Jubilejni fokus: Zaradi papeževega obiska ni ne bolje ne slabše

V petek, 17. maja 1996, ob 16.45 je letalo s papežem Janezom Pavlom II. pristalo na brniškem letališču. To je bil za samostojno Slovenijo največji organizacijski, varnostni in medijski dogodek doslej ter nepozabno doživetje za približno 250.000 Slovencev, ki so se neposredno srečali s papežem.

Dan je bil sončen, skoraj poletno vroč, na letališču je mrgolelo varnostnikov in policistov. Alkohola že od 15. ure niso prodajali. Papeža so pričakali slovenski škofje in državni vrh s predsednikom republike Milanom Kučanom na čelu. Takoj zatem so se papež s spremstvom in predstavniki države odpeljali na Grad Brdo. In tudi akreditirani novinarji. Cesta je bila prazna, bil je poseben prometni režim, kot so ga tudi na poti v Ljubljano, kjer je papež v nadškofijskem dvorcu prenočil. Na Brdu je opojno dišalo po pomladnem cvetju in zelenju, veličastni kostanjev drevored je bil posut z odpadlimi cvetovi. Papež je imel tedaj 76 let in po rehabilitaciji zaradi zlomljenega kolka je bil videti prav vitalen. Na obisk je bil že pred tem, v socializmu, večkrat povabljen, a zaradi različnih razlogov do njega ni prišlo.

Kakor na rokovskem koncertu

V soboto dopoldne, bil je spet vroč dan, je bilo evharistično slavje na hipodromu v Stožicah, ki pa se ga je udeležilo manj ljudi, kot je bilo pripravljenega prostora zanje. Ocene o številu so bile različne, od 70.000 do sto tisoč. Popoldne se je Janez Pavel II. srečal z mladimi na športnem letališču v Postojni, kamor je prišlo več ljudi, kot so organizatorji pričakovali. Bilo je kot na rokovskem koncertu. Medtem ko so bili verniki v Stožicah dokaj zadržani, je kakih 50.000 mladih in manj mladih v Postojni vzklikalo, pelo, plesalo ploskalo v ritmu glasbe, bilo je evforično ozračje. Dogajanje je spominjalo na prireditve ob dnevu mladosti. In na koncu, v nedeljo, še evharistično slavje v Mariboru. Tudi tu je prišlo na srečanje s papežem več ljudi, kot so jih pričakovali, približno sto tisoč. In tudi Štajerce je prevzela evforija. Skratka, papež je v Slovenijo prinesel tri dni dobre zabave in vznesenosti.

Komunistična revolucija

Vmes je bilo tudi več protokolarnih srečanj in govorov. V treh dneh je bilo izrečenih veliko besed o veri, spravi, sožitju, ljubezni. Novinarji, predstavniki cerkve in politiki smo prežali na njihove pomene in kontekste ter jih analizirali še več dni po papeževem odhodu. Levica je bila nad nagovori, ki so vsebovali tudi politična sporočila, razočarana, desnica in cerkveni mediji so jim ploskali. Šlo je kajpada za polpreteklo zgodovino, o sedanjosti in prihodnosti skorajda ni bilo besed. O bratomorni vojni, o žrtvah medvojnega in povojnega nasilja je spregovoril nadškof Šuštar, ne pa tudi o grehih Cerkve. Tudi papež je govoril o državljanski vojni, pa tudi o komunistični revoluciji in komunistični diktaturi, a ne tudi o medvojni krivdi Cerkve in nič o narodnoosvobodilnem boju, o ljudeh, ki jih je pobil okupator, in kristjanih, ki so se borili proti njemu. Wojtyla, ki je sicer komunizem dobro poznal, o slovenskih razmerah ni mogel vedeti veliko. Da je bilo pri nas v bližnji preteklosti vse slabo, so ga obvestili v Rimu živeči Slovenci, ki so mu tudi pripravili gradivo, in vrh Cerkve na Slovenskem.

Stroški

Kljub tridnevnemu vznesenemu ozračju pa je papeževemu obisku nasprotovalo več civilnodružbenih skupin. Mnoge so predvsem motili stroški obiska. Iz državnega proračuna je šla približno milijarda tolarjev. Takrat smo tolarje radi preračunavali v nemške marke in v markah je bilo to dobrih osem milijonov, kar je dobre štiri milijone evrov. Poleg tega so svoj delež prispevale tudi občine, kjer so bili množični shodi. Koliko je plačala Cerkev, ki naj bi poravnala pastoralni del obiska, nismo nikoli izvedeli. Cerkveni finančnik obiska Mirko Krašovec, ekonom mariborske nadškofije, teh podatkov ni hotel razkriti. Finančna transparentnost za Cerkev pač ni značilna. Cerkev je, tako so rekli, svoj delež zbrala z nabirko v cerkvah in prispevki vernikov.

Liberalizem po cerkveno

Papež je ob obisku opozoril na past, da bi komunistično diktaturo zamenjal nebrzdani liberalni kapitalizem in dejal, da bo sam prispeval k moralni in krščanski prenovi ljudstva, ki se trudi premagovati zmote in stranpoti preteklosti. O stranpoteh Cerkve na Slovenskem, ki je takrat že zaplula v podjetniške vode, pa niti besede. Ujela se je v past, na katero je opozoril papež. Z denacionalizacijo je dobila nepremičnine in gozdove, leta 1992 je bila z blagoslovom škofov ustanovljena Krekova banka, zatem je Cerkev organizirala nabirko certifikatov, s katerimi je tako kot drugi tajkuni privatizirala družbeno lastnino. Cerkev je leta 2005 banko prodala skupini Raiffeisen in s tem denarjem je mariborska nadškofija začela svoj znameniti poslovni stampedo, ki se je končal z moralnim in finančnim krahom.

Papež Janez Pavel II. torej v Sloveniji ni preprečil tistega, pred čimer je svaril. Kaj pa je njegov obisk prinesel v drugih pogledih?

Kje je sprava

Do sprave in sožitja, o katerih je toliko govoril, ni prišlo. Poskusov reinterpretacije polpretekle zgodovine je še več kot leta 1996, saj se je začelo o domobrancih govoriti kot o narodni vojski.

O obisku se je govorilo, da bo odlična turistična promocija naše države, ker je v istem letalu s papežem prispelo v Slovenijo 48 novinarjev, nekaj pa jih je pripotovalo tudi v lastni režiji. Slovenijo so prikazovali kot državo komunistične kontinuitete, kot jim je bila predstavljena v Vatikanu in kot jo je v vatikanskem glasilu Osservatore Romano opisal Franc Rode. O tem, ali je zaradi takratnega poročanja o Sloveniji prišlo k nam kaj več turistov, ni podatkov, a to skorajda ni verjetno.

Papežev namen je bil tudi, tako kot pri vsakem njegovem obisku, ljudi navdušiti za cerkev in življenje v skladu z vero. Obisk v cerkvah se ni povečal, nasprotno, zaradi več razlogov se je od takrat zmanjšal. Med drugim je skozi zgodovino znano, da več ko ima Cerkev moči, ki temelji na imetju in političnem vplivu, manjša je njena duhovna, moralna teža.

S papeževim obiskom naj bi Cerkev lažje uveljavila svoje zahteve do države, a kot kaže praksa, je to odvisno zgolj od konkretne politične opcije, ki je na oblasti. Načeloma pa Cerkev o državi kot pogajalki nima dobrega mnenja.

Koristi od lišpa

Tudi od tedanjega lišpa ni ostalo veliko, a vsaj nekaj časa so imeli od njega korist vsi davkoplačevalci v mestih, ki jih je obiskal papež. Nekaj cest je dobilo novo asfaltno prevleko in sveže talne oznake, v Ljubljani so pobrusili asfalt na avtobusnih postajališčih, nakupili nove zastave, uredili parke, prenovili nekatera pročelja. Ljubljanska stolnica je prav pred obiskom dobila par bronastih vrat kiparjev Toneta Demšarja in Mirsada Begića, ki je danes med večjimi znamenitostmi mesta, saj si jih turisti zelo radi ogledujejo.

Papež je prišel in odšel, zaradi njegovega obiska v Sloveniji ni bilo ne bolje ne slabše. Tako verni kot neverni so si ga najbolj zapomnili po njegovih besedah mladim v Postojni, ki so malone ponarodele: »Papež 'ma vas rad!«