Olimpijski stroški: Štadion za 50 milijonov bodo uporabili štirikrat

Pjongčang – Dva tedna potem, ko se bo v Pjongčangu spustil zastor olimpijskih iger, se bodo začele paraolimpijske igre. Ko se bodo 25. marca tudi te končale, bo velik del objektov, zgrajenih za ta dva športna dogodka, preurejenih v nekaj, kar ni povezano z igrami. Nekateri drugi pa bodo z ugašanjem zadnjih reflektorjev končali svojo kratko dobo.

To se bo na primer zgodilo z Olimpijskim štadionom, ki je bil zgrajen prav zato, da bo v uporabi zgolj štirikrat: ob odprtju ter zaprtju olimpijskih in paraolimpijskih iger. Mnogi »športni ekonomisti«, ki spremljajo učinkovitost športnih iger in njihov trajni učinek na državo gostiteljico, so že vnaprej izpostavili Pjongčang kot pozitiven primer pristopa k OI. Na primer, za Olimpijski štadion s 35 tisoč mesti so porabili slabih 50 milijonov evrov. Kljub temu, da se je zastavljalo vprašanje, ali ne bo obiskovalce zeblo, ko bodo v zimskih nočeh pri temperaturi -14 stopinj Celzija nekaj ur sedeli na sedežih, so vseeno sprejeli racionalno odločitev, da ga ne prekrijejo s streho in ne opremijo z grelci. Zgradili so ga tako, da ga bodo kar najlažje razstavili. Težko si je namreč zamisliti, čemu bi takšen štadion služil sredi ruralnega okolja, kjer je prebivalcev nekaj več, kot je sedežev na njem.

Za zimske igre v Pjongčangu so porabili 10,5 milijarde evrov, kar ni malo, a je vseeno »drobiž« v primerjavi s Sočijem pred štirimi leti, ko je bilo po najnovejših študijah porabljenih skoraj 44 milijard, ali pa poletnimi igrami v Pekingu leta 2008, ko so porabili skoraj 25 milijard evrov. Ekonomisti so vnaprej opozorili, da se mora vsako mesto (pa tudi država), ki se odloči potegovati za gostitelja OI, zavedati, da je, na primer, Montreal kot gostitelj poletnih iger leta 1976 potreboval 30 let za odplačilo dolgov. Spektakularni Olimpijski štadion, ki so ga zgradili za to priložnost, je danes zbirni center za azilante.

V Ptičjem gnezdu video igre

Na znamenitem pekinškem stadionu Ptičje gnezdo, na katerem so pred skoraj desetimi leti odprli in zaprli poletne olimpijske in paraolimpijske igre, se dolgo ni nič dogajalo. Na pogled prekrasna arhitekturna stvaritev Jacquesa Herzoga in Pierra de Meurona, za katero je bilo porabljenih 250 milijonov evrov, so od konca športnih iger leta 2008 uporabili samo nekajkrat. Na njej so izvedli opero Turandot, nogometna moštva iz tujine pa so odigrala nekaj tekem. Zadnje čase služi za tekmovanja v igranju video iger. V olimpijskem sijaju naj bi spet zaživel čez štiri leta, ko bo predvidoma gostil odprtje zimskih olimpijskih in paraolimpijskih iger.

Iz problema »kaj po olimpijskih igrah« je vzniknil koncept »začasne arhitekture«. Toda preureditev športnih objektov v nekaj drugega se je prav tako izkazala za bolj zapleteno, kot so si to mnogi predstavljali. Rio de Janeiro je, na primer, načrtoval, da bo štadione, ki so ostali po poletnih igrah leta 2016, spremenil v šole, a so bili načrti hitro opuščeni. Večina objektov, zgrajenih za OI v Atenah leta 2004, je prav tako prepuščenih propadanju. Načrti za njihovo uporabo v druge namene so vse globlje zakopani v predalih mestnih urbanistov in vlagateljev.

Strokovnjaki, kakršen je profesor na kolidžu Smith Andrew Zimbalista, pozdravljajo odločitev Pjongčanga, da po koncu Olimpijski štadion razstavi. Za njegovo vzdrževanje bi bilo potrebnih osem milijonov evrov letno, zato je bolj racionalno in upravičeno, da ga spremenijo v park.

Kaj pa bo z ledenimi dvoranami v mestu Gangnung? Prvotna zamisel je bila, da bi hokejsko središče spremenili v hladilnico za morske sadeže, saj je v mestu, ki leži na obali, ribolov zelo pomembna gospodarska panoga. Vendar pa je bila zamisel zavržena skoraj takoj, ko je bila predložena. V času našega obiska v Gangnungu, ko so odštevali še zadnjih sto dni do začetka OI, so lokalni funkcionarji zatrjevali, da bo imela novozgrajena dvorana isto namenskost tudi po igrah. Izkoristili jo bodo za pospeševanje športov na ledu v celotni regiji … Tu pa tisti, ki imajo denar, igrajo golf, tisti, ki ga nimajo, pa imajo radi nogomet in košarko.

Pridobitvi vas in vlak

Morda bo najmanjša zguba povezana z olimpijsko vasjo. Gre za skupino osmih nebotičnikov, katerih apartmaje so dali že vnaprej na trg ter jih del že prodali meščanom. Po vsej verjetnosti tiči v tem razlog za to, da so kuhinje in elementi v kopalnici pazljivo zaviti v zaščitno folijo. Nekateri začasni prebivalci so bili zato v dilemi, ali jih sploh smejo uporabljati.

Vprašanje, ali so olimpijske igre finančno še sploh smiselne, je večinoma povezano prav z nepovratnimi stroški, ki so povezani z izvedbo poletnih oziroma zimskih iger. V primeru Južne Koreje je pokrajina Gangvon, kjer se nahaja tudi Pjongčang, dobila veliko že s hitrim vlakom, ki povezuje Seul (oziroma mednarodno letališče Inčon, ki je od glavnega mesta oddaljen 40 kilometrov) in Gangnung, saj bo to gotovo vneslo svežino v gospodarski razvoj ruralnega območja.

Ko bo ugasnil olimpijski ogenj, se bo v Pjongčang vrnilo mirno življenje. Vendar pa se bodo olimpijske igre vpisale v zgodovino kot primer, kako se izogniti pretiravanju. Za to priložnost niso zgradili luksuznih hotelov, pa tudi smučišče Alpensia ni bilo nič bolj mondeno, kakor pred zimskimi igrami. Za turiste in ljubitelje zimskih športov bo morda bolj priljubljeno zgolj zaradi spominov na to, kar se je tu dogajalo pretekla dva tedna in kar se še bo dogajalo do 25. marca. Tudi to ni malo. To pa je pravi olimpijski pristop, ki smo ga zaradi tistih gostiteljev iger, ki so iz nje naredili predrago razkazovanje lastne moči, večinoma pozabili. In ga bomo najbrž spet, saj bodo čez štiri leta zimske igre v Pekingu.