Zaradi znanosti od Kalifornije do Finske in Nemčije

Zdoma je že vse desetletje. Raz­log: znanost. Pet let je preživela v laboratoriju v Kaliforniji, štiri leta na Finskem. Januarja letos jo je karierna pot odpeljala v Nemčijo. Kljub menjavanju okolja se doktorica molekularne biologije Kristina Žumer redno vrača v Ljubljano. Na dopust. A ne na običajnega. Takrat se osredotoči na trening.

Tekačica na 100 in 200 metrov Kristina Žumer, sicer sestra atleta Jana, je vajena menjav okolja. Malo šolo in sedmi razred osnovne šole je končala v ZDA, kamor je družino vodila znanstvena pot njenega očeta fizika. Po diplomi iz biokemije na ljubljanski univerzi jo je spet odneslo na tuje. Na doktorat se je vpisala v Ljubljani, raziskovalni del pa je pri profesorju Matiji Peterlinu oprav­ljala najprej v San Franciscu, nato v Helsinkih. Doktorirala je leta 2011. »Še od otroštva z lahkoto spoznavam nove ljudi. Moram pa priznati, da stikov ne ohranjam. Vedno se namreč osredotočim na trenutno okolje, v katerem bivam,« je razkrila in dodala, da so v znanosti selitve nujne: »Ne smeš obstati na mestu, če želiš uspešno kariero. Tako izkusiš različne univerze in države.«

Ameriko je doživela kot obljubljeno deželo za bogate. »V San Franciscu se že tisti s povprečno plačo težko prebijajo skozi vsakdan. Cene so spet zrasle. Študentje si več ne morejo privoščiti stanovanj, najemnine znašajo po 2000 dolarjev na mesec,« je opisala življenje čez lužo. V laboratoriju je sodelovala večinoma z Evropejci in Azijci. »San Francisco ima le pičel odstotek ljudi, ki so se rodili v mestu in v njem ostali. Ker je mesto prišlekov, so tudi do tujcev bolj odprti,« je nakazala, da je bil preklop v okolje zato precej lahek. Koliko je raziskala Kalifornijo? »Ker sem zaradi tekem in študija veliko na poti, želje po potovanjih v prostem času nimam. Ko me ljudje sprašujejo, kaj bi jim priporočila za ogled, jih vedno usmerim v naravo. Evropejce pa vleče v mesta. A ta so v primerjavi s tistimi na stari celini dolgočasna.«

Na tramvaju s smučmi

Priložnost za delo na UCSF (University of California San Francisco) ji je ponudil profesor Matija Peterlin. Leta 2009 je dobil sredstva za delo v Helsinkih in Kristina Žumer se je odzvala tudi na selitev na sever Evrope. »Beljakovina, ki sem jo raziskovala, je mutirana v precej redki avtoimunski bolezni, ki pa je pogostejša na Finskem. Ker imajo dobro popisano prebivalstvo in razmeroma visoko pojavnost genetskih bolezni in motenj – glutenska intoleranca, denimo, je pri njih pogostejša kot drugje –, je bila ta država ena boljših lokacij za takšne raziskave,« je povedala.

Pol leta mraka je ni motilo. »Finci so obsedeni s športno rekreacijo. Tema jih ne ovira. V mestu imajo namreč park s tekaškimi progami, ki ga pozimi osvetlijo. Na tramvaju jih tako srečaš s tekaškimi smučmi,« je razkrila, s čim so jo navdušili. Bolj kot mrak jo je motila poletna svetloba. »Morala sem si priskrbeti zavese, nazadnje še črno rjuho, da je vsaj malo zadržala močno svetlobo. Zbujala sem se prej kot ponavadi, saj je že ob štirih zjutraj sonce sijalo na polno.«

Čeprav Finci odlično govorijo angleško, se je učila finske besede. »Če hočeš, denimo, v trgovini kupiti izbrane kosmiče, na škatli pa ni slike o njeni vsebini, jih boš težko našel, saj je opis izdelka le v finskem in švedskem jeziku. Tako sem se naučila veliko besed, razumela sem tudi napovedovalce na atletskih mitingih, govoriti pa ne znam,« je nizala vtise in omenila še eno zanimivost: »Zakaj Finci v angleščini pogosto pozabijo na besedo 'prosim'? Ker v finščini ne obstaja. Ko te prosijo, da nekaj narediš, rečejo: 'Daj mi to.'«

Čeprav živijo Finci in Slovenci vsak na svojem koncu stare celine, so si značajsko precej podobni, je opazila: »Finci so introvertirani in tudi Slovenci radi zadržimo stvari zase. So pa oni veliko bolj neposredni od nas.« Odvračal jo je odnos do alkohola. »Imajo popolno toleranco do pijančevanja. Ob koncu tedna se večji delež prebivalstva mrtvo napije, kar ni vezano na izobrazbo ali socialni status, in obleži na tleh. Nihče se ne ozira nanje, to sprejemajo kot nekaj normalnega. Mene pa je zelo motilo.« Nova izkušnja je bila zanjo vožnja po zaledenelih cestah. »Ježevke so nujne. Jaz vozim v takih razmerah počasneje in previdneje, oni pa precej živahno. Vsekakor se imajo za najboljše voznike na svetu,« je razkrila še eno zanimivost iz dežele tisočerih jezer, ki se lahko pohvali z vrhunskimi dirkači v formuli ena in reliju.

Vso zimo tek v dežju

Zadnjih sedem mesecev prebiva v nemškem mestu Göttingen, službuje na Inštitutu Maxa Plancka za biofizikalno kemijo. »Mesto se ponaša s štirimi inštituti in eno večjo univerzo. Prebivalstvo je izobraženo, spominja na Oxford ali Cambridge. Trideset odstotkov predstavljajo študentje, res pa je, da se tja zelo radi selijo tudi upokojenci,« je opisala okoliš, v katerem se je nazadnje ugnezdila. Je navijala za Nemce med nedavnim svetovnim prvenstvom v nogometu? »Ne maram ga preveč. S prijatelji smo pred kratkim debatirali, da lahko gledam le športe, ki trajajo manj kot 60 sekund,« je v smehu povedala šprinterka. »Nemci so nogometni fanatiki, mene pa ta evforija ne privlači.« V atletiki takšnih čustev ne poznajo. »Eno je šport, drugo so športne igre in to dvoje je težko primerjati med sabo,« je pojasnila atletinja, ki uspešno usklajuje dve zahtevni področji: znanost in vrhunski šport.

»V laboratoriju sem osem do deset ur na dan. Potem je na sporedu še trening, ki ni učinkovit, če vso energijo porabiš že v laboratoriju. Hkrati pa velja, da delo v laboratoriju ne bo učinkovito, če se na treningu dve uri priganjaš do maksimuma in se na koncu komaj še premikaš. Ustvarila sem si svoj program: v ZDA sem trenirala v času kosila, na Finskem zjutraj pred službo, v Nemčiji to počnem po delovnih obveznostih. Poskusila sem vse mogoče različice, vse se da izpeljati, le prostega časa ob takem urniku ni. Kakorkoli že, nikoli mi ni dolgčas. Oboje je zahtevno, vendar sem na obeh področjih ambiciozna,« je Kristina Žumer poudarila, da ne želi izpustiti ne enega ne drugega. Najboljše razmere za trening ima sicer v Ljubljani, ker tu dela s trenerjem Srdjanom Djordjevičem, s katerim ves čas sodeluje tudi na daljavo: »Slišiva se vsak dan pred treningom in po njem, pošiljam mu posnetke, brez tega bi že zdavnaj končala kariero. Cenim tudi, da šefi v laboratoriju nikoli niso nasprotovali mojim ambicijam v atletiki.« Na Finskem je zaradi številnih dvoran lahko zelo kakovostno trenirala, v Kaliforniji pa je, denimo, vso zimo tekla v dežju, ker ni bilo primerne dvorane za trening. V Nemčiji bi bil za vadbo idealen 120 km oddaljeni Hannover, a je predaleč od Göttingena, kjer ima na voljo za vadbo šprinta na 100 in 200 m neprimerno dvorano.

Brez dolgoročnih načrtov

Področje, s katerim se Kristina Žumer ukvarja v svoji znanstveni karieri, je molekularna biologija. »Proučujem, kaj se dogaja v jedru celic, kako se uravnava izražanje genov. Znanost je prišla do spoznanja, da se večji del našega genoma – ne le geni – prepisuje. V celicah pa delujejo mehanizmi, ki to vsesplošno prepisovanje ustavijo. Zanima me ta regulacija: zakaj se učinkovito prepisujejo samo geni, ne celoten genom,« je poskušala preprosto pojasniti rdečo nit svojega dela.

Obstaja morda v Sloveniji institucija, v kateri bi lahko nadgradila ali uporabila svoje znanje? »Področje, ki ga raziskujem, je zelo specifično, v Sloveniji se na njem ne dela. Zato bi bilo treba začeti z ničle. Kar je izvedljivo ob pridobljenih denarnih sredstvih. Ne bom rekla, da za mojo vrnitev ni možnosti, ampak za zdaj sem v Nemčiji,« je odgovorila. Napaka, ki jo dela slovenska družba, je zavračanje domačega znanja, ki se je nadgrajevalo v tujini, namesto da bi ga izkoristili. Povezovanje zamenja ogroženost. »Če ob odhodu v tujino ne ostaneš v stiku s svojo mrežo, se izgubiš in nihče več ne računa nate. Na Kitajskem je nasprot­no. Država, ki se v zadnjih letih vzpenja, je vložila ogromno denarja, da bi se njihovi najboljši izobraženci vrnili v domovino. Finci, denimo, poskušajo k sebi pripeljati uspešne tujce; tudi mi smo tako prišli mednje. Pri nas pa ni odprte konkurence,« razmišlja doktorica znanosti.

Dolgoročnih načrtov ne mara. Tudi v atletiki si jih ne postavlja. Pobarali smo jo namreč, ali so olimpijske igre v Riu, glede na to, da olimpijskega duha še ni okusila, njen naslednji veliki cilj: »Preveč so časovno oddaljene, da bi lahko razmišljala o njih.« Letos se je bojevala s poškodbo, zato je njen nastop na evropskem prvenstvu v atletiki med 12. in 17. t. m. v Zürichu – normo sicer že ima – še negotov.

Ker je v zadnjem desetletju zamen­jala tri države, nas je za konec zanimalo še, kje je dom. »Tam, kjer se dobro počutiš,« je prepričana 34-letna atletinja.