Zakaj je ljubezen tako lepa, a tudi slepa

Raziskave »ljubezenskih hormonov« kažejo, kako nastajajo občutki zaljubljenosti in ljubezni v naših možganih.

Objavljeno
23. marec 2017 14.17
Gregor Majdič
Gregor Majdič
Ljubezen je gibalo življenja, zato je lahko najlepša, a hkrati tudi najbolj boleča človekova izkušnja. Toda kaj sploh je ljubezen; kaj je tista neugasljiva iskra iz Prešernove pesmi: Ko je stopila v cerkev razsvetljeno, v srce mi padla iskra je ognjena, ki ugasit se ne da z močjo nobeno?

Znanost se danes trudi razvozlati tudi takšna vprašanja. Nevroznanstvenikov ne zanima samo, kako naši možgani nadzirajo delovanje rok in nog, kako nam povedo, kdaj smo lačni in kdaj siti, ampak tudi bolj poetična vprašanja, kot je vprašanje ljubezni.

Verjetno bo marsikdo oporekal, da ljubezni ne moremo razumeti, ker ne gre samo za delovanje nekih molekul v našem telesu, ampak za nekaj več. A ne glede na to, ali ta trditev drži ali ne, smo se v zadnjih letih kar nekaj naučili tudi o tem, kako nastajajo občutki zaljubljenosti in ljubezni v naših možganih.

Znanstveno ljubezen lahko razdelimo na tri stopnje: fazo zaljubljenosti, za katero so značilni evforični občutki, ki se povezujejo z občutki navdušenosti, pa tudi z občutki stresa. Ta faza je močno povezana s stresom, saj se ljudje takrat pogosto bojimo izgube partnerja, prav tako nas zaznamujejo evforični občutki, ki nas prevevajo v bližini partnerja.

Druga faza je faza strastne ljubezni, v kateri občutke evforije in strahu pred izgubo partnerja zamenjajo občutki varnosti, sproščenosti in uravnoteženosti. Po daljšem času nato ta faza preide v fazo prijateljske ljubezni, za katero so značilni zmanjšanje strasti, a povečanje občutka intimne in splošne povezanosti s partnerjem ter želja po skupnem življenju.

Prva faza, faza zaljubljenosti, je običajno razmeroma kratka, od nekaj mesecev do pol leta, druga faza lahko traja nekaj let, tretja pa včasih vse življenje. Seveda so v trajanju teh faz velike razlike med posamezniki, tako da ne moremo narediti nekih časovnih posploševanj. V veliko primerih se iz zaljubljenosti ne bo razvila prava ljubezen, v nekaterih primerih pa ostanejo partnerji strastno zaljubljeni (se pravi, ostanejo v drugi fazi ljubezni) tudi deset let ali več in nikoli zares ne preidejo v tretjo fazo.

Čim več dopamina ...

Ker se v različnih fazah odzivamo različno, je pričakovan sklep, da so tudi kemični procesi v naših možganih v različnih fazah različni. V fazi zaljubljenosti veliko vlogo igra molekula, imenovana dopamin. Ta molekula ima v možganih osrednjo vlogo pri občutju ugodja, ko naredimo neko prijetno stvar. Tem občutkom rečemo sistem nagrajevanja in so aktivni pri različnih dejavnostih. Isti dopaminski sistem, ki se aktivira v fazi zaljubljenosti, nam da občutek ugodja, ko pojemo nekaj dobrega, prav tako na ta sistem delujejo mamila, ki pa ga premočno vzdražijo, zaradi česar ljudje postanejo od mamil odvisni. Dopaminski sistem se aktivira tudi v fazi zaljubljenosti, in pri močni zaljubljenosti dejansko najdemo podobnosti z zasvojenostjo, saj si takšni ljudje želijo ves čas biti v bližini partnerja, v katerega so se zaljubili.

Hkrati pa se v tej fazi aktivira sistem, ki nadzira stres v telesu, in dejansko so za fazo zaljubljenosti značilne številne lastnosti stresa. V telesu se dvigne količina stresnih hormonov (kortizola). Zanimivo je, da je v tej prvi fazi ljubezni močno znižana tudi količina hormona serotonina v možganih.

Serotonin včasih poljudno imenujejo hormon sreče, značilno pa je, da je raven tega hormona znižana pri bolnikih z depresijo in obsesivno-kompulzivno motnjo. To je povezano s povečano koncentracijo stresnih hormonov, saj ti neposredno vplivajo na aktivnost serotonina. Čeprav zaljubljenost seveda ni duševna bolezen, pa ima kar nekaj podobnosti z obsesivno-kompulzivno motnjo, kajti zaljubljence pogosto prevzemajo občutja tesnobe (poleg strahu pred končanjem zaljubljenosti), stresa in negativnega razmišljanja ob strahu pred izgubo partnerja.

Že v tej zgodnji fazi ljubezni se začne kazati tudi vloga drugega hormona, oksitocina, ki igra pri ljubezni verjetno največjo vlogo. Marsikdo je že slišal za ta hormon, ki mu pogosto laično rečejo tudi »umetni popadki«. Ta hormon namreč skrbi za krčenje maternice ob porodu, tako da lahko pride otrok na svet. Med porodom, če ima ženska prešibke popadke, ga porodnicam umetno dodajajo. Po porodu oksitocin skrbi, da se ob dojenju izloča mleko iz dojke. Začetek sesanja z draženjem bradavic sproži izločanje oksitocina iz možganov, zaradi česar se začnejo krčiti mehurčki, napolnjeni z mlekom, in mleko lahko priteče do dojenčka. A hkrati oksitocin vpliva tudi na možgane. V možganih matere, ki je ravno rodila in kasneje, ko otroka doji, oksitocin vzbuja čustva navezanosti. Veliko oksitocina povzroča močnejšo navezanost, ta navezanost pa je pomembna zato, da mati skrbi za otroka. S stališča evolucije je to izredno pomembno, saj se tako prenašajo geni med generacijami, mati ohrani in prenese svoje gene naprej.

Ljubezen matere do otroka torej izvira iz prav nič romantičnega, temveč zelo prozaičnega evolucijskega mehanizma, ki zagotavlja ohranjanje genov v skladu z Darwinovo teorijo o preživetju najmočnejših. Preživeli in svoje gene ponesli naprej skozi zgodovino bodo namreč le tisti otroci, za katere bo mati zadovoljivo skrbela.

Monogamne in poligamne voluharice

Pri ljudeh se je ta mehanizem razvil in razširil še naprej, od ljubezni matere do otroka do ljubezni med dvema odraslima. Danes vemo, da se ob zaljubljenosti v človeških možganih izloča oksitocin, ki nam daje občutke navezanosti in želje biti v bližini ljubljene osebe. Da ima oksitocin veliko vlogo pri medsebojnih stikih, so pokazale številne raziskave tako pri ljudeh kot pri poskusnih živalih. Precej so raziskovali ameriške voluharice, majhne živalce, za katere je znano, da v ZDA obstajata dve zelo sorodni vrsti. Glavna razlika med njima je v tem, da je ena monogamna, po prvem parjenju ostaneta samček in samička vse življenje skupaj, druga pa poligamna; pri tej si samčki vsako pomlad izberejo več novih samic, s katerimi se parijo. Ugotovili so, da imata pri navezavi samčka na samičko pri monogamnih voluharicah osrednjo vlogo oksitocin in njemu soroden hormon vazopresin. Če ta dva hormona med parjenjem ne delujeta pravilno, se samčki ne navežejo na samičke. Samice potrebujejo za navezavo na samčka velike količine oksitocina v možganih, pri samcih pa ima verjetno večjo vlogo vazopresin. Zanimiva je bila raziskava, v kateri so ugotovili, da se sprejemnik (receptor) za vazopresin razlikuje med monogamnimi in poligamnimi samčki. Ko so ga prenesli iz monogamnih v poligamne samčke, so se ti spremenili – naenkrat so postali monogamni.

Iz teh izsledkov je sledila tudi raziskava pri ljudeh, ki je skušala ugotoviti, ali so razlike v sprejemniku za vazopresin morda odgovorne za to, da nekateri ostanejo zvesti enemu partnerju vse življenje, drugi pa partnerje pogosto menjavajo. V tej raziskavi so res našli manjše razlike v zaporedju DNK sprejemnika za vazopresin med moškimi, ki so bili v dolgotrajnem odnosu, in moškimi, ki so pogosto menjavali partnerke, a te razlike so bile zelo majhne in dvomljivo je, ali imajo res kakšen pomen. Tako zaenkrat še nimamo genskega testa, s katerim bi lahko ugotovili, ali bo nekdo zvest partnerju ali pa bo partnerje pogosto menjaval, prav tako ni gotovo, da ga bomo kdaj imeli, saj so ti procesi pri ljudeh zagotovo bolj zapleteni in niso odvisni od delovanja samo enega gena.

Številne raziskave so tudi pri ljudeh potrdile vlogo oksitocina (in delno vazopresina) pri zaljubljenosti. Med drugim se je izkazalo, da se oksitocin izloča v možganih ob vrhuncu pri spolnem aktu in verjetno s tem povečuje zaupanje in navezanost med partnerjema. Na splošno oksitocin krepi zaupanje med ljudmi in zmanjšuje strah. Pri moških naj bi tudi povečeval empatijo, zanimiva pa je raziskava, ki je pokazala, da so moški, ki so bili v dolgotrajni zvezi, pod vplivom oksitocina ohranjali večjo razdaljo in bili manj prijateljsko razpoloženi v stiku z neznano, privlačno žensko, kot moški, ki niso bili vezani, kar bi lahko kazalo na vlogo oksitocina pri ohranjanju zvestobe enemu partnerju.

Dve plati »hormona zaupanja«

Ker pa procesi v našem telesu nikoli niso preprosti in predvsem hormoni običajno opravljajo več vlog, tudi delovanje oksitocina v naših možganih ni tako enostavno. Kot smo rekli, je več raziskav potrdilo, da oksitocin povečuje zaupanje med ljudmi. V Avstraliji so ga kot zdravilo celo začeli poskusno uporabljati v zakonskih svetovalnicah, saj naj bi si z njegovo pomočjo partnerja bolj zaupala in se lažje iskreno pogovorila. Vendar ima sodeč po najnovejših raziskavah morda oksitocin tudi svojo temno stran. Pred kratkim jih je namreč več pokazalo, da lahko vpliva na naša čustva negativno. Nizozemski raziskovalci so prišli do presenetljivega odkritja, da oksitocin sicer res povečuje medsebojno zaupanje, vendar le znotraj našega socialnega kroga. Zunaj tega kroga, se pravi, do ljudi, ki ne spadajo v našo socialno skupino, pa krepi nezaupanje. Tako so udeleženci raziskave pod vplivom oksitocina povečali svojo zaupljivost in željo pomagati ljudem z nizozemskimi imeni, hkrati pa so postali bolj nezaupljivi do ljudi z nemškimi ali muslimanskimi imeni.

Če spet pogledamo z evolucijskega zornega kota, imamo tudi za to povsem verjetno razlago. Za preživetje posameznika v skupnosti je zelo pomembno, da zaupa svojim bližnjim, s stališča sebičnega gena, da mati skrbi za svojega otroka, medtem ko so bile v pradavnini skupine tujcev običajno sovražne in tekmeci za življenjske vire. Zato je bilo za preživetje posameznika v skupnosti pomembno, da je zaupal ljudem, ki jih je poznal in so mu bili blizu, po drugi strani pa, da je bil nezaupljiv do tujcev, morebitnih tekmecev pri pridobivanju hrane, vode in drugih nujno potrebnih stvari za življenje. Danes, ko si želimo biti čim bolj tolerantna in zaupljiva družba, je tako delovanje oksitocina seveda lahko negativno. To ne pomeni, da bi s preprečevanjem njegovega delovanja lahko povečali medsebojno razumevanje med ljudmi iz različnih okolij. Potrjuje pa, da delovanje hormonov in sploh celotnega človeškega telesa ni tako enostavno, kot bi si včasih radi predstavljali, in da je vsakršno poseganje v hormonski sistem lahko nevarno, saj še premalo poznamo vse medsebojno prepletene procese v organizmu.

Del možganov je tudi neaktiven

Zadnja leta je bilo objavljenih tudi nekaj raziskav, v katerih so spremljali možgansko aktivnost pri ljudeh, ki so bili sveže zaljubljeni. V več raziskavah so ugotovili, da so pri zaljubljencih močno aktivni deli, povezani z že omenjenim sistemom nagrajevanja, ki nam daje občutek ugodja, aktiven je del hipotalamusa, to je del možganov, ki sodeluje pri urejanju številnih avtonomnih procesov, tudi delovanju spolnega sistema, ter nekateri deli skorje velikih možganov, za katere pa še ne vemo točno, kakšno funkcijo opravljajo. En tak del, ki naj bi bil aktiven pri zaljubljencih, se imenuje insula in naj bi bil pomemben za oblikovanje občutja čustev v naših možganih.

Morda bolj zanimivo je, da so v teh raziskavah ugotavljali, da nekateri deli možganov postanejo tudi manj aktivni. Eden takih je amigdala ali mandelj, to je del, v katerem nastaja strah, in manjša aktivnost tega dela verjetno kaže na občutek varnosti, ki nas obhaja, ko smo z ljubljeno osebo. Poleg amigdale je pri zaljubljencih manj aktiven še čelni reženj možganske skorje, v katerem naj bi bil sedež intelektualnega razmišljanja in presojanja stvari. Neaktivnost tega dela je morda povezana s tem, da zaljubljenci pogosto ne ocenjujejo svojega partnerja povsem racionalno, predvsem pa neaktivnost tega dela nemara kaže, če se malo pošalimo, da je v starem reklu »ljubezen je slepa« nekaj resnice.

Hormoni v možganih močno vplivajo na naše vedenje in zanesljivo imajo veliko vlogo pri zaljubljenosti. A kljub temu je prav, da ohranimo tudi nekaj romantike. Čeprav znanstveniki vemo marsikaj o delovanju oksitocina, dopamina in drugih hormonov, ni treba, da o tem razmišljamo, ko smo z ljubljeno osebo. In ne nazadnje, delovanje hormonov je verjetno samo začasno, saj vsi vemo, da najbolj evforična zaljubljenost vedno mine, ker se navadimo na bližino partnerja in ta ne povzroča več tolikšnega izločanja hormonov kot na začetni stopnji zaljubljenosti. Takrat pa je pomembno, da najdemo tisto, kar nas z ljubljeno osebo druži, tisto, kar nam je v skupno veselje, saj izkušnje kažejo, da »ljubiti ne pomeni gledati drug drugega, temveč skupaj se zazreti v isto smer«. Tega pa nam ne morejo dati hormoni, temveč moramo najti sami v sebi in v partnerju.