Dobro jutro iz Pjongčanga: Navijačice

Ni vedno pomembno zmagati. Včasih je pomembneje z nasmehom sprejeti poraz. In peti, mahati z rokami, plesati, kot da je že sam optimizem svojevrstna zmaga. Takšen vtis so v soboto naredile severnokorejske navijačice na tekmi med združeno Korejo in Švico.

Pele so, mahale z rokami in plesale vse do zadnjega gola, ki so ga premočne Švicarke zabile v korejsko mrežo, pri čemer so svojo ohranile nedotaknjeno. In če je bil v dvorani v mestu Gangneung, kjer potekajo vsa olimpijska tekmovanja na ledu, kdo, ki do zdaj ni gledal televizije in ni bral časopisov, tako da nima pojma o tem, da se je še pred nekaj tedni govorilo o jedrski vojni na Korejskem polotoku, si je ta gotovo zaželel naslednji dopust preživeti v Severni Koreji, kjer so vsi ljudje tako veseli, vsa dekleta tako lepa, petje pa tako angelsko, da ob njem sploh ni težko prenesti poraza z 8 : 0.

Prišlo jih je 229. Oblečene v enake rdeče trenirke so se razporedila po skupinah na različnih straneh arene in kaj hitro pokazale, da so veliko bolje pripravljene kot same športnice. »Bodite močne!« so prepevale. »Zmaga, zmaga!«, »Združitev, združitev!«, »Mi smo skupaj, mi smo eno!«

Nihče ni ostal ravnodušen. Resda se je govorilo, da so bile navijačice skrbno izbrane na podlagi partijske neoporečnosti, da so še najbolj podobne robotom, da ne mislijo s svojimi glavami, da so propagandno sredstvo diktatorja iz Pjongjanga …, pa vendar so jih vsi sprejemali z dobrohotnimi nasmehi in se spraševali, ali bi bilo mogoče svet spremeniti z navijaškim optimizmom. Brez jedrske bombe. Brez balističnih izstrelkov. Brez enega samega naboja. Brez enega samega gola v švicarski mreži.

Olimpijada v Pjongčangu je šele tri dni, mi pa že vemo, po čem se je bomo spominjali. Po novem upanju na mir. Po tistem, kar je nekje nad športom. Po drugi vrsti zmage. Po vprašanju: so navijačice v rdečem privid ali morebitna stvarnost? In po odgovoru, ki ga ne bomo dobili.