Vsak dan sem dal od sebe maksimum, tudi če je bilo to le deset počepov

Pjongčang – Zadnji slovenski nastop na igrah v Pjongčangu je Sloveniji prinesel drugo kolajno. Sprva je bil deskar Žan Košir precej razočaran nad bronom, saj si je želel zlato, ki mu še manjka v olimpijski zbirki, na sprejemu v Slovenski hiši, ko je imel odličje že okoli vratu, pa je bil bolj pomirjen in zadovoljen.

V prvem odzivu po tretjem mestu ste dejali, da ste se v Sočiju počutili, kot da ste zadeli na lotu, tu pa dobili nekaj, kar že imate. Občutite ob nekajurni časovni oddaljenosti že več zadovoljstva?

Vsekakor. Na podelitvi sem spoznal, da je kolajna poseben dosežek, lepo doživetje je bilo vse skupaj. Na tekmi sem želel čim višje, apetiti so bili veliki, na koncu je bilo nekaj jeze, a zdaj je vse to mimo, ponosen in vesel sem, da sem osvojil bronasto kolajno in na najboljši možni način končal olimpijski cikel.

Seveda ni nič narobe, da ste želeli zlato kolajno …

Nikakor. Matematika je kazala, da lahko posežem po zlati kolajni. Letos sem že bil dvakrat najboljši v kvalifikacijah, kar šteje več, kot morda mislite. Tu pa sem med nastopi čutil, da bi lahko v vsakem trenutku še kaj dodal. V polfinalu bi lahko bil do konca bolj natančen in bi se prebil v veliki finale, tu pa bi me zanimalo, do kod bi moral iti, da bi premagal Nevina. Tisti, ki se spoznajo na deskanje, so ocenili, da bi moral s takimi nastopi danes zmagati. Ti občutki so bili v meni.

Mislite, da ste zmagali v polfinalu?

Nima smisla, da bi se počutil oškodovanega, naj pa ljudje sami ocenijo, kdo je bil zmagovalec dvoboja. Nikakor pa si nisem mislil, da je bil tekmec tako blizu mene, vseskozi sem imel občutek, da je vsaj pol vratc stran, zato sem tudi ob prihodu v cilj dvignil roke v zrak. Očitno sem ga imel v slepem kotu.

Vas bo ta stotinka preganjala še dolgo?

V Sočiju sem za enajst stotink zgrešil zlato kolajno v slalomu in to mi je šlo večkrat skozi misli. Zdaj pa mislim, da bo šlo hitro mimo. Nisem jezen ne nase ne na merilce, glavno je, da sem še vedno na zemljevidu deskanja na snegu.

Za vami je zelo težavno obdobje, nastop na igrah je bil negotov – koliko dvomov, bolečin je v tej kolajni?

V njej vidim samo to, da moje delo ni bilo zaman. Vsak dan sem šel iz svoje cone udobja. Dogajale so se mi zadeve, ki jih še opisati ne bi znal. V tej kolajni vidim plod dela na povsem nov način. Včasih sem delal sistemsko, lahko bi natančno določil, koliko sem dvignil uteži, koliko sem tekel, vse je šlo po učbenikih. Tokrat pa je šlo vse skupaj le iz dneva v dan. Ampak sem vsak dan dal od sebe maksimum, tudi če je bilo to, denimo, le deset počepov, ker več nisem zmogel. Tako sem spet svoje telo dvignil do ravni, ki je zadostna, da sem na glavni tekmi dosegel največ. To je tudi dokaz, da je bila moja glava tako naravnana.

Zlate kolajne sicer niste osvojili, je pa vaša olimpijska zbirka lepa z eno srebrno in dvema bronastima.

Bolj bi izpostavil veliko stanovitnost v osmih letih. Leta 2009 sem se hudo poškodoval, moral na operacijo, v Vancouvru pa bil čez devet mesecev šesti. V Sočiju je vse potekalo gladko in sem osvojil dve kolajni, zdaj sem po veliko težavah tu, kar kaže na moje lastnosti: delavnost, vztrajnost.

Kdaj ste spet začeli verjeti, da vam lahko uspe na OI?

Po tekmi v Lackenhofu, ko sem bil najboljši v kvalifikacijah. Tako se bojim, da imam blokado, ki mi ne dopušča, da bi šel na tako visoko raven vsak dan. Postopoma sem si do sem vlival samozaupanje, tu pa je šlo potem bolj za avtomatiko, ki jo imam očitno v sebi. Če si zaupam, če se ne bojim, lahko spet deskam, kot sem nekoč. Ocenjujem, da je bil to eden mojih boljših olimpijskih nastopov sploh.

Kako bi primerjal vrednost kolajn iz Sočija in tu?

Ne bi hotel zbijati cene tistima iz Sočija, a za tole sem imel veliko več dela. Veliko več sem vložil v to kolajno kot v tisti dve, tedaj je vse teklo po načrtu, šablonsko. Zdaj pa sem se počutil, kot da bi bil v vesolju, kot da ne bi vedel, kakšne zakonitosti obstajajo, vsak dan je bilo nekaj novega.

Kakšni so vaši odnosi z zvezo? Ko ste bili poškodovani, ste opozarjali, da so pozabili na vas.

Mislim, da se bodo morali vsi, ki sodelujejo pri tem, enkrat odločiti, ali je vse skupaj postalo samo biznis in bodo podpirali le tiste, ki zmagujejo, ali pa bodo gledali širšo sliko. Če je nekdo šampion, je to treba ceniti, ne pa da se ga odpiše čez noč, sploh pa ne tedaj, ko bi potreboval največjo pomoč, ko je šibek. Življenje je ves čas boj, a to niso preproste zadeve. Danes sočustvujem s športniki, ki jim ni uspelo, ki so poškodovani, to doživljam veliko bolj čustveno, očem javnosti ostaja nevidno, kaj se dogaja. Svojih mulcev ne bi nikoli zaupal tem živalim, da bi jih na koncu uničili. Če sem pošten, se bom poskušal čim manj udeleževati vseh druženj in fotografiranj s kolajno, ker imam dovolj. Tega sem veliko izkusil po Sočiju, ko sem potreboval pomoč, pa ni bilo nikjer nikogar. Moje telo je preveč izmučeno, da bi se cele dneve fotografiral, se smejal, bil simpatičen, od tega pa nimam nič.

Kako daleč vidite ta čas svojo tekmovalno prihodnost?

Če bi deloval na tak način kot doslej, torej da bi se udeleževal le določenih tekem, ko bi bil v najboljšem stanju, bi lahko tekmoval vsaj še dve leti. Zanimajo me le najvišja mesta, sem pa rad v tem pogonu, da vstanem z namenom, da nekaj pri sebi izboljšam. Življenjski slog mi ustreza. Prihodnost zdaj vsekakor vidim bolj svetlo, kot sem jo pred nekaj tedni.

Je bil to vaš zadnji olimpijski nastop ali bi vas lahko gnala naprej želja po zlati olimpijski kolajni, kot vas je od Sočija do Pjongčanga?

V osnovi si želim nastopiti v Pekingu, a dejstvo je, da nisem več najmlajši. Bil sem že zelo pesimističen, mislil sem, da je telo nemogoče sestaviti, ko se enkrat toliko izmuči in poškoduje. A morda si je zdaj telo odpočilo in se bom spet počutil bolje. Če bom videl, da lahko še kaj dosežem, se bom znova lotil zgodbe, sicer pa se bo vse skupaj končalo in se bom posvetil drugim stvarem v življenju.