Tiskane izdaje
Spominjam se dogodka izpred let, ko so Japonci za veliko okroglo mizo v hotelski restavraciji po juhi in kakšnem kozarcu vina podlegli pritisku časovne razlike, pospali in prespali večji del predavanja cenjenega nemškega profesorja. V precej lepši spomin pa se mi je zapisal odličen govor profesorja Yamanake med večerjo na nedavnem Svetovnem vrhu centrov znanosti na Japonskem.
Dr. Shinya Yamanaka, profesor na Univerzi v Kjotu, je dobil l. 2012 Nobelovo nagrado za medicino skupaj z dr. Johnom Gurdonom. Nagrajen je bil njun prispevek k odkritju induciranih pluripotentnih matičnih celic, diferenciranih celic, ki so bile reprogramirane v pluripotentno stanje. Izrazi zvenijo tuje in nerazumljivo, in ko smo udeleženci odložili paličice, s katerimi smo iz juhe bolj ali manj spretno polovili rezance, da prisluhnemo predavanju, je verjetno marsikdo med nami pomislil, da bi utegnilo slediti težko razumljivo predavanje. Udeleženci srečanja namreč večinoma niso bili znanstveniki.
Ob profesorju Yamanaki se je na platnu pojavila slika meni neznanega gospoda. To je mož, ki je po predavateljevih besedah najbolj vplival na njegovo delo. »Ga poznate?« Nismo se spogledali, nihče ni tvegal, da bi izpadel edini, ki ne pozna tega pomembnega moža. »Nič čudnega, če ga ne poznate,« je nadaljeval Yamanaka, »to je moj oče!«.
Bil je zdravnik, ki ga je sin močno občudoval zaradi njegove predanosti, vztrajnosti in neusahljive želje za vsako ceno pomagati pacientom. Nato se je na platnu pojavila še slika drugega moža, ki ga Yamanaka šteje med pomembne ljudi v svojem življenju. Tudi tega nismo poznali, a zdaj smo bili glede tega mirnejši. Slika je prikazovala moškega z nenavadnim obrazom in redko boleznijo. Poleg obraza so tudi njegovo telo zaznamovale velike izbokline. Kot je pojasnil Yamanaka, še ni jasno, zakaj v mišicah nastaja kostno tkivo, ki lahko sčasoma pripelje stanje do nevzdržnega, in kako ta proces ustaviti. Kot njegov oče si tudi on goreče želi, da bi lahko temu človeku in njemu podobnim pomagal. Prepričan je, da bo medicinska znanost kmalu našla odgovore in rešitev tudi za to bolezen. Zazrt v svoje raziskovalno področje vidi možno rešitev v celičnem reprogramiranju in matičnih celicah, k čemur bo pripomoglo vedno bogatejše temeljno znanje na teh področjih.
Sledil je dolg trenutek tišine, polne misli na usodo moža na sliki, in nato dolg aplavz. Čez čas smo znova prijeli jedilne paličice in pogovor se je zavrtel okoli pravkar slišane zgodbe. Koliko takšnih bolezni je še, ki jih še ni mogoče (o)zdraviti?! Zakaj ne gre vse skupaj malo hitreje?! Skozi možgane mi je šinila zgodba, predstavljena nadstropje više, v kabinici, skozi katero je pot vodila k predstavitvi raziskav na področju regenerativne medicine. Kratek animirani film prikazuje fanta na invalidskem vozičku, ki je z mamo na enem pogostih obiskov pri zdravniku. Zdravnik jima pojasnjuje, da bolezen za zdaj velja kot neozdravljiva, vendar potekajo raziskave, ki obetajo, da bo njegovo bolezen morda kmalu mogoče zdraviti s pomočjo matičnih celic. Vendar je treba še počakati, raziskave so namreč dolgotrajne in drage. Nemogoče si je zamisliti, kaj v animiranem filmu izražajo oči matere in sina z napredujočo boleznijo.
Bolečino ob misli, da zdravilo ali postopek zdravljenja še nista dosegljiva, ko ju potrebuješ, je težko primerjati s pričakovanjem hitrejših in zmogljivejših naprav in tehnologij, ki vsakodnevno dokazujejo hiter napredek sodobne znanosti. Pa vendar seveda to ne pomeni, da navijam le za izdatnejšo podporo medicinskim znanostim. Kako bi brez temeljnih raziskav na področju fizike osnovnih delcev sicer napredovala diagnostika in zdravljenje? Spomnimo se na primer diagnostike z molekularnim slikanjem ali pa zdravljenja raka s pospeševalniki delcev. Ali pa na primer interneta, ki so si ga zmislili in razvili v Cernu! Kako bi na primer brez temeljnih raziskav na področju materialov in elektronike razvili in izdelali fleksibilne ekrane in vedno lažje prenosnike z vedno večjo zmogljivostjo? Kako bi brez raziskav v kemiji in farmaciji naredili razne pripomočke, ki mnogim lajšajo vsakdan?
Znanost je skoraj vse življenje po malem vračala Stephenu Hawkingu za njegove prispevke v znanosti. V bolezni, ki ga je pestila od rane mladosti in bi nas v preteklosti kar hitro prikrajšala za veliki um, so mu napredni tehnološki pripomočki omogočali doživeti 76 let. Ne le dihati, temveč tudi nadaljevati raziskave, potovati in komunicirati, deliti znanje z drugimi. Danes, ko se v mislih poslavljam od znanstvenika, ki je bil zaradi svojega dela in vztrajnosti vzor mnogim, si želim, da bi se pristojni v vseh vladah sveta zavedli pomena znanstvenih raziskav.
