Zakaj je komu v interesu, da vsi gledamo v isto smer?

Nanotehnologija je z izjemnim razvojnim potencialom in vplivom na naš vsakdanjik že dolgo izziv tudi za raziskovalno dejavnost ljubljanske biotehniške fakultete, ki letos praznuje častitljivih sedem desetletij delovanja. Prav v znamenju tega izziva je letošnja glavna Jesenkova nagrada.

Jesenkovo priznanje za življenjsko delo je pri komaj 52 letih dobila mednarodno uveljavljena znanstvenica dr. Damjana Drobne (rojstni dan je praznovala pred dnevi), ki je združila različne biotehnične vede in jih povezala z nanotehnologijo ter razvila novo smer temeljih raziskav v nanobiologiji in nanotoksikologiji.

Drobnetova je redna profesorica na oddelku za biologijo biotehniške fakultete, ki ji je zvesta od leta 1989. Rodila se je v Celju in živi v Laškem. Je dvojna redna profesorica, za toksikologijo od leta 2007 in za zoologijo od leta 2008. Na začetku znanstvene kariere se je ukvarjala z učinki kovin in pesticidov na modelne okoljske organizme, leta 2008 pa je ustanovila raziskovalno skupino za nanobiologijo, nanotoksikologijo in nevroetologijo in od takrat proučuje izključno interakcije med nanomateriali in biološkimi sistemi od molekul do vretenčarskega organizma. Je med vodilnimi tudi na ravni EU, saj je njena raziskovalna skupina vključena v kar štiri velike raziskovalne projekte 7. okvirnega programa in programa Obzorje 2020.

Nanotehnologija je za večino še vedno precejšnja neznanka, ki vzbuja strah, nelagodje. Zakaj?

Mislim, da je bil ta bavbav umetno ustvarjen, zato ker imamo izkušnjo iz gensko spremenjene hrane in iz radioaktivnosti. Razvoj tehnologije in uporabe je šel po eni poti, varnostni vidik pa po drugi, zato je bil zelo močen odziv javnosti, kar je celo zavrlo tehnološki razvoj. Da bi se temu izognili, smo v primeru nanoznanosti in nanotehnologij nekako razumeli, da naj bi zadeve tekle bolj vzporedno. Zdaj so raziskave nanovarnosti kar nekaj korakov naprej in nanotehnologije se razvijajo po neki svoji poti. Najbolj pomembno je, da smo ugotovili, da ta nevarnost ni tako izrazita, kot smo mislili ali pa pričakovali na začetku na podlagi kakšnih drugih študij.

Kako lahko znanost pomaga premagovati naše predsodke do nove tehnologije, novih spoznanj?

Prvi pogoj je, da sodelujemo strokovnjaki z različnih področij tako iz znanosti, raziskav tehnologije ter številne druge vladne in nevladne organizacije in da nekako uskladimo način podajanja informacij. Zato, da vsi skupaj oblikujemo neke vmesne, vezne člene med strogo znanostjo na eni strani, javnostjo na drugi in industrijo, torej kapitalom in dobičkom, na tretji strani. Ta vezni člen je ustrezno komuniciranje na neobremenjen, nepristranski način. Naša dolžnost je vedno bolj, da znamo informacijo oblikovati in jo posredovati, česar pred leti nismo razumeli kot vloge znanstvenika. Ker smo bili nekako umaknjeni, naš jezik pa nerazumljiv, je bila informacija, ki je prišla v javnost, pogosto povsem neustrezna. Tisti, ki so želeli posredovati znanstvene ugotovitve, so to naredili pompozno, da so vzbudili pozornost.

Samokritika torej tudi na strani znanstvenikov?

Ne gre toliko za samokritiko kot za neko novo spoznanje o naši odgovornosti komunicirati znanost, in da tudi industrija spozna, kako smo zanjo koristni, da brez nas v resnici ne more. Na tretji strani je javnost in vse, kar sodi zraven, da je pripravljena verjeti večjemu grozdu različnih partnerjev v dani situaciji. Sodelujemo v zanimivem projektu DaNa, ki ga je začela Nemčija, namenjen pa je ravno problematiki ustreznega posredovanja znanstvenih rezultatov, da so ti na pravi način prevedeni v vsakdanji jezik.

Kakšna je uporabna vrednost vaših raziskav, kakšna je pot do uporabe v industriji?

Utečene poti so projekti, kjer se združijo industrija in raziskovalni partnerji. V primeru nanomaterialov te poti delujejo, ko gre za razvoj samega materiala. Ko pa se uporabnost nekoliko razširi, ko pride zraven komponenta biološke varnosti, so še vedno vključeni raziskovalni projekti. Naše sodelovanje zahteva od industrije neko sproščenost. Da rečejo, pridite, bomo skupaj nekaj naredili, kaj je varno in kaj ni, kaj se da uporabiti. Tega pa pogosto ni z njihove strani. Včasih se skušajo temu, kar raziskujemo, kar nekako izogniti. Prvi korak za sodelovanje je torej, da industrijo seznanimo s tem, kako naj naša dognanja uporabijo ustrezno, varno. Dostikrat začnem predavanje s krompirjem in povem, da ko je prišel v naše kraje, je veliko ljudi umrlo, ker niso vedeli, kateri del rastline je užiten, kako ga pripraviti. Tudi v primeru nanomaterialov moramo vedeti, katerega mirno lahko damo v hrano in katerega ne smemo nikoli, katerega lahko imamo v oblačilih, v katalizatorju, na premazih, ne moremo pa ga dati v zdravila. Sicer pa je kar nekaj primerov sodelovanja z industrijskimi partnerji.

Pri nas v Sloveniji?

Pri nas, da. Zelo veliko nas je, ki se kakorkoli ukvarjamo z nanoznanostjo, vendar je to sektorsko precej razpršeno. Delamo v biologiji, v medicini, ogromno je tega v farmaciji, nekaj malega v prehranski industriji, premalo v kmetijstvu. Naredili smo prve korake k oblikovanju tako imenovane nanotehnološke platforme, kjer se bodo združili vsi partnerji, ki so že imeli izkušnje z nanoznanostjo ali pa jih ta zanima.

S katerimi slovenskimi podjetji že sodelujete?

Skušali smo navezati stik s kozmetično industrijo, pa ni šlo, ker so bili preveč v nekem krču, da delajo tisto, kar delajo slabo in da bodo delali po svoje naprej. Zanimiva izkušnja.

Ker so tujci lastniki?

Ne, niso. Če bi bili tujci lastniki, bi morda našli skupni jezik. Podpisovali smo neki zanje finančno popolnoma nezavezujoč projekt, ki bi ga v celoti plačala država, pa so nazadnje rekli ne, ker ne morejo verjeti, da je vse v redu. Izredno lepo sodelujemo z Zlatarno Celje in Cinkarno Celje, ki razvijata nanomateriale. Zlatarna želi iz odpadnega zlata proizvajali zlate nanodelce. To pomeni ogromno energije, vložene v razvoj, ob hkratni uporabi bioloških orodij, da se vidi, katere aplikacije so možne, saj ni vse za vse. Nekaj je za slikanje pri diagnosticiranju raka, nekaj je za zdravljenje, nekaj za karkoli drugega. Tudi Cinkarna ima svojo priložnost v nanotitanu, za katerega jim svetovalec iz tujine pravi, da je zlato jajce, ki ga morajo izkoristiti.

Kje bi lahko iskali primerjavo med Slovenijo in drugimi državami?

Smo enakovredni partnerji v velikih evropskih projektih. To pomeni, da naš laboratorij sodeluje v projektih z dvajsetimi, tridesetimi partnerji v nanotehnoloških znanostih s poudarkom na varnosti uporabe nanomaterialov tudi v proizvodnji. Posamezne države so zelo dejavne pri razvoju nanotehnoloških podjetij, nekatere to povedo, druge ne. Zanimiva je izkušnja z odprtja veleposlaništva v Iranu, kamor so nas povabili kot predstavnike nanoznanosti. Ta država je bila zaradi sankcij popolnoma izolirana in je že leta 2003 prepoznala nanotehnologijo kot priložnost za tehnološki preboj. Videli smo nekaj njihovih vrhunskih nanotehnoloških proizvodov.

Na primer?

Različni premazi v gradbeni industriji, zaščita strojev, uporabnost v kozmetiki, pri tkaninah ... Cela vrsta je aplikacij z veliko prihodnostjo, nekaj tudi takih, kjer je v poskusih srebro, ker še ni bilo znanja, da se raztaplja in lahko povzroči veliko škode. Zelo veliko dajo na izobraževanje o nanotehnologiji, že v nižjih razredih osnovne šole se s tem srečujejo. Pri razvoju nanotehnologije imajo celosten pristop. Če pogledamo Evropo in druge dele sveta, pa vidimo, da je to področje zelo razpršeno, da nismo dobro organizirani. Včasih imam občutek, da drug drugega oviramo.

Zaradi tekmovalnosti ali ljubosumja?

Mogoče bolj zato, ker nas je preveč in je premalo sodelovanja. Morda zaradi nelagodja, ker se ne ve točno, v katero smer bo ta veja razvoja šla. Morda je pa komu tudi prav, da ni bolj intenzivnega razvoja nanotehnologij, ker so nekatere druge tehnologije ali panoge tako dominantne, da jim ni v interesu, da bi se jim ob bok postavile še druge tehnologije, ki bi vplivale na naše življenje.

Kje to najbolj občutite?

Ko se dogajajo prav absurdne stvari, se preprosto vprašaš, zakaj se to dogaja. Zakaj nekdo sproži to, da se titanov dioksid nano klasificira kot mutagen, komu je v interesu, da se ta industrija ne razvija? Zakaj na primer pri alzheimerjevi bolezni ob vplivih onesnaženega zraka in nanomaterialov, ki so na neki način povezani, ne gledamo živčevja? Zakaj je nekomu v interesu, da vsi gledamo v isto smer, v pljuča in nanomateriale, ko pa je najbolj problematičen pri nas živčni sistem, ker ga vse življenje bremenimo? Z daljšanjem življenjske dobe pa se pojavita demenca in alzheimerjeva bolezen. In tu se lahko vprašamo, kdo ali kaj je tisto, kar našemu živčevju povzroča največ škode. To so pesticidi, živčni strupi. Vemo, kdo jih proizvaja. Tukaj je problem. Zakaj torej ne raziskujemo živčevja, zakaj ne raziskujemo nevrotoksičnosti? Mi konkretno izhajamo iz raziskav pesticidov, zato so nam te stvari blizu. Tako lahko rečemo, da to in to naredijo pesticidi, to in to nanomateriali, to kovine. Kar je v primerjavi z drugim res problematično, so pesticidi in podobni pripravki. Tudi nekatera zdravila niso nedolžna. Vse, kar vpliva na živčevje, ima potencial, da do nečesa pripelje, vmes so seveda tudi nanomateriali. Ko tako tehtaš in gledaš zelo od daleč in ko vidiš, kako si velika nadnacionalna družba podreja prav tako veliko družbo, je marsikaj bolj razumljivo.

Mislite na Bayerjev prevzem Monsanta?

Da. Pred nekaj leti sem se pogovarjala s Slovencem, ki je delal v Bayerju in je bil tudi v našem toksikološkem društvu, ravno takrat se je pri nas dogajala zamenjava nekega pesticida z drugim. Delali smo raziskave, kateri je bolj učinkovit in kateri bolj nevaren, primerjalno v naših bioloških sistemih. Precej naivno sem ga vprašala, kako je mogoče, da glede na naše raziskave ni nobene razlike v učinku. Pa je odvrnil, da si bom kar sama odgovorila ob tem, da pesticid, ki se umika, proizvaja vsaka farmacevtska firma v vsaki vasi, tega drugega, ki prihaja, pa samo Bayer.