Tam, kjer je Koreja najbolj zelena

Pjongčang – Če je lesena konstrukcija kozolca na smučišču Jongpjong prikaz slovenske narodne tradicije, potem je zelena barva športne opreme, v katero so oblečeni vsi člani slovenske olimpijske reprezentance, tista prava duša Slovenske hiše, ki so jo uradno odprli drugi dan zimskih olimpijskih iger v Pjongčangu.

V soboto dopoldne so se v tej hiši zbrali številni gosti, gostitelji pa so si na vso moč prizadevali v korejskih gorah ponuditi delček Slovenije, lepo spodbudno besedo vsem športnikom, vsem gospodarstvenikom, ki so jih obiskali, pa novo priložnost za poslovna srečanja. Ob vsem tem pa seveda tudi kozarec penine in vrsto okusnih slovenskih specialitet, ki so ob takšnih dogodkih nepogrešljive.

Še preden so predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) Bogdan Gabrovec, ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič in državna sekretarka ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo Eva Štravs Podlogar simbolično prerezali vrvico in s tem oznanili odprtje Slovenske hiše, je bila ta že odprta za vse ljudi dobre volje in zdravega športnega duha, ki so se v Južni Koreji zbrali zaradi istega razloga: da globalno skupnost proslavijo v izvrstnosti, pa naj bo ta športna, gospodarska ali preprosto človeška.

Od prvega trenutka, ko so začeli v hišo prihajati gosti, je bilo čutiti, kako odprta država je Slovenija , ki si je prav spričo izvirnosti svoje kulturne identitete in pripravljenosti, da je del sveta in da ves svet sprejme vase, pridobila velik mednarodni ugled in naklonjenost vseh – tudi najvišjih športnih, gospodarskih in političnih krogov.

Do položaja pri ZN pomagal tudi zvon želja na Bledu

Gostitelji so skorajda z nezaupanjem sprejeli novico, ki je prispela iz južnokorejskega protokola, češ da se bo otvoritve hiše udeležil tudi Ban Ki Mun, nekdanji generalni sekretar ZN in eden najuglednejših tukajšnjih politikov. Ko se je skupaj s soprogo pojavil v Slovenski hiši, je že ob vstopu vanjo povedal, da je del srca pustil v Sloveniji, kjer je nekaj časa prebival kot veleposlanik Republike Koreje, se zaljubil v njene lepote in nato za vedno ostal njen zvesti prijatelj.

Ko ga je nato Brane Dmitrović, tiskovni predstavnik olimpijske reprezentance Slovenije, zaprosil, naj pove par besed, je Ban prisotnim razkril eno svojih zasebnih skrivnosti. Kot veleposlanik je pogosto odhajal na Bled in tam slišal zgodbo o »zvonu želja« v cerkvi Marijinega vnebovzetja, ki, kot pravi legenda, izpolni željo vsakomur, ki mu uspe dovolj močno in spretno potegniti vrv, tako da zvon zazvoni. »Malo sem bil živčen, a sem se odločil, da bom poskusil. In res, uspelo mi je, da je zazvonil,« je pripovedoval. »Moja želja je bila, da postanem generalni sekretar ZN. Želja se mi je izpolnila in od takrat imam s Slovenijo poseben odnos.«

Še eden od prisotnih, ki so imeli s Slovenijo poseben odnos, je bil Božidar Maljković, predsednik Olimpijskega komiteja Srbije in nekdanji selektor slovenske košarkarske reprezentance, ki je takoj izjavil, da bo v Pjongčangu navijal za Slovence, čeprav je hkrati priznal, da o zimskih športih ne ve ničesar. Z veseljem je sprejel čašo penine in odgovarjal na številna vprašanja novinarjev, nato pa se je zapletel v pogovor s starimi prijatelji iz nacionalnih komitejev držav z območja nekdanje Jugoslavije, ki so se v enem od kotičkov Slovenske hiše počutili kot doma. In tudi to je bil eden od dokazov najpogosteje ponavljane trditve, da je šport daleč nad vsem drugim, daleč stran od političnih nesoglasij in najbližje tistemu, kar človek dejansko je: družbeno bitje, v katerega srcu je ljubezen do miru in harmonije edina naravna vsebina.

Sklepanje poslov

Posebno naklonjenost do slovenskega zelenila je pokazal tudi Jean Todt, predsednik Mednarodne avtomobilistične zveze (FIA), ko je na letališču v Parizu ministrico Majo Makovec Brenčič opazil prav zaradi čudovitih barv, v katere je bila odeta, in nato z veseljem sprejel njeno povabilo, naj se skupaj s partnerico, znano igralko Michelle Yeoh, udeleži odprtja Slovenske hiše v Pjongčangu.

»Presenečen sem nad tolikšnim odzivom,« je število gostov v Slovenski hiši pokomentiral Stojan Petrič, predsednik sosveta podjetja Kolektor, katerega ime je bilo na slovesnem odprtju pogosto omenjeno. »Če ne bi bilo Kolektorja, ki je prevzel vlogo sponzorja, Slovenske hiše preprosto ne bi bilo,« je v uvodnem govoru poudaril Brane Dmitrović. Ko so nato Bogdan Gabrovec, Maja Makovec Brenčič in Eva Štravs Podlogar podpisali pismo o nameri o skupnem sodelovanju v Slovenskih hišah na OI v Tokiu 2020 in Pekingu 2022, je bila to potrditev, da je prav leseni kozolec, izpolnjen s slovenskim duhom, razbil osemletni led. Tokrat je namreč prvič po zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010 Slovenija na OI prisotna tudi na ta način, ki omogoča srečanja na več različnih izhodiščih.

Posamezni visoki korejski gostje so se ustavljali pred ekranom, na katerem so prikazovali tehnološke programe idrijske družbe. Takoj so hoteli o njej vedeti kaj več in se povezati s tukajšnjimi partnerji. »To priča o tem, da se tudi tako sklepajo posli,« je ob tem dejal Stojan Petrič.

»Vsekakor je bila pravilna odločitev, da smo tukaj prisotni tudi s slovensko identiteto, da povemo in pokažemo, kdo in kaj je Slovenija,« je dogajanje pokomentirala ministrica Maja Makovec Brenčič. »Šport povezuje tako države, kot gospodarstvo. In ne gre zgolj za to, da gospodarstveniki razumejo, kaj pomeni južnokorejski trg, temveč je več kot dobro tudi to, da se tukajšnja širša javnost prepriča o tem, da ima Slovenija ne le naravne lepote, temveč tudi veliko znanja, sposobnosti in volje za sodelovanje.«

Pritegnila jih je majhna država z vrhunskimi rezultati

»Otvoritev naše hiše je bila prijetna in pomembna,« je za Delo dejal Janez Kocijančič, predsednik Evropskih olimpijskih komitejev. »Predvsem z vidika sodelovanja OKS s slovenskim gospodarstvom, in to zlasti s Kolektorjem kot vrhunsko družbo, ki je sama sposobna prevzeti kakšno družbo v tujini, ne pa obratno, kot se to pri nas v glavnem dogaja. Po drugi strani pa je vsak nekje doma in dobro je, da se, ko se gre v tujino, s seboj odnese delček domače hiše.«

Med prisotnimi je bila tudi Wu Bingrui, namestnica generalnega direktorja kitajske družbe Peak, proizvajalke športnih oblačil, v katerih nastopa slovenska olimpijska ekipa.

»Slovenijo spremljamo vse od OI v Pekingu leta 2008. Ko smo nato s svojim programom vstopili na evropski trg, je našo pozornost pritegnilo dejstvo, da tako majhna država dosega tako vrhunske športne rezultate,« je dejala Wu Bingrui. Peak je sicer zasebna družba z bogatimi izkušnjami, ki si jih je pridobila na trgih 104 držav, ob tej priložnosti pa poleg slovenskih športnikov nosijo njene drese tudi športniki iz Ukrajine, Brazilije, Nove Zelandije, Islandije in Romunije. »Naša misija je pomagati športnikom, da se kar najbolje izkažejo in dosegajo čim boljše rezultate,« pravi Wu.

Novopečena teta Maja Maze

Sicer pa se je v Slovenski hiši v Jongpjongu slavje začelo še pred uradno otvoritvijo, saj je imela prostovoljka Maja Maze, mlajša sestra smučarske velikanke Tine Maze, kot novopečena teta dovolj razlogov za posebno veselje. Tudi v prihodnje se obetajo številna športna proslavljanja, srečanja in druženja, obarvana s slovensko zeleno barvo, ki jo v svojem spominu čuva tudi Ban Ki Mun.

Na vprašanje, ali mu je bila Slovenija navdih, ko se je odločil kandidirati za predsednika Global Green Growth Instituta (GGGI), mednarodne organizacije s sedežem v Seulu, ki promovira zeleno rast, je s toplim nasmehom odgovoril: »Seveda, Slovenija je visoko spoštovana država globalno osveščenih prebivalcev, z demokratičnim sistemom in zakoni, država, ki igra pomembno vlogo v Evropski uniji. Če bom izvoljen na to funkcijo, upam, da bo tudi Slovenija z nami podelila svoje ekspertizo in vsesplošno posvečenost v prizadevanjih za trajno ohranjanje okolja na tem našem svetu. Vi dosegate zelo dobre rezultate pri ohranjanju vaše zelene dežele.«