Olimpijski dnevnik: Žiga ga lomi

Torek, 20. februarja, naj bi sodil med tiste zgodovinske dneve za slovenski hokej. In če bi sodili zgolj po prikazanem na tekmi z Norveško, odločilni za vstop v olimpijski četrtfinale, bi se risom dejansko lahko samo priklonili. Že dolgo namreč v njihovi izvedbi ni bilo videti tako zrele in povezane predstave, dejansko na tem turnirju vredne uvrstitve v končnico.

Podaljšek se po neodločenem izidu v 60 minutah ni razpletel po slovenskih željah, a precej hujša škoda, kot je ta nesrečni poraz, se je pripetila našemu hokeju in predvsem enemu njegovih najvidnejših akterjev, 29-letnemu napadalcu Žigi Jegliču. Pred tekmo, ob ledeni ploskvi. Ujel se je v dopinško past, podobno kot jeseni biatlonka Teja Gregorin. A primera sta si med seboj povsem različna, omenjena bronasta olimpijska iz Sočija, je po domala osmih letih plačala davek za prekršek iz Vancouvra 2010. Rastni hormon, ki so ga odkrili pri njej, sodi v drugo kategorijo dopinga kot Jegličevo zdravilo za astmo. Primer je tudi svež – 16. februarja so ga testirali, štiri dni pozneje je že sledil suspenz z odvzemom akreditacije in odhodom iz olimpijske vase.

Gorenjca iz Podbrezij poznam že dolgo. Prvih hokejskih skrivnosti se je učil na Bledu, kot izjemno talentiranega mladeniča so ga privabili v bolj ambiciozno Podmežaklo, tam je v napadu z Rokom Tičarjem in Robertom Saboličem predstavljal strah in trepet za vratarje jeseniških tekmecev v EBEL. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo odšel v eno od močnejših lig, po preizkusih na Finskem in v Nemčiji je dočakal prestop med izbrano elito na stari celini – KHL.

V Bratislavi je užival v najlepših dneh svoje klubske kariere, navijači ga – podobno kot Tičarja – tam kar ne morejo pozabiti, bil je priljubljen tako zaradi mojstrovin na ledu kot prijaznosti v stiku s privrženci, prijatelji, pokrovitelji, novinarji. V izjemno ostri ruski interni konkurenci po odhodu iz slovaške metropole še ni uresničil vseh ciljev, po današnjem dnevu pa je vprašanje, kdaj in kako jih sploh bo?

Zapletel se je v črno zgodbo, trdno je prepričan, da, z izjemo malomarnosti in pozabljivosti, krivde za nastali zaplet ni. Jemal je pršilo za lajšanje dihalnih težav, v vrhunskem športu pri številnih astmatikih brez tega ne gre. Kako resna je njegova bolezen, najbolje ve sam, pred njim je zdaj temeljito dokazovanje odgovornim o tem, da ni zlorabljal dopinga. Se je pa ta, na videz prav miren in prijazen mladenič, zdaj že drugič znašel na zatožni klopi. Lani pomladi se je namreč na svetovnem prvenstvu zelo nevarno, z rezilom drsalke, lotil dvoboja ob ogradi s švicarskim hokejistom, posledice bi bile lahko tragične. Odnesel jo je z opozorilom prepovedi nastopa na dveh tekmah, ko se je vrnil na led, ni bil več tako konkurenčen, kot smo od njega vajeni.

Tudi zdaj med vsemi, ki ga poznamo, ni malo takšnih, ki smo presenečeni, da ga je še v drugo polomil. Zaradi dveh dejanj si je pokvaril ugled. Močno bo moral garati, da si ga povrne.