Tiskane izdaje
V Ljubljano je kot petnajstletni štipendist iz hrvaškega mesta Đurđevac prišel leta 1975 in z železniške postaje šel naravnost v dijaški dom na Topniški, od koder je potem vsako jutro hodil na srednjo gradbeno poklicno šolo na takratni Titovi cesti. Tja, kjer se bodoči gradbeniki izobražujejo še danes. »S katerim namenom,« se vpraša Josip, »pa človek res ne ve.« Govori mirno, pravilno slovensko, hrvaščine se v izgovorjavi sploh ne čuti. Če ne bi povedal, od kod prihaja, sami ne bi ugotovili.
Črni Kal, parlament,
Vsa tri so bila ustanovljena leta 1947. Petintrideset let kasneje sta se najprej združili podjetji Slovenija ceste in Tehnika, leto kasneje se jima je pridružila še Obnova. Združeno podjetje je tako imelo več kot osem tisoč delavcev. Kar pa ni bilo največ v zgodovini. Ko so v osemdesetih gradili v tujini, predvsem v Iraku, Alžiriji in drugih državah Bližnjega vzhoda, so zaposlovali več kot 11 tisoč ljudi.
Zgradili so okoli 10 tisoč objektov in zgradb (viadukt Črni Kal, karavanški predor, brniško letališče, koprsko in portoroško pristanišče, stavbo slovenskega parlamenta, Cankarjev dom, klinični center, vodno mesto v BTC, hotelski kompleks Bernardin ...) in več kot tri tisoč kilometrov cest, skupaj z vsemi pomembnejšimi cestnimi povezavami (avtoceste med Ljubljano in Kranjem, Ljubljano in Razdrtim, Mariborom in Celjem, ljubljansko obvoznico, mariborsko hitro cesto, avtocestne odseke med Ljubljano in Zagrebom, več predorov na avtocesti proti Zagrebu in predore proti Primorski ter precej sakralnih objektov po Sloveniji).
Od Vučka
Spominja se, kako dobro se mu je zdelo, ko je narisal svoj prvi načrt, po katerem so potem delali. Njegov prvi večji projekt so bile sarajevske olimpijske igre. Opaž za Vučka je na kolenih skupaj s svojimi sodelavci delal ravno on. »To je lep spomin,« zavzdihne, »pa še Jure Franko je takrat osvojil srebrno medaljo.«
V tujino v nasprotju z veliko njegovimi sodelavci ni nikoli šel, preveč bi ga mučilo domotožje, pravi. Dela je bilo doma dovolj, tudi zato, ker se jih je precej odločilo za delo v tujini, ki je takrat prineslo ogromno denarja. »Nekateri so si s tistim zaslužkom zgradili hiše in kupili stanovanja.«
Po osamosvojitvi so v Slovenijo začeli prihajati evropski in svetovni politiki, spominja se, da so delali odre za 50. obletnico boja proti fašizmu, leta 1996 so bili odgovorni za stožiške odre, na katerih je stal sam papež Janez Pavel II., tri leta kasneje pa se je ob obisku ameriškega predsednika Billa Clintona ukvarjal s še eno izredno zahtevno odrsko konstrukcijo. »Dokler nas je država potrebovala, nas je imela, ko ji je zmanjkalo sape, nas je pustila na pragu revščine,« Josip spomin vrne v leto 2011, ko je SCT razglasil stečaj, več kot dva tisoč delavcev, kolikor jih je takrat zaposloval, pa pustil na cedilu.
»Še nekaj mesecev pred stečajem smo v železokrivnici normalno delali, še vedno smo gojili neko upanje,« razlaga Josip. Imeli so podpisane pogodbe, delali so tudi v tujini, toda lastniki so se odločili, da gre podjetje v prisilno poravnavo. »Ta agonija je trajala približno šest mesecev.«
Ko so videli, da prisilne poravnave ne bodo mogli speljati do konca, so se odločili za stečaj. »Petnajstega junija sem prišel domov in v nabiralniku, skupaj s položnicami in časopisom, našel obvestilo o stečaju in poziv, naj pridem po svojo delovno knjižico,« se Josipu zatrese glas. »Toliko smo bili zanje vredni, vredni enega navadnega obvestila v nabiralniku.«
Preproste mravljice,
Josip tako kot mnogo tistih, ki še niso dovolj stari za upokojitev, ne ve, koliko njegovih prispevkov je dejansko plačanih. Lahko samo upa, da je vsaj za to poskrbljeno.
»Katastrofa, šok, tako za mlade kot za stare,« se spominja občutkov delavcev ob novici, da gre nekdaj tako uspešno podjetje v stečaj in da delavci, od katerih jih je veliko v družbi delalo več kot trideset let, ne bodo dobili nobene odpravnine. »To je bila zame edina služba in edino podjetje, za katerega sem od 16. leta ustvarjal. Če je človek strokoven, priden in discipliniran, o takšnem koncu tako uspešnega podjetja sploh ne razmišlja,« je iskren. Ugotovil je, da pri nas človek niti po 35 letih dela ni vreden niti centa odpravnine.
»Najprej smo še upali, da bomo z odpravninami lahko začeli nove posle, ampak čez čas dojameš, da si nazadnje sam, da nikjer ni več nikogar. Brez prihodkov si prepuščen samemu sebi. Življenje dojameš šele, ko ostaneš sam, ko se ti nekaj zgodi. Ko dan za dnem razmišljaš, kaj boš družini skuhal za kosilo, ko tehtaš, v kateri nizkocenovni diskont boš šel, ker je v enem meso za sedem centov cenejše,« pripoveduje in boj za preživetje primerja z nekdanjimi sladkimi težavami, ko te je po službi skrbelo, da ne boš česa pozabil naložiti v voziček. »Zdaj pa računaš ceno vsakega izdelka. To je naša realnost.«
Ker ima stanovanje, ki ga je kupil v zlatih časih podjetja, ni upravičen do socialne podpore, službe pa v krizi današnjega gradbeništva tudi ne more najti. »Rad bi se zaposlil, poskušal sem že vse, rad bi ustvarjal naprej, ampak kdo te bo vzel na svoj krožnik, če še sam nima?« se zaveda težke situacije v slovenskem gradbeništvu.
»Položnice prekladaš po dva meseca, gledaš, katera naslednja je najbolj nujna. Po vsem tem trudu, da si zgradil domovino, da je videti, kot je videti danes ...« se mu zlomi glas. Potem skomigne: »Žal tako je. Smo le preproste mravljice, ki jih pohodijo.«
