Tiskane izdaje
In prav to je pokopalo Dekorativno. Po osamosvojitvi Slovenije ji ni uspelo nadomestiti jugoslovanskega tržišča, cenejši ponudniki na svetovnem trgu pa so leta 1997 okoli nekdaj enega najuspešnejših tekstilnih podjetji v Jugoslaviji zadrgnili še zadnjo zanko.
Tovarna dekorativnih pohištvenih tkanin je v najboljših letih dajala kruh več kot tisoč petsto zaposlenim. Mnogi so za tkalskimi stroji našli prvo zaposlitev, ob njihovem ropotu so rasli in od njih so se poslovili izkušenejši, z nekaj več sivimi lasmi. Tončka se je v tovarni zaposlila leta 1963. Skoraj tri desetletja pozneje se je zaradi slabih razmer, v katerih se je znašla tovarna, odločila za odhod: »Žal mi je bilo, resnično mi je bilo žal. S tovarno sem rasla. Ko sem odhajala, me je sililo na jok.«
Dekorativna, ki je leta 1949 nastala z združitvijo tovarne zaves Stora in tekstilne tovarne za pliše Ferdinanda Eiflerja, se je začela bliskovito vzpenjati v sedemdesetih. Sprva je obratovala na dveh lokacijah, nato je svoje moči združila ob Celovški cesti. »Najprej so zgradili hale. Zatem so prišli stroji, najbolj moderni tistega časa. Opremili so tkalnico, nato še barvarno, apreturo in pripravljalnico. Tkalke so takrat delale v štirih izmenah. Stroji so ropotali brez prestanka.« Ves čas so vlagali v razvoj, proizvodnja je v času Tončkinega službovanja dosegla vrhunec pri 10 milijonih kvadratnih metrov blaga na leto.
Ploske in plišaste tkanine so bile sprva namenjene izključno pohištveni industriji. »Pliš je bil izredno priljubljen, niso in niso ga mogli izdelati dovolj.« Poleg metrov in metrov blaga takšnih in drugačnih vzorcev pa so iz Dekorativne prihajali še gobelini in tapiserije, stkane na ročnih statvah, ki so jih spretni prsti ustvarjali po predlogah slikarjev. Med njimi je bil tudi slovenski slikar in grafik Zvest Apollonio. Samo izkušena in za umetnost nadarjena roka je lahko poskrbela, da je s tisočerimi nitmi preslikala slikarske podobe. »To so bili zelo cenjeni in kakovostni izdelki. Delali smo jih po naročilu.« Tapiserije so krasile Cankarjev dom, poročne dvorane, razstavne prostore in druge nič manj prestižne ustanove. Vsaka od tapiserij je zahtevala od štiristo do tisoč ur dela.
»Takrat smo držali skupaj«
Stroji ob Celovški cesti so tkali predvsem za jugoslovanski trg, a je bila med naročniki tudi ameriška vojska v takratni Zahodni Nemčiji, prav tako so nekaj blaga izvažali v Švico, Nemčijo, Avstralijo ter na Dansko in Novo Zelandijo. Da je bilo blago brezhibno, so skrbele predvsem ženske, ki so bile gonilo tovarne. Njihove spretne roke so bile nenehno pod drobnogledom. »Ko je delavka začela tkati, je na listek zapisala svoje ime, naredila luknjico v papir in listek zatkala na rob blaga, enako je naredila ob koncu, ko je stroj prevzela naslednja. Natančno se je vedelo, kdo je blago natkal. Med pregledovanjem v šivalnici so videli, če se ji je kje nitka spustila in je ni pravočasno vpela,« razlaga Tončka in dodaja, da je bila končna ocena dela odvisna od tega, koliko nitk ni bilo vtkanih in kako dolgo je delavka potrebovala, da je napako odpravila. »Vsak meter napake je imel določeno ceno, konec meseca pa se je to poznalo pri plači.«
Kljub normam in zahtevam so bili odnosi v tovarni dobri. »Ne rečem, da se ni nihče nikoli pritožil, ampak takrat smo ljudje držali skupaj. Ni bilo rivalstva, vsaj jaz ga nisem občutila.« Za službo se niso bali, da bo dela dovolj, ni nihče dvomil. »Ljudje so bili zadovoljni, saj je bilo zanje poskrbljeno. Tovarna je imela sklad, s katerim je reševala stanovanjske probleme. Tistim, ki so bili socialno ogroženi, so celo kupili garsonjero.« Podjetje je tudi poskrbelo, da so delavci vsaj za kratek čas ropot strojev zamenjali za bučanje morja. Ob istrski obali je stalo več skromnih, vendar privlačnih prikolic. »Takrat je lahko šla vsaka tkalka na dopust, vsi so si lahko privoščili počitnice z družino.«
V času vzpona je Dekorativna zagotavljala tudi obroke. »V kuhinji je bilo dopoldne, popoldne in ponoči poskrbljeno za toplo malico.« Zaposleni so svoje glasilke urili v pevskem zboru, enkrat na leto so na srečanje povabili upokojence. »Po upokojitvi je šel vsak na svoj konec, tu pa so se znova srečali.« Če je bilo vreme lepo, so nekdanje zaposlene pogostili na prostem. »Naša pisarna je imela veliko okno, skozi katero smo s sodelavkami lahko videle, kako se imajo. Mislile smo si: 'O, kdaj bomo tudi me tam doli.' A tega nismo nikoli dočakale.«
»Ljudje so tam pustili
Kot pravi, je bil to ravno čas prehoda, ko je še veljalo samoupravljanje, hkrati pa je bila uvedena tržna ekonomija. »Spomnim se, da me je tajnica vprašala: Tovariš direktor, saj ne vem več, ali naj vas kličem tovariš ali gospod direktor. Po eni strani ti je delavski svet izglasoval nezaupnico, po drugi strani si se moral vesti kot kapitalist.«
Leto pred Verbičem se je v tovarni zaposlil tudi Blaž Babnik, ki je bil priča njenemu bridkemu koncu: »Ko sem začel delati, je veljala za eno najmočnejših podjetij. Plače so bile dobre in redne, zaposlenih je bilo ogromno. Nato pa so se v nekaj letih razmere povsem spremenile. Še posebej po desetdnevni vojni je tovarna začela vidno pešati, kot da bi jo kdo hotel namenoma uničiti. Potem sem slišal, kako je škoda, da stoji ob tako prometni cesti. Da bi morali tu zgraditi trgovski center, kar se je naposled tudi zgodilo.«
Babnik je zadnja leta vodil sindikat v Dekorativni: »Ljudje so radi hodili v službo, ko so se stvari vse bolj zaostrovale, pa je bilo drugače. Pogovarjali smo se, kam to pelje, nihče nam ni znal povedati.« Kljub temu da so bili delavci zadnje leto doma, jih je propad podjetja presenetil. »Šli smo na Parmovo, sprejeli so nas v neki hiši z delovnimi knjižicami. Nihče ni govoril. Ljudje so v tovarni pustili svoje zdravje,« se spominja Babnik. Dekorativna je leta 1997 spisala še zadnje poglavje svoje zgodovine. Po prodaji premoženja tovarne je 270 delavcem skupno pripadlo 147 milijonov tolarjev odkupnine. »Vsak od nas se je tolažil s tistimi nekaj tisoč tolarji, ki smo jih dobili. Bo že kako …«
Da je ob Celovški nekoč stala Dekorativna Ljubljana, priča le še manjša stavba, tik ob cesti, v kateri so nekdaj prodajali blago. Čeprav spomin nanjo vse bolj bledi, so dokazi o njenem obstoju še vedno skriti po številnih slovenskih domovih, njihovo blago še krasi tudi nekatere uradne objekte. »Vlada ima še vedno naše blago bidermajer, ki je bilo najbolj delikatno in zapleteno blago v Evropi za tisti čas,« zagotavlja Babnik.
