Tiskane izdaje
V posebni jubilejni prilogi bomo v soboto, 3. maja, objavili zgodbe o zgodbah, ki so bile objavljene ob prelomnih dogodkih. Mlajši bralci bodo prvič videli vest o Gagarinovem poletu v vesolje, starejši lahko ponovno preberejo poročila o zmagah in porazih.
Kakšno je bilo Delo, ko je Sovjetska zveza leta 1968 okupirala Češkoslovaško? Kako je časopis poročal o pristanku na Luni? Kako smo slavili olimpijskega zmagovalca Mira Cerarja in junake svetovnega prvenstva v košarki? Kakšno je bilo Delo ob razglasitvi samostojnosti in ob začetku vojne?
Papir, na katerem je natisnjeno Delo, ne prenese vsega. Generacije novinarjev, urednikov, fotografov in drugih sodelavcev so desetletja postavljale standarde slovenskega novinarstva.
V posebni prilogi in v prihodnjih mesecih bomo na straneh Dela predstavili zgodbe o zgodbah in ljudeh, ki so jih pisali.
Delo je prvič izšlo 1. maja 1959, na praznik dela. Vendar časopis ni nastal povsem na novo. Nastal je z združitvijo Slovenskega poročevalca in Ljudske pravice. Oba časnika, iz katerih je nastalo današnje Delo, imata korenine v tridesetih letih prejšnjega stoletja.
Pred osemdesetimi leti, oktobra 1934, je v Lendavi izšla prva številka Ljudske pravice, uredila pa sta jo pisatelj Miško Kranjec in Rudi Čačinovič, pozneje diplomat.
Do leta 1936, ko je bila Ljudska pravica prepovedana, je izšlo 26 številk. Januarja 1941 sta voditelja komunistične partije Miha Marinko in Tone Tomšič uredila še tri ilegalno tiskane številke Ljudske pravice.
Po letu 1943, v času okupacije, je Ljudska pravica izhajala bolj redno. Slabih 50 številk je bilo natisnjenih v tiskarni, 16 pa v ciklostilni tehniki.
Ljudska pravica je po vojni izhajala kot dnevnik, med letoma 1951 in 1953 je bila tednik, med letoma 1953 in 1959 pa spet dnevnik, vendar je bila tesno povezana s časnikom Borba. Polno ime časnika je bilo Ljudska pravica – Borba.
Korenine Slovenskega poročevalca so podobne. Julija 1938 je izšla prva številka, natisnjena na ciklostil. Nepodpisani izdajatelji, povezani s Komunistično partijo Slovenije, so v uvodniku zapisali, da se je potreba po časniku pojavila zaradi cenzorskih odlokov, ki prepovedujejo vse članke, ki bi kritizirali »našega najhujšega sovražnika«, nacizem in fašizem. Nacizem in fašizem sta bila v prvi številki Poročevalca opredeljena kot »zakleta sovražnika«.
Med okupacijo, leta 1941, je izšlo 38 številk Poročevalca, natisnjenih na ciklostil. Po letu 1943 so ga tiskali v ilegalnih partizanskih tiskarnah. V tem času so pripravili 62 številk. Ohranjen je tudi podatek o celotni nakladi.
Od jeseni 1943 do osvoboditve je bilo natisnjenih natanko 339.716 izvodov Slovenskega poročevalca.
Zgolj za primerjavo: približno toliko izvodov v Delovi tiskarni na Slovenčevi ulici danes natisnejo v tednu dni.
