Tiskane izdaje
»Šele konec februarja bom začel razmišljati o tem, ali bodo olimpijske igre v Pjongčangu moje zadnje v karieri. Bom po njih še dovolj močan, da bom lahko rekel, da bom leto dni pozneje še boljši? Poslušal bom telo. Telo bo reklo 'dovolj' prej kot glava. Če bo šlo vse po načrtih – zakaj bi se ustavljal? Res pa je, da se mi v življenju počasi odpirajo tudi nova obzorja,« je na vprašanje o tekmovalni prihodnosti mrtvohladno odgovoril Francoz Martin Fourcade, dvakratni olimpijski zmagovalec, enajstkratni svetovni prvak in lastnik šestih zaporednih velikih kristalnih globusov v biatlonu.
Je dober strelec, a ne najnatančnejši. Je hiter v smučini, a ne najhitrejši. Zagotovo pa je brez konkurence v kombinaciji obojega. Je perfekcionist in tega ne skriva. Zaveda se, da gre s serijskim zmagovanjem na živce mnogim tekmecem, a v tem najde tudi ščepec pozitivnega: »Silim jih, da dvigujejo svojo kakovostno raven, če me želijo sklatiti z vrha. To je dobro za šport. Moja naloga pa je ostati zbran in osredotočen,« umirjeno razlaga 29-letni Francoz.
Ključ do uspeha? Ne ozirati se pretirano nazaj in ne počivati na preteklih lovorikah. »Želja po napredku ni nič manj močna kot pred leti, lakota po zmagah prav tako,« prikima in doda neizbežno: »Šport zahteva mnoge žrtve. A ko enkrat okusiš slast zmagovanja in premikanja mejnikov, nisi več zadovoljen z ničemer drugim. To je neskončna tekma, to je neprestano dviganje letvice vse višje, dokler ne napoči trenutek odločitve za tekmovalno slovo.«
Martin Fourcade se pripravlja na streljanje na treningu v Pjongčangu. Foto: Franck Fife/AFP
Vsako pomlad, ob koncu sezone, si želi izpreči, svobodneje zadihati. Ko se vrne na trening, ga v hipu spet posrka v biatlon. »In cilje si postavim še višje kot zimo poprej. To je nekakšen vrtinec, proces brez konca. Ko zmaguješ, ti ni nikoli dovolj,« prostodušno prizna branilec dveh zlatih olimpijskih odličij iz Sočija – na 20-kilometrski posamični preizkušnji in v zasledovanju. »Veliko je v glavi. Skozi kariero sem bolj napredoval mentalno kot telesno, tu je bila razlika največja. Med začetnim potencialom in končnimi rezultati slehernega športnika je ogromen razkorak. Zakaj? Zaradi mentalne pripravljenosti.«
Vadi kot volk samotar
Čeprav Martin priznava, da je biatlon svojevrsten mentalni boj, pa posebnega trenerja na tem področju nima. »Moja vizija športa me sili, da vsak trenutek optimalno izkoristim in trdo delam,« prizna garaški življenjski slog mlajši od bratov Fourcade. Simon – tudi še aktiven biatlonec – je štiri leta starejši. »Vse odpovedovanje in žrtve so pomembni predvsem za to, da se znaš odzvati v ključnih trenutkih, v stresnih položajih, pod pritiskom. To ponavljam 365 dni letno, obrestuje se,« razloži, kako lahko ostane v slehernih razmerah in okoliščinah tako hladnokrven, da ga nič ne more iztiriti.
29-letni Francoz med treningom na prizorišču letošnjih zimskih olimpijskih iger. Foto: Franck Fife/AFP
Pri tem ima pomembno vlogo tudi njegov trener. Nalaga mu posebne vaje, na treningih spušča nenavadne glasove in se na strelski preprogi pojavlja v njegovem vidnem polju, da bi bil čim boljši približek motečim zunanjim dejavnikom na tekmi. Zdaj se Fourcade že povsem nadzoruje. »Zato pravim, da je takšen trener zame pomembnejši od mentalnega. Pride do mene s praktičnimi napotki, denimo kolikokrat lahko vdihnem med dvema streloma. Seveda pa se trening ne more primerjati s tekmo s 35.000 gledalci na tribunah ali s pritiskom olimpijskih iger.«
Brat Simon mu je bil v veliko pomoč in podporo: »Sploh v mladih letih, ko mi je z lastnimi rezultati pokazal, da je možno uspeti. Odraščal sem ob bratu, ki je počel velike reči. Če se je lahko posrečilo njemu, zakaj se ne bi tudi meni. Res pa je, da sem po eni strani tudi volk samotar in mi družba na treningih ne ustreza vselej.« Martin je tudi razblinil mit o Francozih kot večnih poražencih: »Ne le jaz, tudi Teddy Riner, Renaud Lavillenie, Florent Manaudou, relisti, gorski kolesarji. So tudi porazi, napake, spodrsljaji, ki pa nimajo nobene zveze s tem, da smo Francozi. V vsaki državi so nekateri športniki boljši od drugih, nič pa ne bi bilo narobe, če bi se nalezli ameriškega principa 'da, zmoremo!' Že kot otroka me je trener spodbujal, češ: imaš dve roki, dve nogi in glavo, ki ti dobro deluje, torej ni razloga, da ne bi zmogel.« Tudi vera v uspeh je torej ključ do uspeha.
