Ko ne deluje žičnica in letijo smuči

Delo enega od sodnikov FIS na ženskih tekmah opravlja Tomaž Čižman, ki ima v Pjongčangu polne roke dela.
Objavljeno
14. februar 2018 20.38
Saša Verčič, poročevalka
Saša Verčič, poročevalka
Pjongčang – Ko so prireditelji prisiljeni odpovedati slalomsko tekmo zaradi vetra, potem je jasno, da so razmere nevzdržne. To se je zgodilo v Pjongčangu, natančneje Jongpjongu, kjer se težave v alpskem smučanju kopičijo, med tistimi, ki lahko nad razmerami le zmajuje z glavo, pa je tudi Tomaž Čižman, eden od sodnikov FIS na tukajšnjih ženskih tekmah.

Medtem ko so se morali pri FIS že zagovarjati, zakaj so pri deskarkah prostega sloga v ponedeljek v močnem vetru dovolili finale v snežnem kanalu ter s tem ogrožali deskarke, so v alpskem smučanju veliko bolj previdni. Prav tako v ponedeljek je odpadel ženski veleslalom, pred tem že moški smuk, včeraj še ženski slalom.

»Želimo, da so razmere pravične za vse, to je olimpijska tekma, enkrat na štiri leta, če bi jo v sredo skušali na vsak način izvesti, bi bila to katastrofa, še dolgo časa bi poslušali, zakaj smo to storili. Ker vemo, da se bo vreme izboljšalo, nismo pod stresom in imamo še en dan rezerve, slalom bi lahko izpeljali tudi pod reflektorji v Džongsonu. Kolikor se da, stremimo k temu, da so razmere pravične za vse. Saj niso vedno, se pa lahko potrudimo, kolikor se moremo. Danes res ne bi bilo dobro, da bi bila tekma,« je pojasnil Čižman in precej neprijetne razmere v cilju označil za – Havaje. Kako je bilo potem na štartu?

»Res grozno, smuči je metalo, vse je letelo naokoli. Tu spodaj nimate realne predstave, zgoraj je povsem drugi svet. Na štartu sem stal več kot pol ure, da sem spremljal razmere, in veter se je umiril za 15 sekund, pol minute, a potem pride sunek s 100 km/h. Zjutraj sploh ni delovala žičnica,« je opisoval nekdanji smučar ter ob pripombi, da je odpoved slaloma zaradi vetra res nekaj nevsakdanjega, odgovoril, da sam česa takšnega doslej ne pomni.

Obletnica Calgaryja

Čižman se je na olimpijske igre sicer vrnil prvič po tridesetih letih in Calgaryju 1988. »Sicer to delo opravljam v svetovnem pokalu, prvič pa na olimpijskih igrah. Ko so me nominirali, sem se odločil, da sprejmem, ker je ravno obletnica mojega nastopa v Calgaryju, po drugi strani pa je funkcija tudi čast, saj je bilo izbrancev zelo malo,« je dejal 53-letni Ljubljančan in ob tem obupano zavzdihnil, da je že od nedelje vsak dan na progi, pod streho pa ni še niti ene tekme …

Svoje delo sicer veliko raje opravlja na tekmah svetovnega pokala, ko gre za zelo rutinirane prireditelje, čeprav je tudi tu kar nekaj osebja FIS. Kot pravi, po takšnih dogodkih ne hrepeni, od Calgaryja ni bil na nobenih olimpijskih igrah, tokrat pa je verjetno zadnjič. Ni navdušenec nad gnečo, nad nenehnimi kontrolami in podobnim, kar prinaša takšen dogodek. Kaj se je na OI spremenilo v treh desetletjih?

»Zelo težko bi karkoli rekel. Na zimskih igrah je namreč vedno tako, da so smučarji povsem dislocirani, mi smo bili nastanjeni dve uri stran iz mesta. V mestu sem bil na odprtju in morda sem dvakrat prespal v olimpijski vasi, to je vse, kar sem imel od iger. Za tekmovalce so igre kot vsaka tekma svetovnega pokala, razen da pač povsod vidijo pet krogov, da se reče, da smo na olimpijskih igrah, ter da je več pompa, novinarjev ipd.,« pravi in ob takšnem razmišljanju ne goji niti posebnih spominov na Calgary.

Njegovega dosežka še niso presegli

»Ne čutim posebnih čustev do takšnih prireditev. Nisem pa pozabil, da je bilo slovesno odprtje na moj rojstni dan. In mislim, da bi lahko tudi kakšen boljši rezultat dosegel, čeprav je moje 9. mesto še vedno najboljši slovenski moški na igrah v superveleslalomu. Drži že 30 let … Upam, da ga bodo fantje počasi izboljšali ali pa se mu vsaj približali,« razmišlja presenetljivi dobitnik superveleslalomskega brona s svetovnega prvenstva 1989 v Vailu. Kaj mu pove podatek, da je po tem času njegov rezultat še vedno najboljši?

»Da je nekaj narobe. Kaj, pa ne vem, ker nimam vpogleda. Vidim samo rezultate in nastope, v katerih pa se mi ne zdi veliko stvari narobe. Če so prejšnja leta dosegali dobre rezultate, potem nekaj ne deluje, kot bi moralo, ne vem pa, kaj je to,« pravi o svojih naslednikih v hitrih disciplinah Čižman, ob tem pa izpostavlja drugega slovenskega aduta – Žana Kranjca.

»On bo res močno orožje, ta proga bi mu lahko ustrezala. Komaj čakam nedeljski veleslalom. Žan smuča vrhunsko, v glavi je uredil stvari, med najboljšimi tremi v svetovnem pokalu je že bil, ostane mu napad na kolajno. A tudi če je ne bo, to ne bo nikakršna katastrofa, na olimpijskih igrah je vsaka uvrstitev med deseterico vrhunska. Težava je pač, da smo Slovenci iz Sočija preveč razvajeni. Tedaj sem takoj ocenil, da bera ni bila realna, ljudje pa še kar veliko pričakujejo. Če osvojimo eno kolajno, bom zelo srečen,« je še dodal Čižman ob spremljanju še ene snežne zavese, ki jo je povzročil močan sunek vetra.