Prepričal se je, da je mogoče zmagovati tudi z bolečino

Deskarski asi, denimo Sigi Grabner in Vic Wild, o Žanu Koširju zgolj s presežniki.

Objavljeno
26. februar 2018 01.00
Janez Porenta
Janez Porenta
Ljubljana – Z veleslalomskim bronom je deskar na snegu Žan Košir postal drugi najuspešnejši zimski olimpijec v slovenski zgodovini, zgolj za Tino Maze, ki je osvojila po dve zlati in srebrni. V žepu ima že tri odličja, eno srebrnega in dve bronastega leska. Bo pri 33 letih in po mnogih zdravstvenih težavah to primeren trenutek za slovo? Še pred Pjongčangom se je zdelo tako, zdaj ni več samoumevno.

»Ne bom tvegal življenja za eno kolajno. Ne glede na razplet bo življenje čez mesec dni enako kot prej, nič lažje mi ne bo,« je ob prihodu v Pjongčang razmišljal trezno. Takšen je že vso kariero: ne zaletava se, zaveda se svojih zmožnosti in omejitev, predvsem pa zna realno oceniti domet svojih dosežkov. Kolajna bo še nekaj časa odmevala v javnosti, velikega učinka pa od nje ne bo. Navsezadnje se je pred leti med njim in Smučarsko zvezo Slovenije (SZS) po nepotrebnem iskrilo, ker ni dobil v celoti izplačane nagrade za končno 2. mesto v paralelnem slalomu in 3. v skupni razvrstitvi paralelnih disciplin v sezoni 2012/13.

Bolečina je sopotnica

»Samozavest je mogoče pridobiti tudi drugače, ne zgolj s telesno pripravo. Tudi s psihično. Včasih tega nisem potreboval in se zato s tem nisem ukvarjal, zdaj mi pride prav,« je potrdil, da je bilo treba ob zavedanju, da bodo bolečine v hrbtu njegova stalnica, spremeniti miselnost in se otresti neprestanega nalaganja rezultatskih bremen. Zdaj je v težavah, zaradi katerih je moral omejiti trening in selektivno izbirati tekme, na katerih nastopa, našel tudi dobro točko – tekmeci namreč ne vedo, kje sploh je, kaj se dogaja z njim, kako visoko lahko poseže. »Želim, da se me bojijo,« useka. In res se ga. Ne tekmuje veliko, kadar pa, je vselej konkurenčen najboljšim.

Bolečina je njegova sopotnica. Prisilila ga je v prepričanje, da je mogoče zmagovati tudi z njo. Leto pred Vancouvrom ga je uščipnilo v hrbtu in je moral pod nož, pa se vseeno pravočasno sestavil in na OI vpisal šesti rezultat. Še huje je bilo po zmagoviti sezoni 2014/15, v kateri se je veselil naslova svetovnega podprvaka in treh globusov, saj stroka za njegove zdravstvene težave ni našla pravega odgovora. Po skoraj dveletnem prisilnem počitku, med katerim je pobegnil izpred oči javnosti in je nad njegovo prihodnostjo visela tančica skrivnosti, se je vrnil lani na Rogli in, brez pravega treninga in tekmovalne rutine, zasedel 3. mesto. Ki je šokiralo vse, on pa iz tega ni delal drame.

Grabnerjev učenec

Želel je nastopiti tudi na lanskem SP v Sierri Nevadi, a si premislil predvsem v luči Pjongčanga, ki mu je podredil vse. »Naprej me žene neosvojeno v Sočiju. Javnost pomni zgolj kolajne, a s tem se bom moral spopasti sam, namesto mene ne bo nihče storil ničesar,« je pred igrami zatrjeval 33-letni Tržičan, ki ga trenira vrstnik in nekdanji reprezentančni kolega Jernej Demšar. Svojčas je bil Žan tudi v ekipi avstrijskega zvezdnika Sigija Grabnerja, ki je o svojem nekdanjem »učencu« vselej govoril s presežniki: »Žan je bil pred leti pod mojim okriljem, zato ga dobro poznam. Je značajsko izjemno močna osebnost s strogimi načeli, kar ga je – ob nespornem talentu – pripeljalo do mnogih uspehov. Občudujem ga.«

Košir si je s svojim pristopom, krivde za svoj neuspeh nikdar ne vali na druge, ravno tako ne tarna nad zdravstvenimi težavami, priboril naklonjenost tekmecev. V soboto je o njem spregovoril tudi dvakrat zlat v Sočiju, Američan z ruskim potnim listom Vic Wild: »Zelo ga spoštujem in če kdo, si je kolajno v Koreji zaslužil on.«