Popolna predanost

Tudi sam sem se spraševal, ali Žan Košir po tako težkem obdobju lahko poseže po kolajni, a je bilo na podlagi njegovega karakterja mogoče sklepati, da je v Koreji kandidat za zmago. Vse to veliko pove o njem in njegovi predanosti športu. Kolikor ga poznam, so mu OI že od nekdaj predstavljale enega največjih izzivov v karieri. Verjamem, da je vse podredil temu, da je dosegal konstantne rezultate prav na tem tekmovanju.

Za uspeh na OI sta pomembna glava in telo, po mojih izkušnjah glava bolj kot telesna pripravljenost ali zdravje. Tudi sam sem nekatere največje uspehe dosegel v slabem zdravstvenem stanju in se lahko prepričal, da te psiha drži v vrhu. Vendar pa 90 odstotkov športnikov tekmuje v stresu in so daleč od stika z vrhunskostjo, potrebno za odličja na OI.

Ob polemikah glede Žanovega polfinalnega nastopa v Pjongčangu le to: iz posnetka je jasno videti, da je vsaj 10 cm pred Korejcem prečkal ciljno črto, kar pa ne pomeni, da je tudi zmagal v dvoboju. Vsak vrhunski deskar si na ogledu proge iz tega razloga podrobno ogleda ciljno črto in položaj fotocelic. Košir je imel veliko smole, da ob prihodu v cilj z roko ni prekinil fotocelice.

Vrh paralelnih disciplin je »star«, tudi v preteklosti so zahtevale precej izkušenj. Tokratni zmagovalec Nevin Galmarini me je svojčas frustriran vprašal, kdaj bo že prišel njegov čas. Že tedaj je bil dovolj hiter za velike zmage, le izkušenj mu je manjkalo.

Težko odgovorim, ali bi na Žanovem mestu zdaj zaključil kariero. Končati športno pot je najtežja odločitev za slehernega športnika. Pred leti me je po enem od treningov vprašal, kaj je pomembneje: športna pot ali vse druge aktivnosti in izkušnje, ki sem jim ob profesionalnem športu posvečal vse preveč pozornosti. Takrat sem mu dal vedeti: dokler ima stik z vrhunskostjo, je to edino, kar šteje; ko enkrat tega stika ni več, je pot nazaj zelo trda.

Ester Ledecka? Njen podvig bo zelo težko ponovljiv, res pa je tudi, da v moškem športu česa takega verjetno ne bi bilo mogoče doseči. Držim pesti, da se morda posreči Shaunu Whitu čez dve leti na poletnih igrah v Tokiu, kjer bi lahko zbirko kolajn dopolnil še z uspehom v rolkanju.

Kot je v Pjongčangu potrdil Žan, je ta čas kondicija slovenskega deskanja dobra, sprašujem pa se, kdo bo nosil šampionsko zastavo po njegovi upokojitvi. Uspehom iz preteklosti bo namreč zelo težko slediti, sploh ker sta Košir in Rok Marguč zadnjih nekaj let trenirala po svoje in se mlajši niso imeli kje učiti oziroma nista dovolila pravega stika z rojaki iz reprezentance. Sam sem imel to srečo, da so me blizu spustili nekateri takratni šampioni v tujih ekipah. Če tega stika ne bi dobil, verjetno ne bi nikdar uspel.

Zakaj je tako malo deskarskega podmladka? Svet se spreminja. Tudi ulica, na kateri sem odraščal, je bila nekoč polna otrok, danes pa je prazna, kot da vlada policijska ura. Očitno se vse več najstnikov preveč posveča virtualnemu svetu, kar posledično pomeni, da se s športom ukvarja vse manj otrok.