

Metan prihaja v naše ozračje iz cele vrste naravnih virov in tudi virov, ki smo jih ustvarili ljudje. Je glavna sestavina naravnega plina in zato pogosto uide v zrak ob črpanju. V zrak pa prihaja tudi iz številnih bioloških procesov, ki tečejo na z vodo zalitih riževih poljih ali pa so del fermentacije v prebavilih živali, predvsem živine.

Študija navaja, da so se koncentracije tega plina v ozračju od predindustrijske dobe močno povečale. To kaže, da sta podobno kot pri ogljikovemu dioksidu industrializacija in modernizacija dolgoročno vplivali na sprostitev velikih količin metana v ozračje našega planeta.

V ozračju je danes sicer še vedno bistveno manj metana, kot pa je ogljikovega dioksida – ta je letos prvič presegel 400 delcev na milijon in pri tem vztraja. Toda na ravni molekule proti molekuli se tehtnica močno nagiba k metanu. V zadnjih sto letih je bil metan pri segrevanju ozračja približno 28-krat bolj učinkovit od ogljikovega dioksida.

Kljub temu pa je ves čas v debatah o globalnem segrevanju ostajal v senci bolj zloglasnega, a očitno manj učinkovitega ogljikovega dioksida. Njegova vloga je tudi v strokovnih in laičnih razpravah pogosto nekoliko zapostavljena, ker metan v primerjavi s CO2 ostane v ozračju bistveno krajši čas – kvečjemu deset let, medtem ko je pri ogljikovemu dioksidu ta doba več sto in celo več tisoč let.

Toda povsem drugače je z njunim toplogrednim učinkovanjem. Metan namreč v ozračju zadrži celo stokrat več toplote kot bolj znani »kolega«. Poleg tega metan, čeprav ozračje zapusti bistveno hitreje od ogljikovega dioksida, povzroči v zraku še več tega toplogrednega plina. Metan je namreč zelo reaktiven, kar pomeni, da se hitro povezuje z drugimi sestavinami v zraku in se v reakcijah pretvori v ogljikov dioksid in vodo. Nekateri klimatologi zato domnevajo, da bi kak velik izpust tega plina v ozračje, na primer pri odmrzovanju permafrosta, utegnil drastično povišati temperaturo in s tem povzročiti nepopravljivo škodo v naravi.

Živinoreja pred fosilnimi gorivi

Kaj bi še lahko povečalo že tako naraščajoče količine metana v ozračju? Čeprav je prst pogosto uperjen v vrtine za pridobivanje naravnega plina, ki jih je zlasti veliko v ZDA, pa avtorji omenjene študije kažejo na drug, po njihovem mnenju pomembnejši vir: kmetijska območja v tropskem pasu. Od tam v ozračje prihajata kar dve tretjini izpustov metana.

»Prepričani smo, da je kmetijstvo glavni krivec za povečane izpuste metana,« meni Rob Jackson. »Povečanje zaradi zgorevanja fosilnih goriv je sekundarno. Nismo namreč našli dokazov, da bi te emisije povzročile povečanje, ki ga opažamo v zadnjem času.«

Njihovi podatki kažejo, da so glavni vir povečane količine metana v ozračju živinoreja, riževa polja, veliki zadrževalniki vode in ravnanje z gnojili v kmetijstvu. To se je že dolgo slutilo, vendar se s to domnevo niso in se še ne strinjajo vsi strokovnjaki. Prav tako obstajajo velika razhajanja v predlogih, kako bi se lahko metana, ko se enkrat znajde v ozračju, spet znebili. Tudi avtorji omenjene študije priznavajo, da marsičesa ne razumemo dovolj dobro, da bi lahko našli učinkovito rešitev.

Na srečo pa pri metanu vendarle obstaja tudi nekaj dobrega: ukrepi za zmanjšanje izpustov utegnejo biti zelo učinkoviti in zato bolj vplivati na zmanjšanje globalnega segrevanja, kot je značilno za ukrepe, namenjene zmanjšanju izpustov ogljikovega dioksida.

Torej, ko povečane količine metana napovedujejo hitrejše segrevanje planeta v prihodnjih desetletjih in veliko verjetnost, da bomo presegli s pariškim podnebnim sporazumom dogovorjeni prag povišanja temperature za 2 stopinji Celzija nad predindustrijsko raven, pa optimizem vzbuja dejstvo, da je izpuste metana mogoče hitro zmanjšati. Prav s tem pa si lahko kupimo čas, ki ga potrebujemo za obvladovanje izpustov ogljikovega dioksida.

Nam bodo pomagale krave?

Toda da si bomo kupili ta čas, bomo morali omejiti izpuste metana. Ali to znamo? Eno od obetavnih možnosti so razvili zoologi na pensilvanski državni univerzi. Ugotovili so, kako bi lahko hitro in zanesljivo zmanjšali količine metana, ki nastajajo v čredah živine. Živina namreč samo v ZDA prispeva dobro četrtino izpustov metana, po svetu pa na živinorejske farme odpade skoraj polovica izpustov metana, ki izvirajo iz človekovih dejavnosti.

Mlečne krave pri prežvekovanju hrane oziroma med fermentacijo krme »pridobivajo« metan. Ena sama krava v enem dnevu izpusti v zrak kar 500 gramov tega toplogrednega plina. Raziskovalci na pensilvanski univerzi pa so, kot poročajo v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, ugotovili, da lahko z ustreznim dodatkom k živinski krmi kar za 30 odstotkov zmanjšajo količino metana, ki nastaja med prebavljanjem.

Dodatek – gre za 3-nitrooxypropanol – so razvili v nizozemskem podjetju DSM Nutritional Products. Ta snov blokira encim, ki povzroča nastajanje metana med presnovo, obenem pa, kar je pomembno, ne vpliva na prebavo. Pensilvanski raziskovalci so s krmo, ki so ji dodali omenjeno snov, krmili 48 krav. Po treh mesecih so ugotovili, da so krave oddajale za tretjino manj metana, zaradi manjše produkcije metana pa so celo pridobile težo. Ta »protimetanski« dodatek h krmi na srečo ni vplival na proizvodnjo mleka in prav tako ne na zdravje živali. Skratka, krave, ki so jim v krmo dodajali to snov, so se krmile brez težav, brez težav so krmo prebavile in ustvarjale mleko, le plinov so oddale bistveno manj.

Trenutno potekajo še raziskave, kakšni bi lahko bili dolgoročni učinki te snovi tako na kravah kot v celotni prehranjevalni verigi – torej je treba ugotoviti, ali ima mleko takšnih krav neželene vplive na človeka.

»Ta in podobni ukrepi zoper metan, ki delujejo hitro, bi bili zelo pomembni v prizadevanju, da preprečimo preveliko segrevanje ozračja. A pri tem vendarle ne bi smeli pozabiti tudi na ukrepe za zmanjševanje količin ogljikovega dioksida, pa čeprav ti delujejo bolj počasi,« poudarja Stefan Schwietzke, strokovnjak pri ameriški upravi za oceane in ozračje. Nedavno je revija Nature objavila njegov članek, v katerem predvideva celo večje izpuste metana, kot jih predvidevajo avtorji omenjene študije.