Z matematičnim znanjem do prihodnosti

Prof. dr. Cheryl E. Praeger je ena redkih matematikov na seznamu ISI visoko citiranih raziskovalcev. Je avtorica več kot 350 znanstvenih del, članica avstralske akademije znanosti in nekdanja predsednica Društva matematikov Avstralije. V znanosti je veliko dosegla kot prva med ženskami, njen dolg seznam nagrad pa vključuje tudi pet častnih doktoratov – zadnjega je pred dnevi prejela na Univerzi na Primorskem.

Naslov tega prispevka prihaja iz povzetka inavguracijskega predavanja omenjene avstralske matematičarke, ki je bila v preteklih dneh gostja Univerze na Primorskem (UP). V Koper se nova častna doktorica UP vrača že 15 let, saj tam deluje eden od štirih svetovnih centrov algebrajske teorije grafov – enega od preostalih treh je dr. Praeger vzpostavila na matični univerzi, Univerzi Zahodne Avstralije. Njeno sodelovanje s slovenskimi matematiki je pripomoglo, da je UP pridobila svetovni ugled na področju diskretne matematike oziroma teorije grafov, kar je eden od vzrokov za vodenje organizacije Evropskega kongresa matematikov leta 2020 v Portorožu.

Prof. dr. Cheryl E. Praeger je redek primer še aktivnih znanstvenikov, po katerih se imenuje nagrada. Ta se podeljuje avstralskim matematičarkam kot finančna podpora za raziskovalne obiske in udeležbo na konferencah. Je pa tudi ena tistih znanstvenic, ki jim intenzivno in uspešno raziskovanje nista dovolj: močno si prizadeva za vključevanje mladih v akademski svet, zelo je aktivna pri razvoju kurikulumov avstralskih šol, pomemben pa je tudi njen prispevek k pozicioniranju žensk v znanosti, inženirstvu in tehnologiji.

Prof. Praeger, z Univerzo na Primorskem ste povezani prek raziskovalne skupine, ki deluje na področju algebraične teorije grafov. Kako ste sploh vzpostavili stik s slovenskimi matematiki?

Z delom Dragana Marušiča na področju redov točkovno tranzitivnih ne-Cayleyevih grafov sem se spoznala okoli leta 1993, ko sem v Canberri sodelovala s prof. Brendanom McKayom. Začela sva si dopisovati in dve leti pozneje sem prvič obiskala Slovenijo. V Ljubljani sem preživela nekaj prijetnih delovnih tednov s prof. Marušičem, srečala pa sem še Sandija Malniča, Borisa Zgrablića, Bojana Moharja in Tomaža Pisanskega. Predavala sem tudi na 3. slovenski mednarodni konferenci iz teorije grafov ob prelepem Blejskem jezeru. Bila je zelo lepa in pozitivna izkušnja. S prof. Marušičem sva nato objavila tudi skupni članek o polločno tranzitivnih grupnih delovanjih na grafih stopnje štiri – te teme sem se v zadnjih letih ponovno lotila.

Pogosto se pohvalimo, da je slovenska matematika poznana v svetu. Bi se strinjali?

Slovenski matematiki so brez dvoma zelo aktivni na mednarodnih konferencah iz kombinatorike, ki jih tudi sama obiskujem. Nazadnje smo se srečali januarja letos na Kitajskem in slovenski kolegi so tudi tokrat bili zelo aktivni!

Prejeli ste res zavidljivo število nagrad in štiri častne doktorate prestižnih univerz z vsega sveta. Kaj vam pomeni tokratno priznanje Univerze na Primorskem?

Zelo sem počaščena in navdušena. Ko mi je Dragan Marušič decembra lani pisal v zvezi z morebitno podelitvijo častnega doktorata, sem mu odgovorila takole: »Univerzo na Primorskem ste resnično razvili v mednarodno prepoznavno ustanovo, zlasti na področju matematike, kar lahko sama tudi najbolje ocenim. To bi bilo meni v veliko veselje in čast.«

Med dosedanjimi 17 prejemniki častnega doktorata UP so le tri ženske, vi pa ste edini s področja matematike. Kaj nam ta podatek pove o trenutni vlogi žensk in matematike v (slovenski) znanosti?

Matematiko imenujemo »nevidno olje«, saj omogoča učinkovit razvoj naše tehnološke družbe. Veseli me, da postaja tudi vse bolj vidna. Morda pa dosežki matematičark trpijo prav zaradi manjše vidnosti te znanosti. Zato upam, da bo minilo manj kot osem let – toliko jih je namreč preteklo, odkar je častni doktorat prejela prva znanstvenica, to je Lučka Kajfež Bogataj – do dne, ko bo Univerza na Primorskem dobila svojo četrto častno doktorico.

V času, ko ste izbirali študij, so vas poskušali prepričati – čeprav neuspešno, da matematika ni za ženske. V zadnjih desetletjih so se razmere precej spremenile, a vendarle: kako bi splošno stanje še lahko hitreje izboljšali?

Ne le to, da ženske ne opravijo izpita iz matematike, povedali so mi celo, da za diplomante matematike ni služb! Seveda to sploh ni bilo res.

Če želimo spremeniti relativni položaj žensk v matematiki, moramo povečati ponudbo delovnih mest za diplomantke z izrazitim matematičnim znanjem. To se sicer v zadnjih desetletjih že dogaja, vendar je pred nekaj leti avstralska univerza kljub spremembam dokaj nezadovoljno poročala, da je število matematičark v akademskem svetu še vedno nižje od števila študentk matematike. Zato so se odločili, da bodo zaposlili nekaj matematičark. Mediji so napoved ostro kritizirali in celo pričakovali, da ne bo nobene prijave, vendar zgodilo se je nasprotno: zbralo se je res veliko število kandidatk in na koncu so zaposlili več sodelavk, kot so najprej nameravali.

Ali ste v svoji karieri naleteli na ovire zgolj zato, ker ste ženska?

Bilo je nekaj težkih obdobij, ko sem se morala ukvarjati z neugodnimi odnosi v službi in sem hkrati poskušala biti kos vsemu drugemu: skrbi za otroka, raziskovanju, predavanju in aktivnemu sodelovanju v različnih komisijah znotraj univerze in zunaj nje.

Ste med aktivnimi in vodilnimi člani različnih matematičnih društev, organizacij in komisij, katerih cilj je tudi popularizacija matematike ter matematične vzgoje. Kateri so danes največji izzivi na tem področju?

Izzivi so verjetno različni v posameznih državah. V Avstraliji je, na primer, število dijakov, ki izberejo višjo raven matematike, še vedno prenizko. Posledično je premalo maturantov z zadostnim znanjem matematike za uspešen študij na univerzi in kariero v znanosti, tehnologiji, inženirstvu ter seveda v matematiki. Še posebno se poraja problem ne dovolj velikega števila dobro izobraženih učiteljev in profesorjev matematike v prihodnosti.

V Avstraliji imamo zato nov nacionalni kurikulum za matematiko, vlada pa je financirala vsedržavni projekt, imenovan »reSolve«, katerega cilj je priprava učnih orodij in modulov za poklicni razvoj učiteljev matematike. Projekt vodi Avstralska akademija znanosti in poteka v sodelovanju z Avstralskim društvom učiteljev matematike. Sama predsedujem upravnemu odboru projekta in upam, da nam bo uspelo spodbuditi učitelje in študente k sodelovanju pri pripravi novih učnih načrtov in metodologij poučevanja.

Potreba po visoko kvalificiranih matematikih na različnih področjih je velika in stalna. Vemo, da je matematika bistvena za razvoj tehnologije in znanosti, vendar kako bi to sporočilo lahko učinkoviteje posredovali širši javnosti?

Obstaja napačna predstava, da je tehnologija rešila vse naše težave. Na primer, da zaradi zmogljivih računalniških programov ne potrebujemo več matematičnega znanja. To preprosto ni res, saj je za uspešno in učinkovito upravljanje novih tehnologij potrebnih vse več matematično in statistično izobraženih mladih. Kako pa naj učinkovito razširimo to sporočilo? Morda potrebujemo več matematičnih komedijantov, rockovskih zvezd in youtuberjev, ki bi pritegnili pozornost širše javnosti. Potrebujemo več učiteljev, kot je, na primer, avstralski matematični zvezdnik, youtuber Eddy Woo, ki je bil pred mesecem dni imenovan za avstralskega junaka leta (Australia’s Local Hero of the Year). Na avgustovskem Mednarodnem kongresu matematikov v Riu de Janeiru bo avstralski ambasador računanja in stand up komik Simon Pampena vodil okroglo mizo, na kateri bodo sodelovali številni uspešni in medijsko prepoznavni matematiki. Od tega srečanja pričakujem kar nekaj rezultatov.

Znanstveno raziskovanje brez sredstev ni mogoče. Ali menite, da je pri pridobivanju projektov čista matematika prikrajšana v primerjavi z drugimi uporabnimi ali naravoslovnimi vedami?

Včasih ni jasno, da matematiki potrebujemo podobna sredstva kot drugi znanstveniki. Čeprav so stroški naših »laboratorijev« veliko manjši od laboratorijev biologov, je obseg naših potreb precej podoben. Časi, ko so matematiki potrebovali le pero in papir, so že dolgo za nami.

Kaj potrebuje torej raziskovalna skupina – kot denimo prej omenjena raziskovalna skupina Univerze na Primorskem, ki deluje na področju algebraične teorije grafov – poleg vrhunskih matematikov, če želimo razviti idealno raziskovalno okolje?

Idealno raziskovalno okolje potrebuje navdušenje in zagon dobrih študentov ter mlajših raziskovalcev. Znanstveniki potrebujemo redne stike z mednarodno skupnostjo, da lahko delimo znanje, in dostop do virov znanja – knjig, interneta, računalnikov. Zmogljivi matematični računalniški sistemi pa zagotavljajo nepogrešljivo eksperimentalno orodje, kar seveda velja tudi za vse druge znanosti.

Ste tudi pianistka oziroma natančneje organistka. Matematiki zelo pogosto gojijo strast do glasbe, književnosti in likovne umetnosti. Ali je mogoče primerjati lepoto, ki nam jo ponuja umetnost z lepoto matematike?

Da. Matematiki vidimo v naši znanosti izjemno lepoto. Na primer moč klasifikacije končnih enostavnih grup (prejemnika Abelove nagrade za leto 2008 sta jo označila za enega največjih dosežkov v matematiki 20. stoletja) povezuje lepoto in enostavnost same klasifikacije – ob 20 sporadičnih končnih enostavnih grup obstaja 18 neskončnih družin … Skratka, mirno lahko rečem, da je občutek zadovoljstva, ki ga matematik doživi ob odkritju nove matematične resnice, podobno razburjenju ob zmagi v športu.