Tiskane izdaje
Kako se je kalil bron
Tako je Temo dneva na naslovnici Dela, ki je izšel dan po osvojitvi bronaste kolajne, naslovil dolgoletni športni novinar Vito Divac. »Bronasta olimpijska kolajna Alenke Dovžan v alpski kombinaciji je le posledica vsega, kar se je v letošnji tekmovalni sezoni dogajalo na evropskih smučiščih, kjer so »vražje Slovenke« zablestele kot še noben rod naših smučark. Meteorski vzpon zmagovalk svetovnega pokala Urške Hrovat, Alenke Dovžan in Katje Koren, pa tudi »osmoljenke« belih strmin Špele Pretnar, je za mnoge morda nepričakovan. Še zlasti v hitrih disciplinah, ki so bile za slovensko smučanje nekdaj šiba božja, saj je prevladovalo prepričanje, da za smuk in superveleslalom nimamo dovolj izkušenj, trenerjev in ne nazadnje denarja,« je v svojem komentarju ob prvi medalji med drugim zapisal Divac in zaključil s povedjo: »Zato bodo tudi olimpijske kolajne v veleslalomu in slalomu oddane šele, ko bodo v cilju tudi vse slovenske reprezentanke.«
Občutki so mešani
Kako na za slovenski zimski šport zgodovinsko kolajno gleda Dovžanova danes? V kratkem telefonskem pogovoru nam je zaupala, da so občutki, ko gleda nazaj, v bistvu mešani. »Zame so bile olimpijske igre v Lillehammerju prve v življenju, zato jih imam v lepem spominu. Vsi športniki smo bili nastanjeni v olimpijski vasi, ki je bila blizu prizorišč, zato smo se lahko veliko družili. Imele so tisti svoj čar, ki pa so ga kasnejše olimpijske igre enostavno izgubile. Vse naslednje igre, ki sem se jih udeležila - v Naganu in v Salt Lake Cityju - niso bile tako prijetne za športnike v smislu organizacije. V Naganu je bilo smučišče zelo oddaljeno od olimpijske vasi, zato smo smučarji prebivali v neki koči, ki jo je enkrat celo zamedlo s snegom. Olimpijske igre v Salt Lake Cityju pa so se dogajale kmalu po terorističnem napadu na newyorška dvojčka 11. septembra 2001, zato so bili varnostni ukrepi zelo strogi, skorajda pretirani,« se spominja Dovžanova in nadaljuje: »Našteto pusti nekakšen grenak priokus. Ugotoviš namreč, da je šport izgubil svoj globlji smisel in da je vse skupaj postalo posel, kjer kapital dela svoje, športniki pa so le še dirkalni konji, ki oddelajo svoje.«
Naučiš se sprejemati poraze
Dovžanova je v pogovoru zelo kritična do odnosa države in politikov do športa: »Spomnim se, kako so bili na ZOI v Lillehammerju prisotni pomembni slovenski politiki, kako so nam čestitali, obljubljali še boljše čase za šport in se slikali z nami. Kasneje, ko zaključiš tekmovalno kariero, pa prideš do spoznanja, da si prepuščen samemu sebi. Dober primer tega, kakšen je odnos države do športnikov, so izredne pokojnine za športnike. Pa še te smo si morali izboriti športniki sami, vsem obljubam politike navkljub.«
»Kakšno popotnico za življenje pa vam je dala tekmovalna kariera,« smo radovedni. »Največ, kar ti šport da, je da te nauči sprejemati poraze. Porazov je namreč več kot zmag. Postaneš vztrajen, znaš se pobrati, kajti težave in ovire so športni vsakdanjik. Opažam, da ljudje v običajnem življenju prekmalu obupajo in ne vztrajajo. Ukvarjanje s športom pa zbudi v tebi to vztrajnost.« Doda še, da je smučanje zahteven in težak šport, predvsem za ženske.
Nekoč več ekipnega duha
Kaj je danes drugače? Dovžanova pravi, da je danes v smučariji preveč egocentričnosti, da manjka ekipnega duha, ki je bil v njenih časih močno prisoten. Seveda, napredovala je tudi oprema in tehnologija. Predvsem pa izpostavi, da je danes bistveno težje tudi mladim, ki se želijo resneje ukvarjati s športom. »V mojih časih smo treninge smučanja doživljali kot igro, ni bilo pritiskov. Danes pa je to postal predvsem posel, kjer nekateri klubi in trenerji vidijo predvsem zaslužek, starši pa v svojih otrocih bodoče vrhunske atlete. V želji po tem otroke, ki so komaj dobro prestopili prag osnovne šole, vozijo na intenzivne treninge, ki bi bili primerni morda za 16- ali 17-letnike, ne pa za otroke. Posledično slišiš od staršev, kako vozijo svoje otroke k fizioterapevtom zaradi športnih poškodb. Sicer ni nič narobe, če si želiš, da bi tvoj otrok nekoč morda postal vrhunski športnik, a resničnost pa je, da to uspe le peščic. Vsekakor bi si kot starš želela, da bi bilo na tem področju več reda in nadzora, da bi otroci imeli brezskrbno otroštvo in šport za zabavo. Za primerjavo naj povem, da v Skandinaviji prve selekcije naredijo šele pri 13-letnikih, pri nas pa klubi že med 8-letniki iščejo nove Dragiče in Dončiče,« sklene.
Vas zanima zgodba še katerega izmed slovenskih športnikov, ki so z zimskih olimpijskih iger prinesli medaljo? Spremljajte serijo člankov o Slovenski olimpijski vztrajnosti ...
