Tiskane izdaje
Glede na to, da smo šele pred dvema letoma na Zemljo prvič prejeli bližnje posnetke Plutona, nekoč devetega planeta, se naše domače Osončje, predvsem bolj oddaljeni predeli − v primerjavi z dosežki pri odkrivanju planetov drugih sonc − na prvi pogled zdi še neraziskano. Kljub temu pa je občutek o počasnem napredku le navidezen. Čeprav je veliko večino eksoplanetov odkril vesoljski teleskop Kepler, je iskanje in odkrivanje planetov okoli drugih sonc mogoče že s teleskopi, ki stojijo trdno na tleh.
Hkrati k novim spoznanjem o bližnjih planetih, kot je na primer Jupiter z dinamičnimi atmosferskimi pasovi, prispevajo tudi amaterski astronomi s posnetki s temnih lokacij. Po drugi strani pa je za natančne znanstvene meritve in bližnje posnetke naših planetov neizbežno večletno potovanje raziskovalnih sond vse do planetov samih. Plovilo Voyager 1, ki je bilo izstreljeno leta 1977 in je usmerjeno proti medzvezdnemu prostoru, je na primer doseglo zunanje meje Osončja po dolgih 40 letih.
Večletna medplanetarna potovanja zahtevajo vrhunsko tehnologijo in iznajdljivost, kot je na primer gravitacijska frača − pridobivanje hitrosti s pomočjo bližnjih srečanj s planeti, mimo katerih leti sonda na poti do končnega cilja. Po podatkih Nase trenutno naše Osončje raziskuje 27 plovil in sond, medtem ko je zaključenih projektov iz preteklosti že več kot sto. Prva naslednja misija, InSight, bo leta 2018 poletela proti Marsu, da bi preučila njegovo notranjost.
V zadnjem desetletju je človeštvo pri raziskovanju naše neposredne okolice po velikem predhodnem napredku doseglo nove zgodovinske mejnike. Eden izmed njih je zagotovo utirjenje Esinega satelita Rosetta okoli kometa 67P/Čurjumov-Gerasimenko in pristanek sonde Philae na njegovem površju leta 2014. Ta misija je med drugim preverjala eno od bolj verjetnih hipotez obogatitve Zemlje z vodo s kometov in asteroidov. Ker je bila Zemlja ob nastanku tako vroča, da je vsa voda, ki je potencialno bila prisotna na površju, izhlapela, je seveda vprašanje, kako je naš planet sploh dobil vodo. Eno najbolj presenetljivih in pomembnih odkritij misije je drugačna izotopska sestava vode na kometu 67P/Čurjumov-Gerasimenko v primerjavi z vodo na Zemlji.
Prejšnji teden je ameriška vesoljska agencija Nasa objavila slike Jupitrovih polarnih območij, ki so jih posnele kamere na krovu plovila Juno. Plovilo, poimenovano po eni izmed Jupitrovih lun, se je utirilo v polarno orbito zelo blizu planeta in je prvo, ki je posnelo polarna območja. Slike, posnete tudi z višine le 5000 kilometrov nad vrhovi oblakov, so prinesle pravo presenečenje in na glavo postavile nekatera predvidevanja o zgradbi in nastanku plinastih velikanov. Medtem ko Jupiter poznamo po vzporednih oblačnih pasovih, sta njegovi polarni območji v nasprotju s pričakovanji popolnoma drugačni in temnejši ter spominjata na kompleksen in turbulenten vzorec v frnikulah. Posejani sta z ogromnimi cikloni, prava uganka pa je razlika med oblaki na severu in jugu, saj so tisti ob severnem polu precej večji. Zelo impresivni so posnetki, na katerih so vidne podrobne strukture in celo sence najvišjih belih oblakov amonijaka.
Kamere so poleg polarnih območij posnele Jupitrove prstane, in sicer prvič s pogledom iz neposredne bližine Jupitra proti obročem. Poleg tega so meritve pokazale, da je Jupitrovo magnetno polje dvakrat močnejše, kot so predvidevali modeli. Izmerili so tudi njegovo gravitacijsko polje, saj je eden izmed glavnih ciljev misije odgovor na vprašanje, kakšno jedro ima Jupiter. Juno je šele začela z meritvami, zato nas v prihodnjih mesecih verjetno čakajo nova presenečenja in odkritja.
Medtem ko čakamo na nove izsledke raziskav, pa k odkritjem lahko pripomoremo tudi sami. Kamera JunoCam, ki je med drugim posnela polarna območja, je na krovu namreč z namenom popularizacije znanosti in vključevanja javnosti v projekt. Njihova spletna stran poleg nalaganja amaterskih posnetkov Jupitra, ki bodo pomagali pri nadaljnjem načrtovanju misije, uporabnikom omogoča obdelavo novih JunoCamovih posnetkov in glasovanje o tem, katero bo naslednje področje, ki ga bo kamera posnela.
Za konec pa še delček iz galerije slik s kamere JunoCam.
Jupitrova atmosfera je nevihtna in turbulentna. Na najnovejših posnetkih kamere JunoCam lahko razločimo sence najvišjih belih oblakov amonijaka. Posnetek je na spletni strani misije obdelal uporabnik Fevig-58. Foto: NASA/JPL-Caltech/SwRI/MSSS/Gerald Eichstädt/Seán Doran
***
Maruša Žerjal je doktorica astrofizike, zaposlena na Fakulteti za matematiko in fiziko, poleg tega je tudi sodelavka Portala v vesolje.
