Tiskane izdaje
Ko sem se odločala o študijski poti, sem vedela, da me zanimata nevroznanost in matematika, pa tudi psihologija in filozofija. Iz vseh naštetih področij sem imela osnovno znanje, ki pa ga ni bilo dovolj, da bi na podlaagi tega sprejela neko dokončno odločitev, ki mi bo definirala poklicno pot. Raziskovala sem programe, iskala možne kombinacije in si pulila lase.
Vsaka univerza me je tako ali drugače silila k neki odločitvi. Lahko bi kombinirala nevroznanost s psihologijo, odpovedati bi se morala matematiki. Ali pa bi se odločila za matematiko, nekje sem našla možnost kombinacije s filozofijo, ampak to bi pomenilo, da se odpovem nevroznanosti. Ko sem že bila sprejeta na eno od škotskih univerz in se nekako odločila, da bo šla moja pot v smeri nevroznanosti in psihologije, sem po naključju našla Maastricht Science Program. Program, ki je nagovoril moje pomisleke in ponudil rešitve. Študij na tem programu mi omogoča, da lahko raziskujem obe smeri in področji in se kasneje odločim, ali pa tudi ne, da se usmerim v samo eno.
Maastrichtov program »znanosti«
Vpisani v Maastrichtov program znanosti (Maastricht Science Program - MSP) poslušajo predavanja iz matematike, nevroznanosti, biologije, fizike in kemije, prav tako pa še iz številnih drugih interdisciplinarnih področij znanosti. Kar je edinstvenega pri tem programu, je možnost, da lahko izbiraš »svoje« predmete in nisi omejen na zgolj eno področje.
V prvih dveh obdobjih morajo vsi študentje poslušati temeljna predavanja (core courses) iz biologije, kemije in matematike, kajti študentje prihajamo iz različnih držav in šolskih sistemov in imamo zato različno predznanje. Namen teh temeljnih predavanj je, da bi vsak študent pridobil neko osnovno znanje, na katerem bi lahko potem gradil naprej. Ko narediš izpite iz teh temeljnih predmetov, si lahko sam izbiraš s seznama, na katerem je več kot sto različnih predmetov.
Poleg nevroznanosti je moj drugi interes matematika. MSP ponuja na področju matematike kar 12 različnih predmetov − možnosti, npr. matematiko prirodoslovnih znanosti, linearna algebra itd. V vsakem obdobju si izbereš dva predmeta in en praktičen predmet, ki enega od dveh izbranih predmetov dopolnjuje. Sedem tednov imaš tako predavanja in PBL (Problem based learning − učenje na osnovi reševanja problemov) iz dveh izbranih predmetov, osmi teden pa je namenjen izpitom. Po izpitih imamo en teden počitnic. S takšnim sistemom ni veliko možnosti za zabušavanje. V enem obdobju se posvetiš zgolj dvema predmetoma in ju poglabljaš. Nanju se lahko zares osredotočiš in rezultat tega je zelo poglobljeno znanje. Seveda le, če si dovolj motiviran, discipliniran in pripravljen učiti se.
Ker si študentje izberajo svoj curriculum, predmetnik, je vsakemu brucu dodeljen akademski svetovalec (academic advisor), ki mu pomaga izbrati predmete, da se smiselno dopolnjujejo. Na primer, mene je zanimala matematika in nevroznanost, vendar nisem bila gotova, ali lahko vpišem oboje, ker nisem videla povezave med njima. Moj svetovalec pa me je opogumil, da je to odlična kombinacija. Poleg tega mi je svetoval še programiranje, ker temelji na matematiki in se lahko uporablja v nevroznanosti.
Pri mojem študiju me navdušuje tudi, da se po eni strani fokusiraš na področje, kjer želiš v prihodnosti delati, po drugi strani pa imaš možnost raziskovanja tudi širše. Po koncu triletnega študija imaš kot bodoči znanstvenik tako znanje iz svojega specifičnega raziskovalnega področja kot tudi širši vpogled na ostala področja znanosti.
PBL - Problem based learning
Učenje na osnovi reševanja problemov (PBL) je temeljni sistem poučevanja na vseh fakultetah maastrichtske univerze in eden glavnih razlogov, da sem se odločila zanjo. PBL je interaktivni pristop k učenju, ki se večinoma izvaja v majhnih skupinah od sedem do 12 študentov. Skrbnik, tutor, takšne PBL-skupine skrbi zgolj za to, da poteka diskusija med študenti znotraj začrtanega tematskega okvira. Na začetku vsake dveurne diskusije se izmed študentov določi voditelja, ki vodi razpravo, skrbi za to, da študentje debatirajo o predvideni temi in da ima vsak študent možnost sodelovanja. Določi se tudi zapisnikar, ki zapisuje ključne poudarke debate. Ti dve funkciji se na vsaki razpravi določita na novo. Tako imamo vsi priložnost, da se naučimo voditi in motivirati debate, se naučiti poslušati in prepoznavati bistvene poudarke razprave, ločevati zrnje od plev.
V teh mentoriranih PBL-skupinah nas spodbujajo, da razmišljamo po svoje in drugače (out of the box). Od nas ne pričakujejo, da se naučimo teme vnaprej, zato je za nas tematika na neki način vedno nova. Nasprotno, misliti moramo s svojo glavo, povezovati gradivo na podlagi našega predznanja in predvsem prosto razmišljati o problemu, ki ga rešujemo, in rešiti čim več vprašanj. Strahu pred postavljanjem neumnih vprašanj ali da bi povedal kaj neumestnega, ni.
Na koncu razprave mogoče (še) ne (po)znamo vseh definicij, vendar jo zapuščamo z nekim širšim razumevanjem teme. Tega se ne da naučiti iz knjig. Predvsem dejstvo, da je Univerza v Maastrichtu multikulturna in tako debatiraš s študenti z različnih koncev sveta, različnih kultur, ki imajo različne poglede na stvari, dela te razprave zanimive in zelo out of the box.
Po končani razpravi v PBL-skupini presejemo zapisano: izkušnje ločimo od teorij, dejstva razdelimo na preverjena in dvomljiva. Ne glede na kvaliteto razprave ali koliko kot skupina vemo o predmetu, vedno ostane nekaj manjkajočih koščkov sestavljanke. Vprašanja, na katera ne vemo odgovorov, postanejo učni cilji PBL-skupine in jih moramo sami poiskati.
Zato se lotimo še individualnih raziskav in poskušamo najti odgovore. Učitelji nam sicer priporočijo ustrezne knjige, a nas spodbujajo, da tudi sami poiščemo druge vire, ki jih delimo s svojo PBL-skupino na naslednji debati. Vsak študent ima prost dostop do univerzitetne baze podatkov, v katero se vsako leto shranjuje tisoče objavljenih raziskav. Manjkaš lahko na le dveh PBL-razpravah, sicer ne narediš predmeta. Če si pripravljen delati in se resno lotiš teh razprav, potem pa ni težav, ko pride čas izpitov. Z vsemi temami si že seznanjen, le malo predihaš svoje znanje, pa gre.
Enkrat na teden imamo tudi praktični predmet, kar pomeni, da preživimo ves dan v laboratoriju in delamo eksperimente. Na razpolago imamo bodisi laboratorij v maastrichtski bolnišnici bodisi laboratorije v Chemelotu. Chemelot je edinstvena znanstveno-poslovna skupnost podjetij (nekak pospeševalnik), ki se bavi s preučevanjem kemije, biologije in materialov ter tako zagotavlja sodelujočim poslovno-znanstveni pospešek prek odprte izmenjave idej. Ne deliš si le laboratorija s profesionalnimi znanstveniki, ampak dostikrat sodeluješ z njimi. Veliko starejših študentov iz moje smeri je že delalo na projektih kakšnega od podjetij, ki delajo v Chemelotu.
Zgoraj opisani pristop k študiju te zares pripravi na prihodnost. Izziva te, da razmišljaš kritično in neodvisno. Ne bojiš se postavljati vprašanj in učiš se komuniciranja s svojimi kolegi na spoštljiv način. V PBL-skupinah se učiš, kako formulirati neko svojo trditev in kako zanjo najti prave argumente, ki jo potrjujejo. Učiteljem se ne verjame na slepo. Pogosto se vnamejo vroče diskusije z njimi, v katerih tako učitelji kot študentje s svojimi argument zagovarjajo svoje trditve. Učiš se, kako raziskovati in kako sam priti do odgovorov. Trdno sem prepričana, da s takšnim pristopom, s tem, da si določiš svoj predmetnik, in s sodelovanjem v PBL-skupinah pridobivaš znanja in veščine, ki jih potrebuješ v prihodnosti. Ne glede na oviro, ki nas bo doletela, se je bomo znali lotiti, saj to počnemo vsa tri leta tako na PBL-razpravah kot v laboratorijih.
***
Ema Rogač Randl je študentka prvega letnika Maastricht Science Programa na Univerzi v Maastrichtu. Za Delo piše blog o študiju nevroznanosti.
