Dobre izkušnje malih vlagateljev krepijo zanimanje za kapitalski trg
Slovenci smo tradicionalno precej varčen in finančno konservativen narod in pred zadnjo krizo smo privarčevali od 13 do 15 odstotkov razpoložljivega dohodka, kar je nad povprečjem evrskega območja. Denar in prihranke večinoma vlagamo zelo previdno, recimo v bančne depozite, manj pa se ogrevamo za bolj tvegane, a dobičkonosnejše naložbe na kapitalskem trgu, ki nas lahko zaščitijo tudi pred zadnje čase vse višjo inflacijo.
Taka gibanja se nadaljujejo tudi v prvih mesecih tega leta, ko so konec februarja trge zatresle posledice ruske invazije v Ukrajino. »V slovenskih bankah se še vedno krepijo depoziti. Prilivi v domače vzajemne sklade so se februarja nekoliko znižali, takrat je bilo tudi več prodajnega pritiska na svetovnih trgih. Ljudje so postali zaskrbljeni, da bodo njihove naložbe manj vredne. Del vlagateljev se je iz previdnosti odločil, da bo prenehal plačevati, del pa se jih je odločil za izplačila. Po drugi strani je prednost kapitalskega trga ravno ta, da je iz naložbe mogoče izstopiti dovolj hitro,« poudarja glavni ekonomist GZS Bojan Ivanc.
Poglejmo nekaj podatkov: po zadnjih podatkih Agencije RS za trg vrednostnih papirjev je vrednost premoženja v vzajemnih skladih konec februarja znašala 4,14 milijarde evrov, kar je slabih 200 milijonov manj kot konec leta 2021, a hkrati dobrih 700 milijonov evrov več kot februarja lani. Po drugi strani ima prebivalstvo v bančnih depozitih skoraj šestkrat toliko premoženja, dobrih 24 milijard evrov.
Ob povečanju tveganj in negotovosti se je izkazalo, da izpada ruskega in ukrajinskega trga za evropska podjetja ne pomenita tako velikega bremena. Že od leta 2014 se znižuje povezanost teh dveh trgov z evropskim, globalno pa ti dve državi skupaj predstavljata dva odstotka svetovnega BDP. Ključni izziv teh dveh trgov je na cenovni strani podjetij, predvsem zaradi cen energentov.
Nihanja na borzi
Tudi na slovenskem trgu kapitala je bilo na začetku ruske agresiji v Ukrajino zaznati veliko volatilnost. Tečaji delnic so najprej precej zanihali navzdol, zdaj pa se počasi spet bližajo ravnem pred 24. februarjem. Okoliščine kažejo, da je nastala razlika med trendi v realnem gospodarstvu in finančnem sektorju. Kapitalski trgi so se že v času, ko se je zdelo neizogibno, da bo prišlo do konflikta, zelo hitro korigirali. Cene delnic so se precej znižale, potem pa so sčasoma kar velik del izgubljene vrednosti spet pridobile.
Naš borzni indeks sicer ni dober pokazatelj stanja v realnem gospodarstvu, meni Ivanc. Zakaj? »Pri nas v realnem gospodarstvu predelovalne dejavnosti predstavljajo 24 odstotkov dodane vrednosti, trgovina pa 12 odstotkov. Konkretno, znotraj trgovskih družb nimamo nobene družbe med večjimi. Imamo Krko, ki je zelo pomembno podjetje, a v segmentih energetike ali avtomobilske industrije nimamo niti ene pomembne družbe, ki bi bila uvrščena na naš trg kapitala. Sama ponudba je vsako leto manjša. Nekatere družbe, ki so bile v preteklosti prevzete, so bile umaknjene s kapitalskega trga. V tej drugi kotaciji SI Enter pa vemo, da je likvidnost zelo šibka. S tega vidika se moramo zavedati, da same zadeve v realnem gospodarstvu nimajo zelo visoke korelacije z gibanjem naših delniških tečajev,« poudarja Ivanc.
Prihodnje trende na kapitalskih trgih je kratkoročno zelo nehvaležno napovedovati, meni sogovornik, »zaradi invazije v Ukrajini so postale nekoliko bolj modne investicije v energetiko in surovine ter tudi v segment vojaške opreme. Zelo pomembna je tudi informacijska tehnologija, saj sodobne vojne postajajo vse bolj tehnološko zahtevne, in to za nekatere skupine podjetij pomeni dodatno povpraševanje, ki ga prej niso bile navajene. Številne države, posebno evropske, bodo precej povečale svoje vojaške proračune.«
O družbah z ljubljanske borze
In ker je število družb, ki so uvrščene na naš kapitalski trg relativno majhno, je skoraj težko ne komentirati posameznih podjetij. »Vsi vemo, da je Krka zelo odvisna od ruskega trga. Da je to zanjo prvi trg in na njem dolgoročno ostajajo. Do zdaj se ji je ta strategija izplačala. Cena njene delnice je na začetku invazije izražala zelo visoko stopnjo strahu, kaj se bo zgodilo s poslovanjem na tem trgu, potem pa je spet porasla tudi zaradi stabilizacije tečaja rublja proti evru oziroma dolarju, zmanjšala pa se je tudi bojazen, kaj se bo zgodilo.«
Kar zadeva drugo pomembno delnico na ljubljanski borzi, delnico Petrola, »vidimo, da je velik del izgubljene vrednosti že pridobila nazaj. Potencialno zelo velik izziv za podjetje pa je, če bi se država bolj trajno odločila za regulacijo cen naftnih derivatov, kar bi lahko vplivalo na samo tržno vrednost družbe,« meni Ivanc.
Na borzi kotira tudi nekaj delnic finančnih družb, med njimi so največja bančna skupina, NLB in dve zavarovalniški skupini. Te so najaktivnejše v Sloveniji in na območju nekdanje Jugoslavije. Zanje je pomembno, kakšno je domače povpraševanje potrošnikov, kako poslujejo podjetja. Lahko rečemo, da ta kriza ni negativno vplivala na te družbe. Na njihovo vrednost ima lahko večji vpliv sprememba monetarne politike in gibanje centralne obrestne mere ECB, meni sogovornik.
Globina našega kapitalskega trga je precej nižja kot v primerljivih državah in kot bi si želeli. Kaj je potrebno za razvoj tega trga v Sloveniji – in kakšnega si sploh želimo? Ivanc pravi: »Moramo se zavedati, da smo majhna država. Majhne države imajo težko tako učinkovit kapitalski trg kot velike. Po drugi strani se lahko poskušamo primerjati z našo južno sosedo Hrvaško, ki ji je uspelo – ob približno podobnem bruto domačem proizvodu, kot ga ima Slovenija – precej močneje razviti svoj kapitalski trg.«
Zakaj? »V Sloveniji, recimo, imamo drugi pokojninski steber, nimamo pa tretjega, s katerim bi lahko spodbudili vlaganja. Ni problem samo pomanjkanje institucionalnih sredstev za razvoj domačega trga kapitala. Problem je tudi na ponudbeni strani. Govorimo o delnicah družb, ki jih pogrešamo na ljubljanski borzi. Seveda, družbe bi se uvrstile na naš kapitalski trg, če bi v tem videle koristi. Da bi s tem na ugoden način lahko dobile dodaten kapital za financiranje novih naložb ali prevzemov. Žal na tem področju ni bilo veliko dobrih praks,« ugotavlja Ivanc.
Eden zadnjih pozitivnih zgledov je bila po njegovem mnenju uvrstitev delnic NLB na ljubljansko borzo. Ta je spet povečala interes malih vlagateljev za investiranje. Dobre izkušnje malih vlagateljev pa nato srednje- in dolgoročno pozitivno vplivajo na percepcijo samega kapitalskega trga v slovenski finančni javnosti. Drugače povedano: če so delničarji Krke in verjetno tudi NLB zadovoljni s svojimi dividendami in donosi, je precej verjetno, da nato sčasoma del svojih zaslužkov reinvestirajo v neke druge delnice na ljubljanski borzi.
Priložnost so zelene obveznice
Še kar nekaj neizkoriščenih priložnosti na kapitalskem trgu je tudi z vidika novih trendov in do okolja prijaznih naložb. Recimo, lanska študija, ki jo je opravila družba PwC v sodelovanju z družbo BTA Consulting in skupaj z evropsko komisijo, ATVP in ministrstvom za finance, poudarja, da bi v Sloveniji lahko naredili več na področju zelenih naložb, tudi z izdajami zelenih obveznic večjih slovenskih družb. S temi obveznicami bi nato lahko tudi trgovali, družbe pa bi si omogočile ugodnejše financiranje, kot če bi si izposodile denar od bank, pravi Ivanc. Naša podjetja so pri izdajah obveznic še vedno relativno previdna. Tudi zato, ker je velikost izdaje lahko problematična, če je povpraševanje pri domačih institucionalnih investitorjih premajhno. Družbe se zato kdaj odločijo za mednarodno kotacijo obveznic na kateri drugi borzi.
Omenjena študija je tudi pokazala, da stroški trgovanja in kotacije na ljubljanski borzi niso majhni, predvsem za majhne vlagatelje je to lahko kar velik izziv. Trgovanje bi lahko olajšali z manjšimi denominacijami obveznic ter davčnimi spodbudami. Recimo tako, da na prejete kupone ne bi plačali takega kapitalskega dobička, kot če bi kupili katero drugo navadno obveznico, to bi bila velika prednost. Davčni mehanizmi so srednjeročno kar pomembni, dodaja Ivanc.
Slovenija bi lahko poglobila svoj kapitalski trg tudi, če bi se naša podjetja širila ali financirala prevzeme z izdajo finančnih inštrumentov. Za zdaj se to dogaja le izjemoma. »Zdaj je pri predelovalnih dejavnostih razmerje med neto dolgom in EBITDA nekje pri 1,2-kratniku. To pomeni, da so naša podjetja res zelo malo zadolžena. Velik del investicij opravijo s tekočimi zaslužki ali delno najamejo posojila z zelo kratko ročnostjo.«
Tudi pri prevzemih so podjetja zelo previdna. Nekaj se jih je Sloveniji sicer združilo znotraj podobnih sektorjev, pogosto so za to pobudo dali zasebni skladi lastniškega kapitala. Praktično na prste ene roke lahko preštejemo večje slovenske izhodne investicije v zadnjem času. To so naredili, recimo, v NLB s prevzemom srbske Komercijalne banke ali v Petrolu s prevzemom Croduxa – investicij, ki bi bile večje od deset milijonov evrov, skoraj ni. In to kljub temu da imamo še najmanj sto do dvesto večjih slovenskih podjetij, ki imajo potencial za prevzemanje družb v tujini, dodaja Ivanc.
