Gorazd Kocijančič : To je duhovni svet, h kateremu se dokončno vračam

Ljubljana – Platon; dve debeli knjigi, 3182 strani, pet let dela po 25 ur na dan. »Kocijančič razume filozofijo kot ljubezen do modrosti,« je pisalo v utemeljitvi za Delovo priznanje, Tine Hribar pa je dejal: »Platon ni le poslovenjen, ampak je s Kocijančičevimi razlagami pred nami vzniknila njegova nova podoba.«

Na vprašanje, kako je Platon spremenil njegovo življenje in kako (če sploh?) Delov naslov, odgovarja na kratko: »Če bi moje življenje spremenilo kakršnokoli priznanje ali graja, bi to pomenilo, da sem imel zelo malo od Platona.« Kot je povedal že pred leti, svoje delo razume kot služenje stvari sami. »Nisem pomemben jaz, ampak zadeve, ki jih poskušam artikulirati. Ki imajo pomen in vrednost samo, če se v njih lahko prepozna kdo drug.«

Ob njegovem imenu beremo: filozof, publicist, prevajalec in pesnik, ki obvlada osem jezikov, prevaja in piše. Parmenidovi Fragmenti, Proklove Prvine bogoslovja, Pridige in traktati Mojstra Eckharta, Duhovne osnove življenja Solovjova, Čas in drugi Lévinasa ... Sodeloval je pri nastajanju standardnega slovenskega prevoda Svetega pisma, ustanovil društvo Logos, je dobitnik Sovretove in Rožančeve nagrade in že več let samozaposleni v kulturi. Kot pove, v Nuku dela le dva dni v tednu. »Urejam rokopisne zapuščine, trenutno Jakoba Šolarja, in pripravljam razne druge projekte.«

Iz svojega opusa sam noče ničesar postaviti v ospredje, razume ga kot celoto, ki izrašča iz nekega središča. In to je krščanska vera. »Velik del mojega dela je posredovanje temeljnih besedil krščanske duhovne tradicije, ki ima humanistično odprtost za druga duhovna izročila: vera, ki se poskuša strogo filozofsko artikulirati in umetniško izraziti.«

To leto je preživel v urejanju slovenskega prevoda predsokratikov, ki ga je pripravila skupina prevajalcev. Dvojezična izdaja, debela 2200 strani, bo izšla še ta mesec. Tik pred izidom je še njegov prevod Charlesa Peguyja in baročnega pesnika Angela Silezija; slednjega je pripravil skupaj z Vidom Snojem. V delu ima še tri grške pesnike, Sinezija iz Kirene, Andreja Kretskega in Simeona Novega Teologa. Kot prevajalec pa se namerava v prihodnjih letih posvečati predvsem vzhodnim cerkvenim očetom in latinskemu srednjemu veku. »To je duhovni svet, ki me najbolj zanima, z njim sem začel in k njemu se dokončno vračam.«

In katerega filozofa bi današnji čas po njegovem najbolj potreboval? »Katerikoli resnični filozof, zaljubljenec v Modrost in ne trgovec z mnenji, ki se skriva za imenom filozofije, bi nam prišel prav.« Katalog njegovih prevodov in knjig, ki jih je uredil, pri iskanju takega imena ni najslabša orientacija.