Na Šmarno goro lačni, v dolino siti. Že 40 let.

Z domačim čajem in prestami jih ob tako zgodnji uri pričaka Miha Ledinek, ki že pred tem poskrbi, da je na enem od štedilnikov pristavljen prvi lonec juhe, da se že kuha krompir, da so nared prvi štruklji, pozimi pa na eno od plošč pristavi velik lonec kislega zelja.

Ob sedmih pridejo žena Joži in hčerka Ana Nuša ter kakšnih deset zaposlenih. Da bi se v časih velikega navala na Šmarno goro vsi gostje vrnili v dolino siti in zadovoljni, mora v gostilni na vrhu delati približno petnajst ljudi. Najbolj obljudena planinska postojanka Ljubljančanov in prebivalcev okoliških krajev bo 1. avgusta praznovala 40. obletnico obstoja.

Z Ano Nušo Češnovar, ki je skupaj z možem Petrom že tri leta in pol uradna oskrbnica postojanke na Šmarni gori, njenim očetom, legendarnim Mihom Ledinekom, in njegovo nenadomestljivo ženo Joži ob sončnem dopoldnevu sredi tedna srkamo domači čaj, ki je tako značilen za njihovo gostilno. Nekateri se mastimo z odličnim ričetom, drugi z odlično bučno pito, s katero se začenja sezona buč. Obetajo se nam še borovničev zavitek in štruklji s pehtranom. Na koncu si človek dejansko oblizne vseh pet prstov. In to vedno. Prav te jedi so lahko tudi eden od razlogov za pohod na Šmarno goro, če že ne gremo na pot samo zaradi rekreacije.

Kdo je tisti, ki drži roko nad kulinariko Ledinek?

V kakšni drugi gostilniški družini bi bilo to morda malce neprijetno vprašanje, za mizo, kjer z menoj sedijo kuharica Joži, kuhar Miha in kuhanja še kako vešča Ana Nuša, sicer diplomirana geografinja, pa ni nikakršne zadrege. Le dobra volja.

»Če je dobro skuhano, sem kriv jaz, če ni dobro, je pa žena skuhala,« v svojem duhovitem slogu odgovarja Miha, ki tudi v pokoju še vedno dela z istim žarom. Šmarna gora ni njegovo delovno mesto – Šmarna gora je njegovo življenje.

Ko sta se z ženo pred 40 leti podala tja gor, sta bila oba stara 23 let (spoznala sta se v gostinski šoli). Kot starša dveletne Špele sta takrat reševala predvsem svoj stanovanjski problem. »Kaj rineta na ta od boga pozabljeni hrib,« sta se v joku spraševali njuni materi. Takrat je bila gostilna, ki je bila uradno v lasti župnije Vodice, daleč od sedanje idilične podobe. Hiša je bila brez telefona in skoraj odrezana od civilizacije. S konjem Cvetom so na goro nosili vse potrebno za življenje in delo, tudi vodo. V gostišču namreč niso imeli vodovodne napeljave, zgolj majhen zbiralnik in sanitarije na štrbunk. Pa tudi obiskovalcev ni bilo kaj dosti. Takrat najbrž ni nihče pomislil, da bosta mlada zakonca postojanki vdahnila dušo in ustvarila kotiček, brez katerega si mnogi Ljubljančani preprosto ne morejo predstavljati življenja.

Ni bilo drugega, kot da se nemudoma lotita dela. »Takrat sva bila prepričana, da bova tukaj ostala dve leti. Po dveh letih je bilo vse skupaj le toliko urejeno, da se nama je zdelo spodobno, midva pa sva hotela veliko več. Ko se je rodila še Ana Nuša, je bilo naše družinsko življenje tukaj že tako zasidrano, da ni bilo časa za razmišljanje o kakršni koli selitvi. Morali smo se spoprijeti z življenjem. Po dvajsetih letih pa bi bilo škoda vse skupaj pustiti, ker je bilo takrat že lepo urejeno.«

Lepa zgodba se nadaljuje

Počasi si je Šmarna gora pridobila primat med postojankami okoli Ljubljane. Seveda pa je postala priljubljena tudi zaradi okusnih tradicionalnih slovenskih jedi. Hrana je tukaj resnično odlična, poleg tega dobi na gori še dodatno vred­nost, in to tako zaradi prelepe narave kot zaradi karizme, s katero se ponašata Joži in Miha.

A Joži iskreno prizna: »Če bi takrat vedela, kaj vse me čaka, zagotovo ne bi prišla sem,« hčerka Ana Nuša, ki je zdaj strastno predana (nova) upraviteljica, pa se čudi, kako lahko mama kaj takšnega izjavi za časopis. Ja, tudi njej se je gora zasidrala globoko v srce. S to ljubeznijo je okužila še moža Petra, tako da je bil tudi on takoj za, ko je tast napovedal, da se bo upokojil, in predlagal, da bi ga nadomestila hčerka. Miha posebej poudarja, kako zelo srečen je, da je dobil takšnega zeta.

»Preprosto imam rad to svoje življenje,« pravi Miha. »Pred dnevi smo bili v cerk­vi na Višarjah in gledal sem, kako pred menoj sedijo Joži in vseh sedem vnukov. Razmišljal sem o bližnji obletnici. Štirideset let ni malo. To je eno celo življenje. In sem ženi povedal, da sem srečen, da pa je to zagotovo tudi rezultat svojevrstne 'politike' v hiši. Nisem sam, tukaj so otroci in zet, tako da se zgodba nadaljuje. Priznam pa, da je bilo včasih resnično težko. Okoli nas se suče pet malčkov, ki odnašajo posodo, pladnje, pepelnike … Najstarejši je star 12 let. Vseh skupaj jih je sedem: trije so Anini, štirje so Špelini. Špelini starejši hčerki sta bili tukaj pred štirinajstimi dnevi, zdaj pa sta na Primorskem, kjer sicer živi Špelina družina. So pa tudi vsi ti otroci zelo navezani na Šmarno goro. Ves čas pomagajo po svojih močeh in si z delom služijo žepnino.«

Družina, ki drži skupaj

Kako se je Ana Nuša, ki se je v srednji šoli in v času študija zaljubila v geografijo in deloma že privadila življenju v mestu, odločila prevzeti tako odgovorno delo? Nadaljevati je treba bleščečo kariero staršev in tekmovati z njuno priljubljenostjo.

»Študij je bil za mojo dušo, a sem v sebi ves čas mislila, da bom lahko delala na gori. Sestra je študirala etnologijo in umetnostno zgodovino ter se odselila, a smo še vedno vsi prisotni v skupni zgodbi. Šele zdaj se zavedam, da me je vse pripravljalo na to nalogo in da sem si v srcu želela prav to. A brez podpore moža in brez pomoči mame in očeta – ta gostilna je namreč njun otrok – bi bilo tukaj zelo težko delati. Hvaležna sem jima za to, da sta še vedno z nami. Mene ljudje še ne poznajo tako dobro kot njiju, še vedno jih veliko misli, da sem tukaj le zaposlena. Vso priljubljenost jima od srca privoščim, saj je zlasti oče takšna pojava, da mu je težko parirati,« pripoveduje Ana Nuša in priznava, da mnogi na Šmarno goro prihajajo zaradi njenih staršev, ki znata z ljudmi vzpostaviti in ohranjati pristne odnose.

»Kje pa ste hodili toliko časa, pogosto rečem ljudem, ki jih morda niti ne poznam po imenu, a v trenutku, ko jih zagledam, vem, da jih nekaj časa ni bilo. In to jih razveseli. Veseli so, ker vedo, da smo jih pogrešali,« pravi Miha.

Še o šmarnogorski hrani

Ko torej ob sobotah in nedeljah okoli sedme ure zjutraj pridejo na Šmarno goro Joži, Ana Nuša, kuhar in vsi drugi, začne v postojanki vreti. Dovolj je kratek dogovor, nato vse poteka v tihem razumevanju. Na dveh koncih se kuhajo juha, ričet, polnjene paprike, musaka z bučkami, žganci … Kako vedo, koliko je treba skuhati? Mar zjutraj pogledajo v nebo, kakšno bo vreme, nato pa ugibajo, koliko ljudi jih bo ta dan obiskalo?

»Niti približno ne vemo. Že 40 let približno ne vem,« se smeji Miha. »Ne sme zmanjkati, pa tudi ostati ne sme preveč. Med tednom je ponudba malo manjša, a imamo kljub temu vsak dan na voljo joto, ričet, zelje, žgance, štruklje, kislo mleko, musako z bučkami, polnjene paprike …«

Odkar ima glavno kuhalnico v rokah Ana Nuša, so se zgodile manjše spremembe, ki bi jih Miha komu drugemu najbrž dovolil le »prek svojega trupla«. A hčerka je zdaj šef in on je, kot pravi – kar tiho.

»Saj ni tako. Najbolj pomembno je, da se ohrani tradicija. Tega se dobro zavedam. V odtenkih pa je treba stvari tudi malce spreminjati. Nekatere spremembe sem že uvedla, sem pa prepričana, da jih on ne bi. Zmrduje se nad smutiji in presnimi tortami, pa tudi nad kašo z ekološkimi živili – ta je za mojo dušo. Oče bi rekel: 'Tega zagotovo ne bomo mogli prodati. Le kdo bi to kupil?' A so tudi ljudje, ki si želijo takšno hrano ali so omejeni zaradi bolezni. Seveda pa ne bom nikoli vsiljevala česa, kar v naše okolje ne spada. Tukaj moramo biti vsi enotni in složni,« modro razmišlja Ana Nuša.

Med našim pogovorom od časa do časa slišimo zvoniti zvonec želja. Ljudje prihajajo, vsak s svojimi željami … Le pri hrani so njihove želje zelo podobne – ričet ali jota, borovničev, jabolčni ali breskov zavitek, kislo mleko ali čaj, to so najbolj pogoste dileme. In te dileme so na Šmarni gori hitro rešljive.