Dobra popotnica

Med prednostnimi nalogami prihodnje vladajoče koalicije, ki je v osnutku koalicijskega sporazuma napisana celo kot prva temeljna vizija, ki naj bi našo republiko vrnila na »zemljevid naprednih demokracij prihodnosti«, je pravna država. (Ponovno) delujoča pravna država je tudi glavno predvolilno geslo najverjetnejšega novega predsednika vlade Mira Cerarja, o katerem ni dvoma, da bo prav na temelju prava in pravičnosti gradil svojo politično podobo in kariero ter, upajmo, tudi agendo vlade, ki jo bo zelo verjetno vodil.

Med ključnimi stebri delujoče pravne države so gotovo neodvisne nadzorne institucije, ki so sicer del državnega aparata, a ga hkrati, vsaj po definiciji, tudi nadzorujejo in varujejo državljane pred birokratsko samovoljo sistema in njegovih aparatčikov ali pa še pred čim hujšim – kot je sistemska represija državnega aparata nad državljani. Profesionalno delovanje računskega sodišča, Komisije za preprečevanje korupcije, urada informacijskega pooblaščenca in urada varuha človekovih pravic, ki so si v zadnjih letih ustvarili velik ugled pri državljanih, je zato lahko le v osrčju Cerarjeve strategije za povrnitev pravne države, kakršno si želimo, a je nikoli nismo imeli. Kakšen bo odnos nove oblasti do omenjene institucije se bo šele pokazalo, gotovo pa že zdaj lahko rečemo, da ne bo zaničljiv in uničevalen, kot je bil v primeru Komisije za preprečevanje korupcije Janšev ali Jankovićev, niti nerazumen in samovšečen, kot je bil Pahorjev. Ni veliko, je pa dobra popotnica.

Prav odnos izvršne oblasti do Komisije za preprečevanje korupcije je zelo pomenljiv za razumevanje pomembnega dela tega, kar je narobe z našo demokracijo. Komisija je bila najprej navaden vladni urad, brez prave avtonomije. Ko je urad postal komisija in začel kazati prva znamenja učinkovitosti pri pregonu korupcije, je institucijo, ki jo je takrat vodil nekdanji kriminalist Drago Kos, skoraj nenehno napadal in diskreditiral takratni predsednik vlade Janez Janša, ki je imel s Kosom neporavnane račune še iz časov Depale vasi. Izvršna oblast je komisijo leta 2010, ko je postal predsednik Goran Klemenčič po dolgem odlašanju – in po pritiskih iz tujine – vendarle organizirala tudi kot prekrškovni organ. Če pomislimo, da je eno glavnih žarišč korupcije prav izvršna oblast, je tudi bolj razumljivo, zakaj je tako dolgo trajalo. Najhujše napade politike, ki pa so močno povečali njeno kredibilnost in priljubljenost med ljudmi, je komisija prestajala, ko je s poročilom o nepojasnjenem izvoru premoženja močno obremenila takrat najmočnejša politika v državi: Janeza Janšo in Zorana Jankovića. Po nepričakovanem odstopu Klemenčiča in sodelavcev pa je predsednik republike Borut Pahor namesto vrhunskega strokovnjaka na čelo komisije imenoval neznanega odvetnika, komisija pa se je nevarno približala temu, da iz delujoče institucije spet postane nekakšen vladni urad, ki se s korupcijo bori na papirju. Poučno? Bomo videli.