Tiskane izdaje
Zakaj morajo ljudje na goro? Zakaj prav na najvišji vrh in zakaj po najtežji smeri? Ante Mahkota pravi, da gre za pustolovščino, izziv in preizkus samega sebe, pa mislim, da še sam sebi ne verjame. Ne ve, ne more vedeti.
V šestdesetih letih tu ni bilo prav veliko prostora za svobodne duhove, za samosvoje ambiciozneže, za drugačne, za freigeiste. V stenah pod strašljivo privlačnimi vrhovi pa je bila svoboda popolna.
Tisti notranji duh, genij, demon, poltergajst, intuicija ali glas nadrazumske zavesti, kakorkoli mu že rečemo, ki nam domuje v pljučih, srcih ali glavah, ga je gnal na vrh. Predal se je Alpam. Samo najvišji, najtežji, še neprevladani problemi so ga v resnici privlačili.
Pod srhljivimi previsi je izzival pogum, v še nikoli preplezanih smereh je preizkušal intuicijo in iskal svojo pot, na zanesljivost v skalo zabitega klina je obešal usodo in v navezah s soplezalci je gradil zavezanost sodelovanju in zaupanju. Soliral ni. Skupaj s Fajdigo, Ščetininom, Kunaverjem je osvajal prvenstvene smeri v slovenskih, švicarskih Alpah in v Himalaji.
Cima su Alto, Trisul, Pik Lenin in seveda Sfinga. Med deset najboljših alpinistov sveta so ga uvrščali poznavalci in izgubili, ko je spoznal, da mu prekletstvo odličnosti, ne dovoljuje dveh absolutnih poslanstev. Plezalno opremo je postavil v kot in se usedel za pisalni stroj. Posvetil se je časopisu.
Športni dnevnik Polet je še globoko v petdesetih letih začel izdajati PPP, Poletove Podobe in Povesti, prvi drugačen tedenski časopis tistega časa. Neodvisen seveda ni bil, povsem pravoverno usmerjen pa tudi ne. Objavljal je Mustrovega Zvitorepca, športne in alpinistične prigode, komajda zaznavno nam je dal vedeti, da je tam zunaj še en, drugačen svet.
V vrstah smo ga čakali, ko so ga kolporterji prinašali iz tiskarne. Seveda ni šlo, da bi se vpliv na množice bralcev nekontrolirano prepuščalo četici mladih na videz neškodljivih zanesenjakov. PPP so preselili v osrednjo časopisno hišo in rodil se je TT, prvi nepolitični časopis iz politične založniške hiše.
Celotna generacija mladih drugačnosti željnih študentov se je nagnetla v uredništvu in zastavila srčiko novega slovenskega žurnalizma. Mahkota, Jerin, Žerdin, Kralj, Fornezzi, Rakovec, Hrausky, Novak … Kmalu je imel TT višjo prodano naklado kot vsi trije današnji dnevniki skupaj.
Sprva je Ante, ki si je že v Planinskem vestniku izbrusil jezik, še malce plezal, malce pisal, a kmalu ni šlo. Hoteli so ga celega. Popeljal je sto žensk na Triglav, dopisoval iz Afrike in že sanjal o novih projektih. Šestdeseta leta so nam odpirala svet, potrošniške kredite, devizne račune in avtomobile. Z Milošem Mikelnom sta zasnovala štirinajstdnevnik Avto, ki nam je odprl svetovljanstvo potrošnika in s srbohrvaško izdajo pokril ves trg takratne države.
Aktualno je bilo samoupravljanje in Ante ga je resno vzel. Kot predsednik delavskega sveta je popeljal delegacijo protestirat, ker je oblast na čelo osrednjega slovenskega časnika postavila še ne sedemindvajsetletnega mladinskega funkcionarja Mitjo Gorjupa. Dosegel seveda ni nič, vendar ga je novi glavni urednik, čeprav nepartijca, postavil za svojega pomočnika in prvega poslovnega direktorja.
Nikoli dotlej, morda tudi doslej, Delo ni imelo tako usklajenega, prodornega, inteligentnega in uspešnega vodstva, kot je bila naveza Anteja in Mitje. Stop, Jana, Teleks, Gospodarski vestnik, knjižna založba, Studio za marketing in propagando ... ambicije so letele v nebo.
Strlo ga je, ko je umrl Mitja, ko je v tudi svoji zadnji navezi ostal sam. Kot gorski reševalec se je naučil obvladovati čustva in preživljati tragedije, ki bi ga sicer ohromile. A premagal jih ni, le nekam v globino ranjene duše jih je potlačil. Postal je direktor Dela, generalni direktor združenega časopisno grafičnega podjetja, predsednik jugoslovanskega združenja založnikov, predsednik veslaške zveze in organizator svetovnega veslaškega prvenstva ... Bil je uspešen, zasnoval in vodil je športno promocijsko akcijo Podarim dobim, tri milijone darilnih kartic je prodal in ves zlati rod smučarskih tekmovalcev in 'vražjih Slovenk' je zmagoval z njim. Le v njegovi navezi ni več nikogar.
Upokojil se je, umiril seveda ne. Načrte dela, s tistim poltergajstom, ki ga je k vrhu gnal, se še vedno bojuje in novo izdajo Sfinge, se mi zdi, pripravlja.
Neusmiljen čas prekriva naše sledove. Generacije, ki se spopadajo s prihodnostjo, se ne ozirajo nazaj. Spomeniki in mejniki se sesuvajo v prah. Le skrivnostni obraz Sfinge zre v večnost. Tiste Sfinge, ki jo je Ante premagal in v najlepši alpinistični izpovedi odkodiral skrivnost, ki nas žene navzgor.
