Živeti z etiko, zbornik del pokojnega akademika Jožeta Trontlja

Inštitut za etiko in vrednote z njegovim imenom je nedavno izdal izjemno delo v spomin na svojega soustanovitelja, pokojnega akademika prof. dr. Jožeta Trontlja, ki je od leta 2008 do smrti konec leta 2013 predsedoval SAZU, bil mednarodno priznani nevrofiziolog ter strokovnjak za medicinsko etiko, bioetiko in etiko v najširšem pomenu besede. Prav slednja je tudi stična točka v tej knjigi zbranih akademikovih razmišljanj.

Čeprav so bila posamezna besedila zapisana v daljšem obdobju in namenjena za različne priložnosti, so v tem delu tako spretno povezana v tematska poglavja, da jih lahko beremo skorajda kot celovito delo o etiki in vrednotah. Tako, kakršno bi ta izjemni znanstvenik in humanist najverjetneje napisal, če bi mu bilo dano živeti dlje.

Skoraj celotna knjiga predstavlja Trontljevo delo, a nekaj je tudi zapisov o njem. Njegova soproga in sodelavka Tatjana ugotavlja, da je mož »svoje življenje daroval za soljudi«, da ga je zavzeto delo »odvrnilo od misli nase« in da »zadnja leta nikoli ni odklonil vabila, da spregovori o etiki«.

Drago Jančar v uvodniku predstavlja Trontljevo etiko, prav tako njegov človeški lik. Ugotavlja, da je bil blag, pošten in pravičen človek. Piše, da je bilo »v njegovem razumevanju etičnih vprašanj v medčloveških in družbenih razmerjih nekaj več, bilo je nekaj, čemur na splošno rečemo blagohotnost«. Med drugim opozarja na Trontljevo prispodobo »spolzkega klanca« za prikaz, kam v biomedicinski etiki vodi sprva morda neškodljivo dopuščanje izjem, in na njegovo, na opazovanju in izkušnjah temelječo opredelitev svobode kot odgovornosti.

Jančar se dotakne tudi tistih Trontljevih argumentov (v odgovorih na usodna vprašanja), ki jim »utegne marsikdo očitati etično zastarelo pojmovanje sredi revolucionarnih znanstvenih in tehnoloških sprememb«, in jih sooči z dejstvom, da celo tisti, ki se z akademikovimi pogledi ne strinjajo, ne morejo ovreči, da je Trontelj vselej o vsem temeljito premislil »z zdravo pametjo in s prepričanjem, da v življenjskem ciklusu obstaja smoter, ki je ali mora biti težnja k principom dobrega, razumnega in svobodnega«.

Dr. Janek Musek je avtor predgovora h knjigi in še prispevka, v katerem opisuje svoj pogled na akademika, ki je, kot piše, že ko ga je prvič srečal pred več kot 45 leti, nanj naredil izjemen vtis: »Jože Trontelj je v sebi utelešal svetovno pomembne znanstvene dosežke in človeško veličino, najvišji intelektualni domet in plemenito dobroto, neomajno delavnost in predanost družini, strokovno odličnost in širino modrosti, najvišje strokovne, poklicne, družbene funkcije in veliko osebno skromnost, svetovljanstvo in domoljubje.« Musek pravi, da se je Trontelj zavedal apokaliptičnih razsežnosti grozečega zatona etike in vrednot in da je rešitev videl v »vrednotni in etični prenovi ob rastočem znanju«.

Morda se komu zdi sporno, da v tej predstavitvi knjige Živeti z etiko namenjamo bistveno večjo pozornost po obsegu drobnemu deležu zapisov o njem kot pa njegovim prispevkom. Ampak Trontljeva osebnost je tudi poglavitni ključ za dojemanje njegovih razmišljanj.

Ta so v knjigi razdeljena v šest sklopov, od katerih je prvi Etika, vrednote in vzgoja – to je področje, ki se mu je akademik zavzeto posvečal v zadnjih letih življenja. Sledijo sklopi Družba, Slovenija in znanost v zrcalu etike in vrednot, Vidiki in področja etičnih dilem (daleč najobsežnejši del knjige, ki med drugim zajema dileme v zvezi s človekovim dostojanstvom, s skrbjo za starostnike, na smrt bolne in umirajoče, z evtanazijo, s kloniranjem, z genetiko, z ravnanjem z matičnimi celicami in zarodki, z darovanjem in presajanjem organov in še veliko drugih aktualnih in žgočih tem), Medicinska etika, Bioetika in Etika, medicina in pravo.

Kdor se bo lotil prebiranja vseh besedil, bo gotovo opazil, da se Trontelj tudi v tekstih o podobni temi nikoli ne ponavlja, da, kjer se le da, uporabi zelo nazorne primerjave. Velikokrat doda tudi kaj iz lastnih izkušenj. Tako na primer v prispevku O etiki nekoč in danes napiše, da mu je med študijem medicine zaradi osebnega zgleda vrste učiteljev ves čas naraščalo spoštovanje do zdravniškega poklica – nato pa ugotavlja, da se novo medicinsko znanje vse bolj uporablja za nemedicinske namene oziroma da so orodja, razvita v biomedicinski znanosti, zdravnikom ušla iz rok. Seveda lahko bralci veliko trditev, ki silijo k premisleku, najdejo tudi v vseh drugih akademikovih prispevkih.

Za konec se velja ustaviti še ob Muskovem pojasnilu, da so vsi Trontljevi prispevki v knjigi objavljeni v izvirniku. To še dodatno priča o njegovi izredni nadarjenosti za dovršeno rabo slovenskega jezika, k temu pa velja dodati še njegovo osupljivo sposobnost, da zelo poljudno piše celo o najbolj strokovnih temah. Kar je samo dodaten razlog za prebiranje njegovih besedil, ki bodo vsaj malo dojemljivemu bralcu potrdila, da jih je napisala ena najbolj svetlih slovenskih akademskih osebnosti vseh časov. Sicer pa so izdajatelji knjige verjetno z razlogom za njeno ilustracijo izbrali likovno delo Sončna pot akademika Andreja Jemca.