Tiskane izdaje
Sem kmečko dekle s končano meščansko šolo in nižjo uradniško službo. Bližam se devetdesetemu letu, vdova sem že štirinajst let, živim s sinom (64 let) in vnukom (28 let). Preživljamo se s skromno pokojnino in pridelki z njive. Sin je invalidsko upokojen, vnuk pa ni bil še niti en dan v službi. Sin vse dneve bere in poležava, vnuk pa sedi za računalnikom in ne dovoli, da ga motim. Imam dobre sosede, ki mi svetujejo, naj oba pošljem h kakšnemu psihiatru, češ da to, kar počneta, ni normalno. Fizično sem še pri zdravju, psihično pa me vedno bolj teži misel, kako bo z njima, ko umrem oziroma če obležim. Nikakor ju ne morem pripraviti do tega, da bi sama poprijela za kakšno delo. Denarja nimam niti za pogreb, sanja se mi ne, kaj bo z njima, kdo jima bo pomagal, skrbel zanju …
Minka
Draga Minka, vsaj dvakrat sem prebrala, preden sem doumela, da sem prav videla, kar je pisalo! Stari boste devetdeset let, nanizali pa ste kup stvari, ki ne pritičejo vaši starosti! Življenje je res brezobzirno in kruto, da se morate še zmeraj obremenjevati s problemi drugih, namesto da bi v miru uživali, si privoščili kakšen priboljšek. Žal niste zapisali, zakaj ste si naložili to pokoro, vseeno pa nekako razumem, da drugim ni dišala, je tako? Dokler je bila snaha še živa, je oba moška pretirano razvajala ona, ko je ni bilo več, sta se iz mesta preselila k vam, ker so njeni sorodniki vedeli, kakšna sta, pa so jima obrnili hrbet? Bojim se, da je bilo tako, vi pa ste naredili vse, da bi bila izguba žene oziroma mame blažja, zato ju crkljate, kolikor vam dopuščajo leta in zdravje. Tega sta se navadila, sta pač oba edinca! To, da za njuno udobje skrbi devetdesetletna ženska, se jima zdi povsem logično in samo po sebi umevno.
Kljub izkoriščanju, v katero ste privolili, ste še zmeraj prizemljeni, zato vas vedno bolj gloda misel, komu boste prepustili skrb zanju, ker nimate nikogar, ki bi bil takšne obveznosti pripravljen sprejeti na svoja ramena.
Pošteno vam priznam, da sem o vaših težavah zadnje tedne pogosto razmišljala. Morda zato, ker meni takšno podpiranje lenobe ne bi nikoli padlo na pamet, pod lastno streho pa je sploh ne bi dovolila. Četudi je vaš sin, kot pravite, depresiven, je to, kar počne, najslabše, kar lahko. Ves dan poležava in bere, namesto da bi šel ven, na zrak, vam pomagal na njivi in počel še kopico drugih stvari, ki jih lahko počnemo zunaj, v objemu narave. Če so ga invalidsko upokojili, če morebiti jemlje zdravila, predvidevam, da redno obiskuje zdravnika. Je njun odnos zgolj formalen, uradniški ali pa se zdravnik tudi vpraša, kaj še storiti, da bolnik zaživi bolj kakovostno življenje? Kaj, ko bi stopili do njega, se z njim posvetovali, saj morda niti ne ve, kaj se doma dogaja?
Veste, draga Minka, nekaj mi pravi, da je pri vaših moških obveljalo pravilo »kar se Janezek nauči, to Janezek zna«. Vse življenje, kar pomnita, sta izkoriščala tiste, ki so ju imeli radi, danes pač mislita, da je to njuna pravica. Pa za sina bi, če bi se res potrudila, še našla opravičilo, da je prisesan na vaše prsi, ker je – kot pravite – depresiven, ne vem pa, zakaj si brezdelje privošči vnuk, ki je zdrav in bi lahko delal, če bi hotel? Poklic, ki ga ima, je kljub velikanskemu številu nezaposlenih v državi, še zmeraj zanimiv in bi brez večjih težav lahko našel delo, verjemite!
Vsemu navkljub bi se počutila nelagodno, kot bi bila brez srca, če bi vam kar koli očitala, ker to ne bi bilo niti spodobno. Navsezadnje čutim do vaših devetdesetih let in vsega, kar prestajate, globoko spoštovanje. Kakšna druga ženska bi takšna zajedavca že zdavnaj brcnila v rit.
Močno dvomim, da sta fanta sploh sposobna videti v bližnjo prihodnost, po vsem, kar ste zapisali. Globoko v sebi sta prepričana, da bo že kako, če že vi ne boste večno živeli, bo pač prišel nekdo drug in prevzel skrb zanju. Obe, tako vi kot jaz, pa dobro veva, da se to ne bo zgodilo. Se strinjam z vami, ne morete ju prevzgojiti, ker ju imate preveč radi, smilita se vam. Vaša edina rešitev – poleg obiska zdravnika – je, da se še enkrat obrnete na center za socialno delo, pa naj vam poiščejo socialno delavko, ki se ne bo držala zgolj predpisov in paragrafov o tem, kaj sme in česa ne sme, ampak bo v težki situaciji, v kateri ste se znašli, poskušala najti še kakšne druge, bolj človeške izhode. Vse se da, če se le hoče!
Prav ob nemogočih življenjskih preizkušnjah, kakršna je vaša, se boleče zavedam, kako zvezane roke imam. Na daljavo vam res ne morem več kot toliko priskočiti na pomoč, razen da vas razumem in sočustvujem z vami. Pogosto se mi prav milo stoži po nekdanjih časih, ko smo ljudje drugače znali videti stisko, ko smo bili v pomoči sočloveku bolj spontani, hitrejši, bolj neposredni. Na žalost se je marsikaj spremenilo, večina raje pogleda stran, nočejo se vtikati, če pa že dajo kaj od sebe, so to neuporabni nasveti.
Draga Minka, z veseljem bi vam tudi rekla, da mislite nase, a se bojim, da me ne boste slišali. Pa tudi za sina in vnuka vam več kot toliko res ni treba skrbeti. Nekoč bosta morala odrasti, se prebuditi in spoznati, da se z ležanjem, branjem in sedenjem pred računalnikom pač ne da preživeti. Dovolj ste že storili zanju, shranite kakšen evro za hude čase, njima pa kuhajte to, kar zraste na njivi, zelje in krompir, za kaj več se naj potrudita sama.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič – o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj
