Tiskane izdaje
Javne razprave in posveti o znanosti imajo v Sloveniji zelo podobno dramaturgijo. Govorniki se strinjajo, da je javnega financiranja premalo, zato slovenska znanost vse bolj zaostaja in ne more biti konkurenčna v svetu. Na dogodkih pa večinoma manjkajo odločevalci, ki bi jim morali prisluhniti: predstavniki politike in gospodarstva.
Takšnega nepisanega programa so se držali tudi udeleženci ponedeljkovega javnega posveta o prihodnosti in sedanjosti znanosti in tehnologije pri nas, ki so ga organizirali državni svet, svet za znanost in tehnologijo ter svet za visoko šolstvo.
Organizatorji so hoteli na posvetu opozoriti na »izredno kritično situacijo na področju znanosti in raziskovanja v Sloveniji, ki bo kmalu dosegla svoj katastrofalni padec«. Večina nastopajočih je opozorila, da je državni zbor že leta 2011 sprejel raziskovalno in inovacijsko strategijo Slovenije 2011–2020 (RISS), po kateri bi morala dvigniti javno financiranje znanosti na odstotek BDP in celostno poskrbeti za ustvarjanje in spodbujanje inovacijskega okolja.
Toda država omenjenih ciljev ni uresničila. Nasprotno. Javno financiranje znanosti se je v primerjavi z letom 2011 bistveno zmanjšalo (po oceni nekaterih govornikov celo za tretjino). Starega (zastarelega) zakona o znanstvenem in raziskovalnem delu na ministrstvu še vedno niso prenovili (po zagotovilih vladnih predstavnikov je »v pripravi«), politiki pa bi financiranje znanosti najraje prepustili gospodarstvu in evropskim projektom.
Razkazovanje statistike
V prvem delu posveta je sledilo predstavljanje številk. Ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič je dokazovala, da razmere niso tako slabe, saj skupna vlaganja v znanost (iz proračuna in gospodarstva) presegajo dva odstotka, po javnih vlaganjih (0,41 odstotka BDP) pa se Slovenija uvršča v povprečje EU. Poudarila je tudi članstvo v Cernu in evropski vesoljski agenciji ESA ter različne evropske programe (v kohezijskih skladih je na voljo 45 milijonov evrov), iz katerih bi lahko znanstvena skupnost izčrpala dodaten denar.
Številke v slovenski znanosti je mogoče brati tudi drugače, so opozorili predstavniki znanstvenih in izobraževalnih ustanov.
»Če država najprej vzame tretjino denarja in se potem pohvali, da je povečala financiranje za pet odstotkov, je to norčevanje,« je bil kritičen rektor ljubljanske univerze Ivan Svetlik.
Ne samo da sedanje razmere ne omogočajo vsaj približno enakovredne tekme s tujimi ustanovami – nakupa opreme, zaposlovanja vrhunskih raziskovalcev (kar lahko zaradi birokratskih ovir traja celo dve leti), financiranja raziskav in odpiranja novih programskih skupin, ki bi jih potrebovala nova področja znanosti. Denarja je tako malo, da slovenske ustanove težko nastopajo na večjih evropskih razpisih, kjer morajo same zagotoviti del sredstev. Kar pomeni, da ne morejo enakovredno sodelovati pri ključnih razvojnih projektih EU.
Nespodbudne številke so pokazali še nekateri drugi govorniki.
»Slovenska znanost je odlična in nadpovprečna po številu objavljenih člankov na prebivalca,« je dejal predsednik upravnega odbora agencije za raziskovalno dejavnost Rado Bohinc. »Ampak po drugi strani močno zaostaja po številu patentov in inovacijski sposobnosti. Zato se moramo vprašati, kaj je narobe s takšno znanstveno odličnostjo in kakšno je razmerje med odličnostjo in relevanco.«
Podobno previdni bi morali biti pri statistiki o vlaganju gospodarstva, saj imajo gospodarske družbe veliko svobode pri klasifikaciji »raziskovalne dejavnosti«, ki jo uveljavljajo kot davčno olajšavo.
V sedanjem sistemu je težko ugotoviti, koliko prikazanega denarja je v resnici namenjenega raziskavam in razvoju. Tudi zato, ker podjetja v neurejenih razmerah težko načrtujejo raziskovalne projekte, je gospodarske družbe zagovarjal Otmar Zorn, predstavnik gospodarske zbornice in član vladnega sveta za znanost in tehnologijo.
»Sistemska in dolgoročna ureditev financiranja raziskav bi spodbudila tudi podjetnike, da bi več vlagali v znanje in znanost, saj bi laže načrtovali tveganja in poslovne modele,« je prepričan Zorn.
»Če država najprej vzame tretjino denarja in se potem pohvali, da je povečala financiranje za pet odstotkov, je to norčevanje,« je bil kritičen rektor ljubljanske univerze Ivan Svetlik. Foto Jure Eržen, Delo
Ne manjka samo denarja
Pomanjkanje denarja ni edini problem slovenske znanstvene in raziskovalne sfere, so ugotavljali udeleženci posveta.
Politiki in gospodarstveniki obravnavajo znanost in raziskave samo kot strošek, ki ga je treba zmanjševati. Če bi raziskovalno dejavnost prepoznali kot nujno naložbo v boljšo prihodnost, bi bilo takšno politiko veliko teže upravičiti pred volivci, je zatrdil podpredsednik rektorske konference Danilo Zavrtanik in se nato dotaknil še organiziranosti znanstvene sfere.
»Vse naše največje ustanove so javni zavodi in kot take zaradi zastarele in neživljenjske zakonodaje popolnoma nekonkurenčne tujim raziskovalnim ustanovam,« je dejal Zavrtanik. Pri nas ni mogoče niti pomisliti na korporativno upravljanje ali nagrajevanje uspešnosti. Prav tako direktorji javnih zavodov ne morejo odločati, katera področja so zanje pomembnejša ali komercialno zanimiva, ker so omejeni na javne razpise.
Njegova kritika upravljanja in projektnega financiranja ni bila osamljena. Več govornikov je menilo, da se morajo znanstvene ustanove preveč ukvarjati z »razpisologijo« ter se prilagajati razpisnim vsebinam in pogojem, namesto da bi same izbirale raziskovalne prioritete (»denar bi morali podeliti ustanovam«).
Povedali so, da razpisi že s pogoji večinoma izključijo manjša zagonska podjetja, ki so v tujini najpomembnejši inovatorji. Zelo neprizanesljivi so bili tudi do nekaterih »alternativnih mehanizmov«, s katerimi država navidezno izboljšuje znanstveno statistiko – predvsem do programov »pametne specializacije« in financiranja regionalnih centrov odličnosti, zaradi katerih država še bolj razpršuje omejena proračunska sredstva po načelu za vsakega (vsaj) nekaj.
»Predstavljajte si, da bi v osnovni šoli eno leto plačevali profesorja slovenščine, naslednje leto profesorja matematike, čez nekaj let pa bi si morda lahko privoščili še profesorja telovadbe,« je pametno specializacijo opisal podpredsednik koordinacije samostojnih raziskovalnih inštitutov Slovenije in direktor inštituta Jožefa Stefana Jadran Lenarčič. »Vse to je lahko dobrodošel dodatek, ampak nehajmo se sprenevedati: s pametno specializacijo ne bomo postavili inovacijskega sistema,« je dodal Lenarčič.
Zgovorna odsotnost
Morda najbolj zgovorna pa je bila statistika odsotnosti – kdo je na posvetu manjkal. Med govorniki in poslušalci ni bilo predstavnikov ministrstva za gospodarstvo, pod katerega sodi področje tehnologije. Manjkali so politiki, ki bodo v državnem zboru predvidoma jeseni odločali o novem zakonu o znanstvenem in raziskovalnem delu. Prav tako ni bilo predstavnikov mlajše ali »izgubljene srednje generacije«, ki se ni mogla zaposliti in prevzeti pomembnejših položajev, a je pri tem zamudila večino priložnosti za kariero v tujini.
»Ves čas razmišljamo, da je Slovencev samo dva milijona, ampak v resnici nas je vsaj pol milijona več,« je povedal Boris Pleskovič, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa. »Vsako leto samo v EU študira približno 1800 Slovencev. Po svetu imamo razseljenih dovolj uspešnih raziskovalcev in profesorjev za tri univerze, če bi jih znali pritegniti nazaj, kot je uspelo Kitajcem. Namesto tega vsako leto opažam, da politikov in gospodarstvenikov sploh ni na srečanjih mladih, ki so se izobraževali v tujini.«
Tudi zato, ker je v domači znanstveni skupnosti še vedno veliko strahu pred izenačitvijo domačih študentov in raziskovalcev s tujimi in odpora proti temu. In zaradi dejstva, da se domače ustanove nepredušno zaprejo za tiste, ki iz njih izstopijo. Zaradi študija v tujini ali iskanja boljše možnosti za delo.
