Škoda bi bilo okolje onesnaževati s poceni teorijami

Ljubljana – Miha Kosovel je urednik Razpotij, revije Društva humanistov Gorice. A tudi aktivist in eden izmed tistih, ki so se z mirno, a odločno akcijo v soboto zoperstavili širjenju nacionalizma in nestrpnosti v prostoru, v katerem živijo. Z njim smo si segli v roko, še preden smo se v Gorici seznanili z obrazom neofašistične organizacije Casa Pound. Ta je v mesto pripeljala stotnije neofašistov 21. stoletja iz vse Italije, ki so prišli slavit stoto obletnico vstopa Italije v prvo svetovno vojno.

Pa je vojna res pravi razlog za slavje? Kaj pomeni pronicanje parol »Pripravljeni smo na smrt. Italija kliče«, ki so jih večinoma mladi – tako fantje kot dekleta – v soboto popoldne razgrinjali med po vojaško discipliniranim marširanjem po mestu? O vsem tem, pa tudi o pojavu tovrstnih idej v mestu, ki naj bi od padca meja naprej bolj kot katerikoli drug prostor lahko simboliziralo vrednote demokracije, svobode in odprtosti, smo se z Miho Kosovelom pogovarjali tako rekoč na meji, med dvema mestoma, ki sta prazaprav eno.

Kakšno je danes sobivanje obeh Goric?

Od druge svetovne vojne naprej, ko je Nova Gorica nastala, smo si skozi vsa ta desetletja postali tujci. Moja nona je hodila v italijanske šole in imela prijatelje med njimi. Bile so zamere, ni pa bilo nekega sovraštva. A smo se odtujili, spremenile so se navade, predvsem v 90. letih. Edini stik Slovencev z Italijani je bil z ljudmi, ki so prihajali v kazinoje, to pa niso bili nujno Goričani oziroma domačini. In tako smo si ustvarili neko sliko o Italijanih. Na drugi strani so si tudi oni ustvarili neko sliko, predvsem zato, ker smo Slovenci drli v italijanske trgovine, kjer smo kupovali vse, od kavbojk do metel; nekaj let po vojni so gospodinje iz Slovenije vdrle čez mejo in v enem dnevu pokupile vse metle, ker se jih v Jugoslaviji ni dalo kupiti. Tako smo se navadili bivati s hrbtom drug proti drugemu. Tudi padec meja tega ni veliko spremenil. To se vidi na čisto vsakodnevnih stvareh. Imamo slovenski Trg Evrope, po italijansko Piazza Transalpina. Niti o imenu skupnega trga se nismo mogli dogovoriti. Na neformalni ravni je sicer vedno več pobud skupnega delovanja in mislim, da tu občine zamujajo, ker ne znajo z administrativnimi ukrepi teh opolnomočiti. Nobeno od teh dveh mest ni samo po sebi tako zanimivo, kot če ju gledamo kot celoto.

Povsod, a še zlasti v Gorici, pa tudi Trstu, je veliko priseljevanja, socialne razmere pa niso najboljše. Kako to vpliva na medsebojne odnose?

Trst in Gorica sta predstavljala neke vrste simbolno zasedbo za Italijo. S padcem meje se je ta simbolika izgubila. Poleg tega zdaj tudi kupne mase Slovencev ni več. Zdaj Italijani nakupujejo v Sloveniji. A ta neverjetno pomembni položaj bi obe Gorici skupaj morali valorizirati. Jaz že leta govorim, da bi si morali dovoliti večje vizije, na primer skupaj vzpostaviti eno mednarodno univerzo.

Svoje prispeva tudi kriza.

Kaj pravzaprav pomeni kriza na abstraktni ravni? Seveda je finančna, a je tudi kriza generacij. Mladi načina življenja, ki so ga imele prejšnje generacije, ne čutijo več za svojega. Čuti se, da je neki svet minil, vendar novega še ni na vidiku. Delovnih mest, kot so bila, ni in ne bo več. Takšne tenzije zelo pripomorejo k vzponu radikalizmov, levih in desnih. Gorica se sooča s krizo identitete in praktične vizije že dolga desetletja, Casa Pound pa uspeva v prav takšnih problematičnih območjih. Daje namreč videz reda, ki dviga ponos v ljudeh, skupnega sovražnika, ima precej lahko teorijo, ki jo lahko vsakdo prežveči in izpljune.

Kako nevarne so manifestacije teh idej? Ne v fizičnem smislu.

Zelo. Najhuje bi bilo, da bi to okolje onesnažili s takšnimi poceni teorijami, ki praktično in pragmatično ne bodo pripeljale nič dobrega. Ker Gorica ne bo nikoli postala homogeno območje samih Italijanov, samih Slovencev ... Casa Pound in podobne organizacije so zelo razvejene in organizirane. Poskušali so imeti sedež tu, poskušali so ga imeti v Trstu, a jim ni uspelo. Imajo pa ga v Vidmu. Če pridejo v Gorico, lahko izgubimo celotno generacijo mladih, ki bi se morali vzgajati v postnacionalnem duhu. Poleg tega mi nismo organizirani, smo zgolj prebivalci, ki hočemo vzdrževati to raznovrstnost in vzpostaviti skupne vezi, s tem pa mesto, ki je dejansko eno. A to mesto je treba šele vzpostaviti. Tega ne moremo narediti s skupnimi izjavami županov. Tudi to mogoče pomaga, ampak uspelo nam bo le, če se bo prebivalstvo vzpostavilo.

Gre za paradigmo, ki se Gorici vsiljuje od zunaj, oziroma ali je Gorica kolateralna škoda delovanja te organizacije?

Gorica je bila v nesrečnem 20. stoletju vedno kolateralna škoda. Čeprav so se stvari dogovorile drugje, se jih je še najbolj čutilo ravno tu. Zakaj? Ker je tu vedno prisotna nekakšna napetost, ki jo lahko izkoristimo v nekaj dobrega ali slabega. Gorica je lepo igrišče, je dobra nogometna tekma, kar pa ima lahko neverjetno dolgoročno škodo za regijo – zahodno Slovenijo s tretjino slovenskega prebivalstva in Furlanijo - Julijsko krajino, ki ima približno 1,2 milijona ljudi, skupaj torej okvirno dva milijona ljudi izgubi vse temelje: dobro izobrazbo, gospodarstvo, kulturo, torej kakovost bivanja.

Koliko so bile nestrpnosti in nacionalnizmi prisotni v preteklosti?

Zadnja leta izredno malo. So, večinoma na forumih, vendar poznamo tudi slovensko forumaštvo. Vidnega sovraštva je izredno malo. Se je pa v dneh pred shodom kolegicama med sprehodom po Gorici zgodilo, da je starejši Italijan začel kričati nanju. Tega v zadnjih letih ni bilo.

Zato je tu neizogiben občutek, da se Gorici to vsiljuje.

Se vsiljuje, a v trenutku, ko se to dogaja, tihi forumaški liki dobijo zaledje in tudi javno širijo to mantro, nato pa še nasilje. Zato smo zelo zaskrbljeni. Kar smo hoteli povedati z našim protestom, je tudi to, da smo zelo različnih političnih nazorov. Na prvem mestu je civilna populacija, potem pride politična razdelitev. Hočemo enotnost prostora in hočemo pokazati Evropo v praksi, Evropo, ki ni povzeta le v političnih institucijah EU, temveč obstaja kot vsakodnevno sobivanje posameznikov z različnimi identitami in ozadji.

Koliko je to dejanje sinhrono z vzponom skrajne desnice v Evropi?

Boj skrajne desnice v Evropi je prevzeti teritorij skrajni levici. To pomeni dobiti revno delavsko populacijo in brezposelne na svojo stran. Kriza je tu in te populacije je veliko. Casa Pound je organizacija, ki deluje na tem socialnem načelu promoviranja brezplačnih malic ... Poleg držav bi gotovo morala EU veliko več storiti na tem področju.

Če potegnete črto pod sobotno dogajanje ...

Menim, da je shod v določeni meri dosegel nekaj točk, ki se mi zdijo najbolj pomembne: izzval je debato o problematikah tega prostora, med prebivalci je vzbudil precejšen občutek soodgovornosti do območja obeh Goric, predvsem pa je spletel številne neformalne zveze med posamezniki, ki bodo – upam – še naprej lahko skupaj delovali. Zelo bi si želel, da bi se med mlajšo generacijo ustvarila tudi neka formalna skupina, sestavljena iz prebivalcev z obeh strani meje, ki bi se trudila uresničevati idejo enotnega mesta. Marsikaj je treba še storiti v smeri boljših odnosov tudi na naši strani. Gotovo je eno tudi to, da pustimo, da zelenje prekrije napis Tito na Sabotinu. Tistim skupinam, ki ga obnavljajo in ob njem paradirajo, pač ne gre zares za ta prostor.