Približno sto dni dopusta - v 30 letih
Na kmetiji: Ana in Franc Jarc se za nekajdnevni poletni oddih odločita na hitro, ko jima to dopušča vreme.
Odpri galerijo
Ana in Franc Jarc pred domačim »morjem« v Srednji vasi pri Šenčurju. Foto Blaž Račič/Delo
Ana in Franc Jarc, ki na domači kmetiji Pr' Zorman v Srednji vasi pri Šenčurju na štirih hektarjih letno pridelata okoli 150 ton kislega zelja, sta bila v zadnjih 30 letih na počitnicah vsega skupaj približno sto dni. Pridelava kislega zelja na kmetiji daljšega dopusta ne dopušča, sta pojasnila.
»Na počitnicah bi težko zdržal več kot nekaj dni, saj sem že vse življenje navajen zgodaj vstajati in delati vsak dan,« je o navadi, ki se prime delovnih ljudi, dejal Franc Jarc, ko sta nas skupaj z ženo Ano sprejela v senci ob brunarici na domačem vrtu. Z zeljem je veliko dela, je povedal gospodar in izpostavil, da je tempo še zlasti jeseni, ko spravljajo in kisajo zelje, hud.
Franc Jarc nima šefa in je sam svoj šef, pravi, zato je tudi delo manj stresno, saj je odvisen zgolj od sebe. A to ne pomeni, da je lahko neodgovoren. Ne sme si privoščiti, da bi mlade zeljne sadike prizadela suša ali pa da ne bi ukrepal, ko se na zelju pojavijo škodljivci. Ves čas mora biti pozoren na dogajanje na njivah, po potrebi zalivati, ali pa zelje škropiti proti škodljivcem. Tako sta v zadnjih letih nekajdnevni oddih običajno ujela na začetku julija, ko še najlažje najdeta nekaj dni časa za dopust. Letošnje leto, ko je bilo padavin obilo, mladih sadik skorajda ni bilo treba zalivati in je bilo dela nekoliko manj kot ponavadi v tem času.
Precej težje je oditi na dopust jeseni ali pozimi, ko je čas pospravila pridelka z njiv in ko je povpraševanja po kislem zelju največ in stranke skorajda vsak dan kličejo in naročajo, razloži Franc. Zato načrtovanje dopusta ni enostavno, prav tako ne tvegata praznovanja nekoliko bolj sproščenega veselega decembra, saj pozimi, ko ljudem teknejo klobase s kislim zeljem, segedin ali sarme, naročila prihajajo vsak dan, nanje pa se je treba čim hitreje odzvati. Morda se kdaj pokaže priložnost le za kakšen krajši
enodnevni izlet ...
Tako z ženo ne moreta načrtovati dopusta vnaprej in, denimo, rezervirati hotelske sobe ter prihraniti kakšnega evra na ta račun, saj se za tri- ali štiridnevni dopust odločita hitro in ko jima okoliščine, se pravi predvsem vreme, to dopuščajo. Pri tem prosita sorodnike, da popazijo na njive in na rastoče zelje. Za razliko od obdobja, ko so na kmetiji redili tudi živino in ko o dopustu skorajda ni bilo govora, sta kot pridelovalca zelenjave vseeno nekoliko na boljšem kot živinorejci, ki morajo živino nakrmiti vsak dan in si še težje privoščijo tudi le nekaj dopustniških dni, izpostavlja Franc.
»Ne morete me prepričati, da greva na dopust v kamp ali apartma, kjer bi si morala z ženo sama pripravljati obroke hrane,« dopustniško pravilo izpostavi Franc. Takrat si tako zares odpočijeta od vsakodnevnih obveznosti, saj zamenjata okolje in se povsem odklopita, obede pa si privoščita v hotelu ali kakšni gostilni. Za nekajdnevno dopustovanje si izbereta bližnje turistične kraje, saj nekaj dni dopust nočeta preživeti v avtu tako, da se najpogosteje odpeljeta v Istro.
Tudi njune tri hčerke so tako kot starša morje obiskali manjkrat. Hčerke so šle na morje tudi s šolo. Ker niso mogli pogosto na morje, so že leta 2001, ko so še redili govejo živino, na domačem vrtu postavili manjši plavalni bazen. To ni noben luksuz, saj je bazen namenjen predvsem otrokom ali morda kakšni hitri sprostitvi med delom, ocenjuje gospodar Franc, ki v prostem času rad prime tudi za harmoniko.
Okolico bazena so opremili z nekaj morskimi detajli, denimo lupino leščurjev, pritrjenih na ribiško mrežo in tako pričarali nekaj morskega – dopustniškega pridiha. »Vendar, ko je delo, je prvo delo in tudi bazen v takih primerih odpade,« opozarja Franc in dodaja, da bi moral vsak, ki ne hodi na morje, doma imeti manjši bazen za sprostitev.
Na vprašanje ali bi delo na domači kmetiji zamenjal za delo v kakšni tovarni, Franc pravi, da bi se na to težko navadil, saj je že od malih nog navajen dela doma. Možnost, ki bi si jo lahko privoščil v tovarni, ko bi lahko brez hujših skrbi vzel teden ali dva dopusta, sicer zveni lepo, a bi šel težko v tako službo, saj še vedno rad kmetuje na domači zemlji, pa čeprav je treba včasih kislo zelje za kupce pakirati tudi do polnoči. A dni, ko bi bil časovni pritisk močan, ni veliko.
»Na počitnicah bi težko zdržal več kot nekaj dni, saj sem že vse življenje navajen zgodaj vstajati in delati vsak dan,« je o navadi, ki se prime delovnih ljudi, dejal Franc Jarc, ko sta nas skupaj z ženo Ano sprejela v senci ob brunarici na domačem vrtu. Z zeljem je veliko dela, je povedal gospodar in izpostavil, da je tempo še zlasti jeseni, ko spravljajo in kisajo zelje, hud.
Sam svoj šef
Franc Jarc nima šefa in je sam svoj šef, pravi, zato je tudi delo manj stresno, saj je odvisen zgolj od sebe. A to ne pomeni, da je lahko neodgovoren. Ne sme si privoščiti, da bi mlade zeljne sadike prizadela suša ali pa da ne bi ukrepal, ko se na zelju pojavijo škodljivci. Ves čas mora biti pozoren na dogajanje na njivah, po potrebi zalivati, ali pa zelje škropiti proti škodljivcem. Tako sta v zadnjih letih nekajdnevni oddih običajno ujela na začetku julija, ko še najlažje najdeta nekaj dni časa za dopust. Letošnje leto, ko je bilo padavin obilo, mladih sadik skorajda ni bilo treba zalivati in je bilo dela nekoliko manj kot ponavadi v tem času.
...
Precej težje je oditi na dopust jeseni ali pozimi, ko je čas pospravila pridelka z njiv in ko je povpraševanja po kislem zelju največ in stranke skorajda vsak dan kličejo in naročajo, razloži Franc. Zato načrtovanje dopusta ni enostavno, prav tako ne tvegata praznovanja nekoliko bolj sproščenega veselega decembra, saj pozimi, ko ljudem teknejo klobase s kislim zeljem, segedin ali sarme, naročila prihajajo vsak dan, nanje pa se je treba čim hitreje odzvati. Morda se kdaj pokaže priložnost le za kakšen krajši
enodnevni izlet ...
Na dopustu se ne kuha
Tako z ženo ne moreta načrtovati dopusta vnaprej in, denimo, rezervirati hotelske sobe ter prihraniti kakšnega evra na ta račun, saj se za tri- ali štiridnevni dopust odločita hitro in ko jima okoliščine, se pravi predvsem vreme, to dopuščajo. Pri tem prosita sorodnike, da popazijo na njive in na rastoče zelje. Za razliko od obdobja, ko so na kmetiji redili tudi živino in ko o dopustu skorajda ni bilo govora, sta kot pridelovalca zelenjave vseeno nekoliko na boljšem kot živinorejci, ki morajo živino nakrmiti vsak dan in si še težje privoščijo tudi le nekaj dopustniških dni, izpostavlja Franc.
Ana in Franc Jarc pred domačim »morjem« v Srednji vasi pri Šenčurju. Foto Blaž Račič/Delo
»Ne morete me prepričati, da greva na dopust v kamp ali apartma, kjer bi si morala z ženo sama pripravljati obroke hrane,« dopustniško pravilo izpostavi Franc. Takrat si tako zares odpočijeta od vsakodnevnih obveznosti, saj zamenjata okolje in se povsem odklopita, obede pa si privoščita v hotelu ali kakšni gostilni. Za nekajdnevno dopustovanje si izbereta bližnje turistične kraje, saj nekaj dni dopust nočeta preživeti v avtu tako, da se najpogosteje odpeljeta v Istro.
Pridih morja na vrtu
Tudi njune tri hčerke so tako kot starša morje obiskali manjkrat. Hčerke so šle na morje tudi s šolo. Ker niso mogli pogosto na morje, so že leta 2001, ko so še redili govejo živino, na domačem vrtu postavili manjši plavalni bazen. To ni noben luksuz, saj je bazen namenjen predvsem otrokom ali morda kakšni hitri sprostitvi med delom, ocenjuje gospodar Franc, ki v prostem času rad prime tudi za harmoniko.
...
Okolico bazena so opremili z nekaj morskimi detajli, denimo lupino leščurjev, pritrjenih na ribiško mrežo in tako pričarali nekaj morskega – dopustniškega pridiha. »Vendar, ko je delo, je prvo delo in tudi bazen v takih primerih odpade,« opozarja Franc in dodaja, da bi moral vsak, ki ne hodi na morje, doma imeti manjši bazen za sprostitev.
Na vprašanje ali bi delo na domači kmetiji zamenjal za delo v kakšni tovarni, Franc pravi, da bi se na to težko navadil, saj je že od malih nog navajen dela doma. Možnost, ki bi si jo lahko privoščil v tovarni, ko bi lahko brez hujših skrbi vzel teden ali dva dopusta, sicer zveni lepo, a bi šel težko v tako službo, saj še vedno rad kmetuje na domači zemlji, pa čeprav je treba včasih kislo zelje za kupce pakirati tudi do polnoči. A dni, ko bi bil časovni pritisk močan, ni veliko.
