Tiskane izdaje
Predlog predsednika republike Boruta Pahorja državnemu zboru, ki naj še pred predčasnimi volitvami imenuje novo informacijsko pooblaščenko, je treba razumeti skrajno resno. Informacijski pooblaščenec je namreč samostojen in neodvisen državni organ, ki ljudem zagotavlja pravico do dostopa javnih informacij in pravico do varstva osebnih podatkov. Ti pravici sta v naši ustavi določeni kot temeljni človekovi pravici.
V tranzicijski državi, s precej nerazvito civilno družbo, kot je Slovenija, so take institucije zelo pomembne. Ne le, da omogočajo participacijo v javni sferi, ki zagotavlja elementarni nadzor medijev in prebivalcev nad delovanjem (represivnih) organov državne oblasti, take institucije so tudi vsaj osnovno zagotovilo za bolj transparentno delovanje državnih sistemov in podsistemov.
Informacijski pooblaščenec skrbi tudi za pravico do varstva osebnih podatkov. Če se je ta polemika ob dogajanju z referendumom o arhivskih gradivih komu zdela nepomembna, je v vse bolj digitaliziranem svetu vse bolj relevantna.
Varuh zasebnih podatkov je pri nas edina zunajsodna institucija, na katero se prizadeti lahko obrnejo, ko menijo, da jim je bila ta ustavna pravica kršena. Kaj se zgodi, če mehanizmi nadzora nad zasebnostjo povsem odpovejo, in kam to lahko vodi, najbolj povedno dokazuje primer Snowden. Zasebnost je v obdobju nenehnega in vseprisotnega nadzora varnostnih agencij in agresivnega trženja podjetij dragocena dobrina, ki se je vse premalo zavedamo. Zato jo lahko v zelo doglednem času tudi povsem izgubimo.
Zaradi vseh naštetih razlogov je zelo pomembno, kakšni ljudje vodijo institucije, kot je informacijski pooblaščenec. Pomembno je, kdo vodi Komisijo za preprečevanje korupcije, ki se je v Sloveniji razširila čez vse meje.
Imenovanje na take funkcije ne sme biti običajna rotacija uradniških kadrov ali reševanje eksistencialne stiske neznanih odvetnikov. Takšne institucije, ki so zato, ker so mlade, precej personalizirane, morajo voditi ljudje z najvišjo stopnjo integritete, pokončnosti, odločnosti, javnega zaupanja in izjemnega znanja o problemih, s katerimi se bodo poklicno spopadali. In na tem izpitu je našemu vrlemu predsedniku gladko spodletelo.
Imenoval je tretjerazredno vodstvo Komisije za preprečevanje korupcije, pri imenovanju nove informacijske pooblaščenke pa je raje kot na strokovnost in usposobljenost stavil na politično primernost. To je kljub neizogibnemu političnemu pragmatizmu, ker o imenovanju odločajo politične stranke, povsem neprimerno in bi moralo biti zadnji, ne pa prvi in glavni kriterij njegove odločitve. Ali je to storil tudi zato, ker hoče pasivizirati za demokracijo ključne institucije, ali pa je to le izkaz njegove neodločne in samovšečne osebnosti, se bo pokazalo v kratkem.
Posledice njegove odločitve pa so vsaj v primeru imenovanja Komisije za preprečevanje korupcije, že opazne. Zaradi hudega udarca kredibilnosti institucije, ki jo je ta ob imenovanju doživela, se že zmanjšuje število prijav domnevne korupcije, pospešeno jo zapuščajo tudi njeni najbolj kakovostni kadri. Izkupiček takšne neresne politike je zdaj takšen, da je delovanje obeh institucij, v kateri so državljani še verjeli, negotovo. Le upamo lahko, da nam bosta s svojim prihodnjim delom pokazali, da se motimo.
